Z bolj oprijemljivimi podatki: zadnje leto, v katerem je bil najuspešnejši film na svetu tak, da je bil za zgodbo ključnega pomena daljši ljubezenski prizor, je bilo 1997, film pa Titanik, v katerem sta se za zarošenimi avtomobilskimi stekli ljubila Leonardo DiCaprio in Kate Winslet.

Najočitnejši razlog za vse večjo "neškodljivost" hollywoodske produkcije je seveda očiten: če film dobi cenzorsko oznako, ki namiguje, da film ni primeren za družinski ogled, se s tem praktično sam odreče velikemu kosu pogače zaslužka na kinoblagajnah. Vsi napori mojstrov za osvetljavo, montažo in kamero so se tako v zadnjih letih preusmerili v drugo vrsto telesnosti: iskanje izvirnih načinov, kako človeško telo mučiti, iznakaziti, razstreliti na prafaktorje ali kako drugače demolirati. (Eden največjih absurdov sodobne kinematografije namreč ostaja, da je mučenje in ubijanje pred kamero neprimerljivo manj sporno kot uživanje v spolnosti.)

Včasih nepogrešljiva sestavina, danes le vir težav
"Prizore spolnosti so po navadi napisali in posneli - ne glede na vsebino filma - da bi z njimi začinili napovednik. Toda danes s tem dosežeš le, da film omejijo za samo odrasle in izgubiš mlajše občinstvo: producenti zdaj te prizore iz scenarijev črtajo, preden so sploh posneti," je spremembo v družbeni klimi za The Sunday times pojasnil Vincent Bruzzese, predsednik filmske veje podjetja Ipsos, ki se ukvarja z raziskavo tržišča. "Vprašajo se: ali res potrebujemo spolnost? Lahko ta prostor raje napolnimo z dih jemajočimi posebnimi učinki in ohranimo nizko cenzorsko oznako?"

Nasilje že - kje pa je spolnost?
Tudi letos je bilo v odštevanju do podelitve oskarjev sicer nemalo razburjanja: Tarantinov Django brez okovov je dvigoval prah s svojimi eksplicitnimi prizori nasilja in več kot radodarno rabo rasnih žaljivk, 00.30 - Tajna misija Kathryn Bigelow pa je sprožil celo vrsto gorečih razprav o (ne)primernosti prikazovanja ameriških mučilnih (ali, če hočete, zasliševalskih) prijemov na velikem platnu.

Toda ob vsej tej kontroverznosti ni bilo nikjer niti enega eksplicitnega prizora spolnosti, pa čeprav Jennifer Lawrence v romantični drami Za dežjem posije sonce igra celo depresivno zasvojenko s seksom. (Po drugi strani pa se filmi, ki v zadnjem času vendarle so igrali na karto seksa, kot denimo Seanse s Helen Hunt ali Paperboy z Nicole Kidman v glavni vlogi, pri gledalcih niso pretirano dobro odrezali.)

Ženske diktirajo smer
Nedavna raziskava trga, ki jo je naročil studio Warner, je pokazala še, da obiskovalke kinodvoran sicer uživajo ob pogledu na privlačne igralce, da pa jih po drugi strani zmotijo prizori spolnosti, ki niso ključnega pomena za zgodbo. (Ženske so spraševali zato, ker se je izkazalo, da je v večini primerov nežnejša polovica para tista, ki odloči, kaj si bosta v kinu ogledala.) Če se je še pred desetimi leti v ZDA med deset najbolj gledanih filmov v enem letu uvrstilo kar 120 takih s cenzorsko oznako R (za restricted, torej prepovedan mlajšim od 17 let), je bilo lani takih filmov le še 80 (pa še ti so si tisti R večinoma prislužili s prizori nasilja, ne spolnosti.)

Tudi v Veliki Britaniji je odstotek filmov, ki so primerni samo za odraslo občinstvo, z dvanajst (leta 2001) padel na osem odstotkov (leta 2011). Britanski režiser Adrian Lyne, ki je leta 1987 režiral s spolnostjo nabito uspešnico Usodna privlačnost, je prepričan, da njegova vrsta tveganih filmov danes v nobenem studiu ne bi dobila zelene luči. "Niti slučajno. Sploh se ne morem spomniti zadnjega filma o odnosu, ki bi bil uspešnica - razlog je očitno tudi to, da že kar nekaj časa nisem ničesar posnel," je izjavil za The Independent.

Dogajanje v spalnici bi nam povedalo več o tem, kdo junaki v resnici so
In če po eni strani pornografija pronica v oglaševanje, naš način oblačenja in po raziskavah sodeč tudi intimne odnose, pa se "mainstream" zabavna industrija še vedno raje drži krilatice, da je "nekatere reči bolje prepustiti domišljiji". Težava je v tem, da je povprečnemu gledalcu seveda jasno, da se ljubezenska zgodba ne konča s skupnim padcem v posteljo, glasbo violin in diskretno zatemnitvijo, ampak se razmerje na tej točki šele dobro začne. Britanski romanopisec Martin Amis je na to temo nekoč, ko so ga vprašali, kako razvija like za svoje romane, odgovoril, da "podobno, kot se veliko o človeku naučiš, ko ga vidiš smejati se iz srca, ogromno izveš tudi, ko ga vidiš v spolno obarvani situaciji". O svojih likih zato sam sebe najprej vpraša: "Kakšen je v postelji?"