Kritiki so film pohvalili tudi zaradi nepatetičnega, realističnega prikaza lezbičnega odnosa v tistem času. Foto:
Kritiki so film pohvalili tudi zaradi nepatetičnega, realističnega prikaza lezbičnega odnosa v tistem času. Foto:
Zbogom, kraljica
Jacquotova interpretacija poslednjih dni dvora Ludvika XVI. je omejena na interjer in s tem skorajda klavstrofobična. Končni razpad sistema je zelo očitno nakazan, a gledalcu ni treba videti niti ene odsekane glave, da bi začutil moč revolucije.

Francosko dramo o zadnjih dnevih Marije Antoanete - igra jo Diane Kruger - ste si lahko ogledali na prvem programu TV Slovenija.
Film, s katerim se je odprl lanski berlinski filmski festival, je v domovini dobil tudi tri nagrade cesar, najvišje francosko filmsko priznanje, prav tako pa je v filmsko stratosfero izstrelil mlado Léo Seydoux, ki je pozneje nastopila v zmagovalnem filmu letošnjega canskega festivala, La vie d'Adèle.

Versailles, julij 1789
Medtem ko se nemiri na pariških ulicah približujejo vrelišču in se na obzorju že kažejo prvi obrisi prihajajoče francoske revolucije, življenje v Versaillesu še naprej poteka brezskrbno kot vedno – kakor da bi bil dvorec odrezan od preostalega sveta. Mlada Sidonie Laborde (Léa Seydoux) kraljici, ki jo neizmerno obožuje, prebira knjige in se trudi kar najbolje izkoristiti vsak intimni trenutek, preživet z ljubo Marijo Antoaneto (Diane Kruger), ki ima sicer oči samo za svojo ljubljeno, a muhasto vojvodinjo Polignac (Virginie Ledoyen). Nobena od njih pa se ne zaveda, da so pred njimi samo še trije dnevi navideznega miru, ležernih igric in razkošja …

Po premieri filma so številni kritiki povlekli očitno vzporednico med Jacquotovim filmom in projektom Sofie Coppole z letnico 2006, Marie Antoinette - in se nato izrekli v korist francoskemu filmu, češ da "nas popelje v zakulisje Versaillesa, v območje, kamor se Coppola ni bila pripravljena spustiti". Vsekakor je kostumska drama v prvi vrsti (a ne zgolj) paša za oči s čudovitimi posnetki interjerjev in dekadentno razkošnih oblačil.

"Primerjave z arabsko pomladjo, protesti v Evropi in ameriškimi protesti proti "1 odstotku" se ponujajo kar same, poanto o požrešnem kapitalizmu, ki prav zaradi lastnih naglavnih grehov drvi v propad, pa Zbogom, kraljica ujame skoraj bolj učinkovito od pretencioznega Cronenbergovega Kozmopolisa," smo po projekciji na lanskem festivalu Liffe zapisali v MMC-jevi recenziji. Film je vsekakor vreden ogleda, končno mnenje pa si lahko nocoj ustvarite sami.