Zapelji me, če me moreš je sodobna reinterpretacija žanra romantične komedije, ki je bil na vrhuncu v osemdesetih in devetdesetih. Foto: IMDb
Zapelji me, če me moreš je sodobna reinterpretacija žanra romantične komedije, ki je bil na vrhuncu v osemdesetih in devetdesetih. Foto: IMDb

Prva opazka na račun nove komedije Jonathana Levina niti ne leti na njeno vsebino. Prevajanje filmskih naslovov seveda ne more biti vedno dobesedno in Long Shot je fraza, za katero slovenščina nima elegantne rešitve, ki bi se ponujala sama od sebe. Vseeno pa je ustvarjalno kovanje "razlagalnih" naslovov tipa Zapelji me, če me moreš medvedja usluga filmom, ki nimajo ravno visokega profila in jih bo marsikdo diskvalificiral že na podlagi popreproščenega, generičnega naslova.

Neizogibne asociacije na Spielbergov Ujemi me, če me moreš prav tako nimajo nobenega smisla. Zapelji me, če me moreš je prej "protiutež" komediji Napumpana (Knocked Up, 2007), še vedno eni od največjih uspešnic v karieri Setha Rogna. A če je bila Napumpana tipično apatowska štorija, ki ima za glavni ženski lik stereotipno nergajočo, hormonsko neuravnovešeno "veščo", ki svojemu moškemu ne pusti, da bi se zabaval, skuša biti Zapelji me, če me moreš njeno progresivno nasprotje. Ni ravno subverzivna feministična gesta, o kateri so trobili prvi odzivi, je pa definitivno napredek na področju romantične komedije, ki jo je vredno videti že zaradi nepričakovano močne kemije med Sethom Rognom in Charlize Theron.

Zapelji me, če me moreš se na trenutke spogleduje z žanrom politične satire ‒ še posebej, kadar pokaže, kaj vse mora ženska v politiki prenesti, če hoče ostati v ringu z veliko manj kompetentnimi moškimi ‒ a premore dovolj šal na temo masturbacije, neumestnih erekcij in drog, da ne bo dolgočasila ljubiteljev Rognovega opusa. Prav tako skriva nekaj posrečenih šal, ki niso bile stlačene že v napovednik.

Sethu Rognu so na kožo pisane vloge
Sethu Rognu so na kožo pisane vloge "navadnih smrtnikov", zato je njegov lik praviloma priročna točka identifikacije za gledalca. Foto: IMDb

Charlize Theron igra Charlotte Field, ameriško zunanjo ministrico v kabinetu predsednika Chambersa (Bob Odenkirk), ki je kombinacija topoumnosti Georgea W. Busha in obsedenosti s slavo, ki je ne zna skrivati Donald Trump. Ne ljubi se mu kandidirati za ponovno izvolitev in je pripravljen ponuditi svojo podporo Charlotte, ki bi rada zmagala s prvenstveno okoljevarstvenim programom. Ministrica je več kot kompetentna političarka, ki pa je morala zasebno življenje v celoti podrediti svoji karieri. Edini približek ljubezenskemu življenju, s katerim se lahko pohvali, je piarovska romanca s kanadskim premirjem (Alexander Skarsgård je odličen kot nekakšna sluzava karikatura Justina Trudeauja), ki se odvija samo pred kamerami.

Na tej točki se seveda pojavi Fred Flarsky (Seth Rogen), povaljan novinar, ki je pripravljen požgati vse mostove za sabo, ko alternativni časopis, za katerega piše, odkupi korporativni reptil tipa Rupert Murdoch (Andy Serkis). Medtem ko se vdaja pijanskemu samopomilovanju v družbi najboljšega prijatelja (O'Shea Jackson Jr.), na neki zabavi naleti na Charlotte. Poznata se še iz otroštva, ko sta odraščala v isti soseski, je bila Charlotte Fredova varuška (tukaj je na vrsti tista šala z neumestno erekcijo). Ker ji javnomnenjske raziskave pripisujejo "premalo smisla za humor", ministrica prisluhne svoji intuiciji in Freda rekrutira za pisca govorov. Sledijo klasične žanrske kolobocije, ki vžgejo romantično iskrico med protagonistoma. Toda zveza z ne ravno dostojanstvenim Fredom je točno tiste vrste "hiba", ki bi ženski z lahkoto onemogočila pot do predsedniškega položaja.

Film brije norce iz dvojnih standardov, ki obstajajo za moške in ženske v politiki ‒ v ozadju lahko večkrat slišimo jutranjo televizijsko oddajo, ki
Film brije norce iz dvojnih standardov, ki obstajajo za moške in ženske v politiki ‒ v ozadju lahko večkrat slišimo jutranjo televizijsko oddajo, ki "skuša samo hvaliti ministrico" s komentiranjem njenega telesa in prireja okrogle mize o "primernosti nežnejšega spola za visoke funkcije". Foto: IMDb
Charlottina politična ambicija je osredotočena na
Charlottina politična ambicija je osredotočena na "varovanje okolja", natančneje pa se film v naravo strategij in kampanje ne spušča. Foto: IMDb

In če se vam zdi nemogoča že sama premisa, da bi se nekdo, ki je videti kot Charlize Theron, zaljubil v nekoga, ki je videti kot (večino filma res grozno oblečeni) Seth Rogen, boste pozitivno presenečeni nad karizmo in kemijo, ki jo premoreta pred kamero. Kot romantičen par sta stoodstotno prepričljiva, zaradi česar Zapelji me, če me moreš ves čas ohranja močno noto romantične komedije, ki je vulgarnejši štosi ne preglasijo.

Eden najmočnejših adutov scenarija Dana Sterlinga in Liz Hannah je, da se ne zadovolji z golim obratom dinamike moči: večkrat pokaže, kako prevzet je Fred od Charlottinih dosežkov in sposobnosti, in tega ne spodkopava z otročjimi izpadi negotovosti. Zveze ne ogrožajo njegova pričakovanja konvencionalnega odnosa, pač pa zunanji dejavniki. Srečni konec, ki je v tem žanru pač neizogiben, hvala bogu ni reduciran samo na pozitiven ljubezenski razplet. Morda sicer do konca ne bomo razumeli, zakaj bi si Fred zaslužil "dobiti" Charlotte ‒ kaj je na njem tako posebnega? ‒ a majhna zmaga je že, da zveza ne zatemni njenega sijaja.

Svet konferenčnih dvoran, pogajanj in sestankovanja je skiciran le abstraktno in površno, politični "uvid" pa je v najboljšem primeru površinski in ne sega onkraj klasične delitve na republikance in demokrate, ki morajo v imenu interesa države najti skupen jezik. Vseeno pa kot celota film preseže nizke žanrske standarde začetka novega tisočletja in vnese vsaj rahlo noto progresivnosti v sicer konvencionalen izdelek.

Ocena: 4-; piše Ana Jurc