Desetminutna filmska satira, naslovljena Majorité Opprimée (Zatirana večina), je v zadnjih dnevih zaokrožila po spletu; film francoske igralke, režiserke in scenaristke Eleonoré Pourriat je videlo že skoraj štiri milijone ljudi. Posnet je bil sicer že leta 2010 in na YouTubu objavljen na začetku lanskega leta, kar je takrat minilo precej neopaženo. "Neverjetno je, popolnoma osupljivo, da je zanimanje za moj film kar naenkrat tako eksplodiralo," je Pourriatova komentirala za britanski The Independent. "Očitno sem pritisnila na živec. Ženskam v Franciji - pa ne samo v Franciji - se zdi, da se vsakodnevni seksizem vleče že dovolj dolgo."

Protagonist kratkega filma je Pierre (Pierre Bénézit), precej preprost gospodinjec, ki skrbi za otroka, medtem ko je žena v službi; vsak dan se mora spopadati s seksizmom in spolnim nadlegovanjem, ki je v družbi, ki ji vladajo ženske, nekaj povsem vsakdanjega. Vse skupaj se začne v precej šaljivem, lahkotnem tonu - Pierra z vozičkom na primer prehiti tekačica zgoraj brez -, a postopoma njegova podrejenost zavije v zelo zloveščo, nevarno smer. Film, ki stoji na preprosti premisi zamenjave družbenih vlog, se iz klasičnega skeča hitro spremeni v neizprosen portret družbe.

Pierre najprej odpelje sina v vrtec (namesto Maternelle se vrtcu v francoščini v filmu reče Paternelle), kjer poklepeta z muslimanom, ki ga žena v javnosti sili nositi nositi hidžab. Za naslednjim vogalom ga verbalno napade brezdomka ("Mislim, da ne vidiš, kako mi migaš z zadnjico pred obrazom?"), na koncu pa ga v temni uličici ob zid potisne nasilna tolpa ženska z nožem. Ko gre napad prijavit, ga poniža še policistka, ki implicira, da je napad vsaj deloma sam izzval (njen moški kolega je medtem tam zato, da ji nosi kavo).

Na koncu po Pierra pridrvi njegova žena, ki se prej "preprosto ni mogla odtrgati od sestanka". Ko na poti domov Pierre izbruhne, da je sit življenja pod pritiskom žensk, ga tudi ona napade, češ da je napad izzval s svojo "seksi" opravo (kratkimi hlačami, natikači in kratkimi rokavi).

Pourriatova je s filmom hotela doseči, da bi se moški morda vsaj za en trenutek vživeli v žensko kožo: "Kadar so ženske žrtve nasilja, jim ljudje pogosto očitajo, da je to njihova krivda. Celo bližnji. To sem hotela ponazoriti z likom Pierra," najbrž precej razumljivi projekt razloži režiserka.

Film si v celoti lahko ogledate spodaj.