Čeprav je bil verjetno namen scenarista z določenimi vsebinskimi preobrati dvigniti zgodbo nad povprečje, mu to ni kaj prida uspelo. Če k temu prištejemo še dejstvo, da skozi film ves čas in neprestano dežuje, verjetno ni treba posebej poudarjati kako zamorjeno vzdušje so nam pričarali. Ker se zgodba prične proti večeru, konča pa še pred zoro, je jasno kam pes taco moli.

Tehnično mu ni kaj oporekati, saj je imel režiser Mikael Salomon dovolj bogate izkušnje s posebnimi učinki z vodo in ognjem pri Povratnem ognju in vodenjem kamere pri Cameronovem Breznu. Za oba filma je prejel nominaciji za oskarja, kar bi mu moralo dati spodbudo v prihodnje. Ampak ne v režiserski smeri.

Delno ga rešuje scenarij z ducatom (in nič več) zabavnih dialogov, ki ponazarjajo ključne osebe v sarkastični luči in nam namigujejo na njihovo pravo naravo. Christian Slater igra vladnega pooblaščenca, ki s svojim stricem peljeta denar iz lokalnih bank, ki jim grozi poplava, v manj vlažne predele. Kar 3 milijone ga nabereta, kar pa ni tako malo denarja. Padeta v zasedo iz katere se reši Slater z denarjem, ki ga zaradi lastne varnosti skrije na pokopališču.

Roparji, z Morganom Freemanom na čelu, so mu tesno za petami. Ker voda neutrudno narašča, poleg tega popušča tudi stari jez, si omislijo čolne in vodne motorje s katerimi se lovijo po mestnih ulicah in večjih stavbah. Da pa ne bi fantovsko igranje z vodnimi igračkami postalo preveč dolgočasno so tu še mlada restavratorka (Minnie Driver), ki noče zapustiti lokalne cerkve predno ne namesti vodnih črpalk in ostareli par, ki noče zapustiti svojega doma, ker ga ne mislita prepustiti na milost in nemilost priložnostnih roparjev, ter nergavi šerif z dvema pomočnikoma.

Uroš Šetina