Na Boulezov slog sta vplivala Oliver Messiaen, ki mu je predstavil 12-tonsko tehniko, in Rene Leibowitz, ki ga je seznanil s serialno glasbo (ta temelji na matematičnih številih in proporcih). Pod tem vlivom je Boulez, ki je tudi sam odličen v matematiki, zložil zgodnejša dela, kot sta Druga klavirska sonata iz leta 1948 in Le Marteau sans Maitre za pevce in komorni ansambel iz leta 1954.

Kasneje je svojo kompozicijsko tehniko odprl naključnosti oziroma naključnemu razvoju skladbe pri posameznem izvajalcu (aleatoriki) in elektronski glasbi. V 70. letih je namreč ustanovil in prevzel vodenje raziskovalnega inštituta za glasbo IRCAM v pariškem Centru Pompidou, eksperimentalnega "laboratorija" za raziskave predvsem računalniške glasbe, v katerem je deloval tudi slovenski skladatelj Vinko Globokar.

Kot dirigent je znan po izvedbah klasikov 20. stoletja, med drugim Bele Bartoka, Albana Berga, Antona Weberna, Arnolda Schönberga in Edgarja Vareseja. Bil je glasbeni direktor Newyorških filharmonikov, med drugim je vodil orkestre v Londonu, Clevelandu in Baden-Badnu.

Nemško zdraviliško mesto si je izbral tudi za bivališče, kamor se je umaknil, ko je komponiral. V Nemčiji zato letos z več prireditvami častijo "svojega" skladatelja ob njegovem življenjskem jubileju. Po treh januarskih koncertih v Baden-Badnu, ki jih je zaradi zdravstvenih težav spremljal doma prek zaslona, mu je v prihodnjih dneh svoj koncertni program namenila Berlinska državna opera pod vodstvom glasbenega direktorja Daniela Barenboima.

Boulez je bil tudi kulturni menedžer, glasbeni mislec in mednarodno iskan učitelj. Večkrat je vodil izvedbe del Richarda Wagnerja na festivalu v Bayreuthu, med drugim celotni Nibelunški prstan leta 1976. Prejel je več nagrad.