Kot se pionirskim izdelkom rado primeri, se tudi album The Velvet Underground and Nico ob izidu leta 1967 ni kaj prida prodajal, a 45 let pozneje ima kot verjetno prvi art-rock album nesporno mesto v zgodovini glasbe; brez njega morda nikoli ne bi - vsaj v današnji obliki - dobili Davida Bowieja, Roxy Music, Siouxsie and the Banshees, Jesus and Mary Chain in drugih zasedb, za katere so bili Velvet Underground ključen, celo formativen vpliv. Sanjske, z aluzijami na mamila prepletene balade (Sunday Morning) se na albumu, ki je "oblečen" v slavno banano Andyja Warhola, zlijejo z brezkompromisno, prvinsko zvočno eksperimentacijo. Lou Reed je s svojimi sugestivnimi besedili vodil v boemski svet warholovskega New Yorka, kjer so vladale trde droge in spolna svoboda. 45 let pozneje to morda ni več tako šokantno, je pa še vedno hipnotično privlačno.

30 tisoč iztočnic za nove bende
Britanski glasbeni kritik Lester Bangs je nekoč kategorično zapisal, da se "moderna glasba začne z Velveti", Brian Eno pa je leta 1984 v nekem intervjuju na glas razmišljal takole: "Zadnjič sem se pogovarjal z Loujem Reedom in povedal mi je, da so Velvet Underground v prvih petih letih prodali 30 tisoč izvodov svojega prvenca. Mislim, da je vsakdo, ki je kupil katerega od tistih 30 tisoč primerkov, začel svoj lasten band."

Zbirateljska izdaja
Na čast skoraj okrogli obletnici bo konec oktobra izšel poseben "deluxe" paket šestih CD-jev - poleg albuma v prvotni obliki še celo poplavo delovnih verzij pesmi, posnetkov iz studia, posnetkov v živo in vaj; dodali so tudi album Chelsea Girl, ki jo je Nico izdala v bistvu šele nekaj mesecev po albumu The Velvet Underground & Nico.

Pri tehtanju zgodovinskega pomena albuma bi se bilo treba vrniti v leto 1965, čas, ko so v Veliki Britaniji Beatli dekleta spravljali v ekstazo s pop popevčicami tipa Yesterday in Ticket to Ride. Takrat enkrat je v New Yorku Lou Reed, študent književnosti, ki se je posvetil pisanju besedil, spoznal avantgardnega glasbenika Johna Cala in začel z njim pisati pesmi.

Zares proti toku pa je vse skupaj začelo pluti šele, ko sta spoznala še Andyja Warhola. Popartist je leta 1966 skupino, ki sta se ji do takrat priključila še kitarist Sterling Morrison in bobnarka Moe Tucker, najel za svojo "hišno skupino", ki naj bi spremljala njegov "multimedijski projekt" Exploding Plastic Inevitable. Velvet Underground, ki so v Warholu med drugim našli tudi finančnega sponzorja za svoje eksperimentiranje, so tako dobili tudi primerno avantgardno vizualno podlago za svoj zvok.

Popolni mecen
"S tem, da je bil Andy Warhol, nam je omogočil, da smo lahko ostali zvesti sami sebi," je pozneje o producentski vlogi umetnika, ki o ustvarjanju glasbe ni imel pojma, razmišljal Reed. "Nekako je v resnici bil producent, saj je služil kot dežnik, ki je odbijal vse napade v obdobju, ko še nismo bili dovolj veliki, da bi napade prenesli ... Ker je bil navajan kot producent, smo lahko preprosto vkorakali v studio in počeli, kar smo hoteli, pa nam ni nihče ugovarjal. Seveda Andy ni vedel ničesar o produkciji, ampak saj mu ni bilo treba. Samo sedel je tam in včasih rekel "ooooh, to je fantastično", in tehnik se je seveda strinjal: ja pa je res fantastično, ali ne?"

Iz sodelovanja je leta 1967 zrasel danes antologijski "Banana album", za katerega je tri pesmi odpela nemška Warholova muza in pozneje tudi pevka Nico. Warholovo naslovnico z nalepko banane je spremljalo navodilo "Počasi olupi in poglej" (ne pa tudi recimo ime benda ali naslov albuma).

Beatniki, preliti v glasbo
Album je v oči bodel tudi zaradi svojega eksplicitnega tematiziranja "tabu" tem, kot so mamila, prostitucija, sadomazohizem in spolna odklonskost. Pesem I'm Waiting for the Man opisuje protagonistovo čakanje na "šus", Venus in Furs je skoraj dobeseden povzetek romana iz 19. stoletja, ki se ukvarja s sadomazohizmom, Heroin pa najbrž podrobnejše tematske razlage niti ne potrebuje. Reed, ki je napisal večino besedil benda, se teh tem ni loteval zato, da bi pritegoval pozornost. Sam je bil silen oboževalec avtorjev, kakršni so bili Raymond Chandler, William S. Burroughs in Allen Ginsberg, in ni mogel razumeti, zakaj se podobnih tematik ne bi dalo prenesti v rokenrol: "To so stvari, o katerih beremo. Zakaj jih torej ne bi poslušali? Za nameček pride še v spremstvu rocka."

Nesinhronizirani s svojim časom
Plošča je bila, kot se je najbrž dalo napovedati, finančna polomija: v trenutku, ko se je pojavila na policah trgovin, je v ZDA že zavelo poletje miru, ljubezni in "flower power" sloganov, torej vzdušje, ki bi težko bilo večji kontrast umazanemu rocku, trdim drogam in dekadentni spolnosti Velvet Underground.

Svoj kultni status si je album tako zaslužil šele počasi in postopoma, po zaslugi ustnega izročila in osebnih priporočil. Verjetno ni škodilo, da je Lou Reed leta 1972 izdal megauspešni singel Walk on the Wild Side, ki ga je produciral David Bowie, pa tudi to, da je cela četica newvawovskih bendov kar naenkrat začela snemati njihove priredbe.

V slabega pol stoletja inovativnost, revolucionarnost in drugačnost albuma niso zbledele. O tem priča podatek, da se na Velvet Underground naslanjajo bendi, kakršni so The Strokes. ("Ko sem jih prvič slišal, nisem mogel verjeti, da niso najbolj popularen bend vseh časov," je frontman Julian Casablancas povedal za NME.) "Spomnim se, kako sem pri trinajstih prvič slišal All Tomorrow's Parties," se spominja Freddie Cowan, danes kitarist za The Vaccines. "Tom (njegov brat, zdaj klaviaturist za The Horrors) je imel kakih 15 let. Za naju je bilo pogovarjanje o pomenu pesmi nekakšen iniciacijski ritual, uvod je bil pa tako ali tako najboljši, kar sem jih kdaj slišal. Ena glavnih prednosti tega albuma je, da ga je "produciral" Andy Warhol, ki o tehničnih plateh glasbe ni imel pojma. Njegovo nespoštovanje vseh pravil je bil vzrok za zvok, ki je svežino ohranil do danes. Vse skupaj je agresivna, mrtvohladna popolnost, neponeumljen in nerazredčen rokenrol za odrasle. Vplivni ostajajo zaradi svoje drže in pristopa."

Ana Jurc