Matija Jama je bil v začetku 20. stoletja član slikarske druščine, ki si je prizadevala za uveljavitev slovenskega slikarstva. Pripravili so prvo slovensko umetniško razstavo v Ljubljani in leta 1904 razstavljali na Dunaju. Za njihovo prepoznavnost je najbolj skrbel Rihard Jakopič, ki je ustvaril »mit« o slovenskem impresionizmu. Skromni in vase zaprti Matija Jama je odločilna leta tega obdobja preživel zunaj Slovenije, zato je njegovo delo še danes manj znano in opazno.

S Soesjo Citroen, nizozemsko pevko slovenskih korenin, v dokumentarcu Kólo – Pesem za Matijo Jamo, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TV Slovenija, spoznamo njeno svobodomiselno družino, predano umetnosti. Da bi karseda prepričljivo prikazal bogastvo tonov, v katerih žarijo Jamove slike, je scenarist, režiser in montažer Amir Muratović dokumentarec posnel na filmski trak. Takrat sicer ni vedel, da bo to zadnje delo TV Slovenija, posneto na film – kmalu po končanju filma so filmski laboratorij razstavili. Tako je film Kólo – Pesem za Matijo Jamo tudi spomin na dobo dokumentarizma, ki se je dokončno poslovila.

64-minutni film bo nocoj ob 19.00 predpremierno predvajala Slovenska kinoteka, vstop na projekcijo pa bo brezplačen.

Kako so Jamovi prišli na Nizozemsko?
Ko je Jama študiral pri Antonu Ažbetu v Münchnu, je spoznal Louise van Raders, Nizozemko iz premožne družine. Ker je Louise prejemala rento, sta se mlada slikarja lahko posvečala zgolj slikarstvu. Selila sta se iz kraja v kraj in iskala krajine, polne svetlobe, ki so bile zanju slikarski izziv. Ob začetku 1. svetovne vojne sta v Haagu kupila vilo, vodila penzion in ob tem prodajala svoje slike.

Nesrečni usodi Matije mlajšega in Madeleine
Rodili so se jima trije otroci. Najstarejši, sin Matija, je trinajstleten umrl za meningitisom, in to je družino razklalo. Jama se je vrnil v Slovenijo. Veliko časa je preživel v naravi in slikal. Hči Madeleine je delala kot logopedinja v Ljubljani, umaknila se je v svoj svet in umrla v revščini leta 1973. Njeno stanovanje na Poti na Grad je podedovala sestra Agnes Jama, ki je nato vsako poletje preživela v Sloveniji.

Pianistka, obdana z očetovimi slikami
Agnes, skladateljica in pianistka, je ob koncu druge svetovne vojne ostala sama s tremi otroki. Razvila je lastno metodo poučevanja klavirja, a njena želja po ustvarjanju lastnih skladb se je umikala skrbi za družino. V skromnem stanovanju so povsod ležale Jamove slike in družina se je »okužila« z umetnostjo. Soesjin brat Hans Citroen je arhitekt, filmar in konceptualni umetnik, ki zadnja leta raziskuje dediščino taborišča Auschwitz.

Pesem, posvečena veselemu plesu deklet
Soesja je po materini smrti izpolnila njeno željo in napisala besedilo k eni od skladb. Nastala je Pesem za mamo, ki ji je dala pogum za druga besedila. Skozi njene pesmi preseva otroštvo, neskončne plaže ob Haagu, kjer so živeli, trenutek, ko jih je zapustil oče. Pa tudi prve ljubezni, razočaranja in zrelost izkušene pevke. Pesem Kólo pa pripoveduje o razposajenem plesu deklet, ki se veselijo pomladi. Posvetila jo je svojemu dedku Matiji Jami in njegovi sliki, ki je razstavljena v Narodni galeriji.

Dolga leta iskanja utrinkov
Snemanje filma se je začelo že leta 2011, ko je Soesja nastopila v Narodni galeriji na koncertu, posvečenem Agnes Jama. Naslednje leto jo je ekipa ujela med nastopom v enem izmed nizozemskih klubov, takrat sta jo spremljala pianist Berend van den Berg in basist Ruud Ouwehand. Med obiskom v Ljubljani sta z umetnostno zgodovinarko Beti Žerovc raziskovali številna pisma, ki jih je Matija Jama pisal prijatelju Rihardu Jakopiču.

V Sloveniji, na Nizozemskem, v Nemčiji in Avstriji Muratović išče kraje, kjer sta slikala zakonca van Raders-Jama, in skuša najti hišo v okolici Haaga, ki sta jo imela v lasti. Morda najbolj nenavaden pa je bil obisk hrvaške vasice Nebojan, se spominja, kjer je Jama našel motive za večino slik iz poznega obdobja.

Kot strokovna sodelavka je pri filmu sodelovala Beti Žerovc, direktor fotografije in snemalec je bil Marko Kočevar, zvokovni mojster pa Frane Povirk.