A tega, da se je letos že četrtič v finale (tekmovanje prirejajo od leta 1982) prebila tudi Slovenija, ki je tokrat prvič domov odnesla tudi zmago, ni mogoče spregledati. 16-letna flavtistka iz Celja Eva-Nina Kozmus je bila prejšnji teden tista med sedmimi finalisti, ki je prepričala žirijo pod predsedstvom madžarskega skladatelja in dirigenta Pétra Eötvösa (zmago ji je prinesla izvedba dela koncerta za flavto Jacquesa Iberta).

V trenutku razglasitve zmagovalke - celoten posnetek finalnega večera si lahko ogledate tukaj - je šokirani izraz mlade glasbenice povsem jasno pričal, da zmage ni pričakovala. To priznava tudi sama: "Že to, da sem prišla v finale, je zame pomenilo dosežen cilj. Na zadnji večer sem šla tako na oder bolj za zabavo, za užitek, ki ga imam od igranja, in pretirane treme nisem imela." Ob tem omenimo, da je nastopala pred večdesettisočglavo množico (tekmovalci so nastopili na brezplačni prireditvi na trgu pred dunajsko mestno hišo). "Ko prideš na oder in z njega vidiš tisto množico ljudi, je to seveda poseben občutek, sicer pa se mi ni zdelo nič drugače kot po navadi."

Vabi jo tujina
Tovrstna zmaga poleg denarne nagrade in osebnega dosežka verjetno pomeni tudi odprta vrata na akademijo po lastnem izboru. Eva-Nina, za svoja leta odraslo, a zelo nasmejano dekle, je z mislimi že uprta v študij v tujini, kamor jo bo najverjetneje zaneslo prihodnje leto (trenutno sta v ožjem izboru Francija in Nemčija). Ali to pomeni, da mlad glasbenik, ki si skuša zgraditi mednarodno kariero, v Sloveniji ne more dobiti primerne izobrazbe? "Sploh ne mislim tega. Sama sem slučajno dobila priložnost za to in zdelo se mi je: Zakaj pa ne bi poskusila? Enkrat je seveda treba iti pogledat zunaj meja domovine, ni pa seveda nujno, da je to tako zgodaj."

Če bi lahko nastopila s katerim koli glasbenikom na svetu, bi to bila njena mentorica, profesorica Milena Lipovšek. Fenomen "crossover" glasbenikov, kakršna sta na primer Maksim Mrvica ali Vanessa Mae, ki klasično glasbo združujejo s popularnimi žanri in si tako med drugim silno povečajo občinstvo, je sicer ne "moti", v svoji prihodnosti pa takih izletov v druge žanrske vode ne vidi. "Na žalost je zabavna glasba pač bolj priljubljena kot klasična - sama bi si želela, da bi bilo več poudarka na klasiki, je pa ne bi nikoli zamenjala za popularno." Najbližje so ji skladatelji iz obdobja romantike in 20. stoletja. "Dvořákov koncert za čelo se mi trenutno zdi ena najlepših skladb."

Treba je "povedati zgodbo"
Vsi poznamo reklo, da je v geniju "99 odstotkov trdega dela in en odstotek navdiha". Toda kaj je tista "dodana vrednost" tehnični dovršenosti, tisto, kar loči dobrega poustvarjalca od vrhunskega glasbenika? "Najpomembneje se mi zdi, da igraš zase, obenem pa skušaš povedati neko zgodbo, pripraviti ljudi, da čutijo s tabo, ko igraš. Brez tega ni glasbe."

Violino zamenjala za "bolj svetlečo" igračo
Flavta za Evo-Nino vendarle ni bila povsem ljubezen na prvi pogled. Pri šestih letih je začela igrati violino, kar je trajalo približno dva meseca - vse dokler ni na nekem koncertu zagledala flavte, ki jo je očarala, "ker se je tako lepo svetila". In tako je, bolj ali manj po naključju, v njeno življenje vstopilo glasbilo, ki mu zdaj posveča večino svojega časa. Resno ukvarjanje z glasbo za seboj seveda potegne številna odrekanja - če ne drugega, ima Eva-Nina manj prostega časa in družabnega življenja kot večina njenih vrstnikov. Kljub temu pravi, da nikoli ne pomisli, da bi vrgla puško v koruzo: "Vaje zame niso obveza, ker to rada počnem. Nikoli si ne mislim: 'Joj, spet moram biti na vaji.' Če si nečesa res želiš, ni nič pretežko."