Jezikovni spletovalec
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 30 glasov Ocenite to novico!
Vikanje
Nekako takole je videti seznam -kanj v slovenščini - najdete še kakega? V vseh primerih se ogovarja gospo (na ulici). Foto: MMC RTV SLO
Kraljica Elizabeta II.
Na avdienci pri kraljici Elizabeti II. vikanje ne zadostuje, povabljenci morajo upoštevati strogo dvorno etiketo, ki vključuje pravilno naslavljanje z "Njeno veličanstvo", pravilen poklon in molk, dokler te kraljica ne pozove h govoru. Foto: EPA
Zinka Zorko
Na slavističnem kongresu v Monoštru leta 2009 se je Zinka Zorko spominjala povojnih časov, ko se je kot mlada in zagnana raziskovalka z navdušenjem lotila opisovanja govorov onstran strogo varovane meje; ker je po vaseh kolovratila z večkilogramskim snemalnikom na ramah, je bila skoraj povod za mednarodni incident, saj so se madžarske oblasti zbale, da gre za spretno zakrinkano jugoslovansko vohunko. Velika poznavalka koroških in panonskih narečij se je ob tem z velikim veseljem spominjala, da jo je stara ženica, pri kateri je stanovala, zjutraj nagovorila: "So gospa dobro spalí?" Zgolj ena poved je bila dovolj, da je Zorkova prepoznala arhaične prvine, kot sta onikanje in naglas na končnici. Foto: MMC RTV SLO
Praški grad s Karlovim mostom - Praga, glavno mesto Češke
Tudi Čehi vikajo, a njihovo vikanje je po obliki pravzaprav polvikanje: pomožni glagol je v množini, opisni deležnik in pridevniki v povedni rabi pa v ednini (jste hodný - jste hodní (oni), dělal jste - dělali jste (oni)). Nemci še danes onikajo s Sie, Poljaki in Italijani pa spoštovanje izrazijo z onkanjem, pri čemer dostavijo besedo gospod oz. gospa. Foto: Reuters
dojenček, vik
Drug pomen glagola vikati je kričati oz. oglašati se z visokim, cvilečim glasom (kakor kragulj, prašič). Spomnite se na reklo "vik in krik". Foto: EPA

Dodaj v

Jezikovni spletovalec: TIkanje, VIkanje, (na) polVIkanje in ONIkanje

Kako ogovoriti človeka v slovenščini?
4. januar 2017 ob 07:54
Ljubljana - MMC RTV SLO

Kolikokrat se znajdemo v zagati, da ne vemo, kako ogovoriti človeka ob sebi! Preberite prispevek, videli boste, da niste edini.

Če smo pozorni, se lahko v čakalnicah zdravstvenih ustanov sliši morda kar malo nenavadna oblika naslavljanja: "Ali ste, gospod, s seboj danes prinesel kartico?" Podobno je npr. tudi v trgovini: "Ali bi vi morda želela še kaj?"

Polvikanje je neknjižni pojav, gre za nekakšno pogovorno vikanje oz. neujemanje oblik vljudnega ogovora naslovnika, kar poznajo skoraj vsi slovanski jeziki. Prihaja do omahovanja med rabo ednine in množine. Uporabi se torej množinski zaimek (vi) in množinski pomožni glagol (ste), medtem ko sta opisni deležnik na -l (npr. videl) in pridevnik (npr. milostljiv) v povedni rabi v ednini. Po nekaterih razlagah se polvikanje pojavlja zaradi razlike med oblikovno množinskim osebkom, ki ga iz spoštovanja želimo izpostaviti (vi), in dejansko ednino, saj gre za pogovor z eno osebo, in ne z več osebami. Slovenska slovnica navaja na pol vikanje kot pojav neknjižnega, pogovornega jezika, ki se v nasprotju z vikanjem prilagaja naravnemu spolu, saj oblika deležnika na -l v povedku spol natančno izrazi, npr. "Ste navedla (navedel) podatke?" ali "Ste sporočila (sporočil) odsotnost?"

Sodobna angleščina iz ne povsem pojasnjenih razlogov ne pozna več posebne oblike za vikanje oz. tikanje, kot je to značilno za staro in srednjeveško angleščino. V angleški poeziji še lahko najdemo oblike thee in thou za tikanje ali ye in you za vikanje. Nekateri skandinavski jeziki ta način ogovarjanja opuščajo, npr. švedščina, medtem ko je v francoščini, ruščini in litovščini podobno kot v slovenščini. Vikamo tako, da uporabimo zaimek za 2. osebo množine, tj. vi, morebitne pridevnike in glagole pa prav tako postavimo v množinsko obliko moškega spola. V pisnih dokumentih izraz spoštljivosti med drugim ponazorimo z zapisom zaimka z veliko začetnico, priporočljivo pa je biti pri tem kar se da dosleden.

Vikanje ima družbenorazločevalno vlogo, izraža namreč stopnjo vljudnosti in uradnosti, zato načeloma vikamo vse neznane in polnoletne osebe, in ne samo tistih, ki so starejši od nas. Mlajša oseba vika starejšo, pri čemer je starejša oseba tista, ki predlaga prehod na tikanje, in podrejeni vika nadrejenega. To so splošna pravila bontona, ki pa se spremenljiva in odvisna od dinamike odnosa med posameznikoma. V nemško govorečih deželah npr. srednješolski profesorji dijake zadnjih letnikov vikajo, kar se kaže tudi v slovenskem srednješolskem sistemu. Včasih smo vikali svoje starše, danes včasih še vnuki vikajo stare starše, najpogosteje pa je vikanje slišati v odnosu med taščami in tasti ter priženjenimi oz. primoženimi družinskimi člani.

Polvikanje je odsvetoval že Kopitar, saj je menil, da je pravi slovenski ´vi´ vedno moškega spola. Tako navaja tudi Toporišičeva slovnica v delu, kjer za vikanje in onikanje predpisuje samo rabo moškega spola. Pri tem nehote ponovno trčimo ob za koga morda nekorektno obravnavo ženskih in moških slovničnih oblik, katerih pogostost v rabi je v prid slednjim, npr. pri tvorbi glagolskih oblik, kjer ima osebek, sestavljen iz moškega in ženske, povedek v moškem spolu (npr. Janko in Metka sta šla v gozd.); tudi sklanjajo se samo moški priimki, ženski pa ostajajo enaki, o čemer smo že govorili, podobno pa opazimo tudi pri knjižnem vikanju.

Onikanje je raba 3. osebe množine moškega spola v govoru s spoštovano osebo, ki ga je dandanes mogoče slišati iz ust natakarjev, ko postrežejo kavo: »Izvolijo!« Gre torej za najvljudnejšo hiperformalno ogovorno obliko, ki jo zasledimo le še v stari literaturi in ki so jo nekateri jezikoslovci zavračali kot germanizem. Slovenskemu onikanju je podobno vikanje v nemščini, tj. uporaba zaimka oni in glagola v množini: "Oni naj izvolijo kavo." Nemci zelo priročno namreč vikajo z zaimkom Sie, pisanim z veliko začetnico, medtem ko običajna raba za 3. osebo množine (oni) in ednine (ona) uporablja sie z malo.

Slovenci se kar radi poigravamo z naslavljanjem, še posebej, če smo zaradi tega v neugodnem položaju in nihamo med vikanjem in tikanjem. Ali pa smo se ponovno spozabili in vnovič, zelo verjetno tudi ne zadnjič, vikamo, ob tem pa vidimo sogovorčev obraz, kako se oblikuje v poznan prisilno nejevoljen izraz: "A nisva midve že na ti?!" Včasih smo kot mačka okrog vrele kaše, ko se trudimo oblikovati stavek, četudi nenavaden, npr. s pasivizacijo, da bi se neposrednemu ogovarjanju izognili in s praktično alternativno ubeseditvijo zaobšli vsako obliko ogovarjanja, npr. "Kako se bo pa to potem uredilo?" namesto "Kako boste (boš) pa to uredil(i)?"

Andrej Salobir, R. D.
Prijavi napako
Komentarji
MiCh0
# 04.01.2017 ob 08:21
Polvikanje: nekaj, kar mi gre neverjetno na živce.
Ska'ara
# 04.01.2017 ob 09:02
@stomic...taki članki se pojavljajo že celo leto.
Super članki, na žalost pa jih beremo samo tisti, ki smo z vsebino že seznanjeni.
Prebrati bi jih morali tudi novinarji RTV, pa jih očitno ne.
kin baropu
# 04.01.2017 ob 08:37
Morda je polvikanje včasih tudi posledica zadrege; ne veš ali bi človeka vikal ali tikal in potem nekako na pol opraviš naslavljanje.
Na splošno pa je res grdo za slišat.
pikulin
# 04.01.2017 ob 09:38
@krimski

Ena najbolj nenavadnih stvari je, da boga – tikamo.
.


Namišljenih prijateljev se pa res ne vika.
Ska'ara
# 04.01.2017 ob 09:00
@Bormio

Verjetno ciljaš na ljubljančane, katerih govorica moti vse ostale. Pri le-teh splošno velja, da govorimo ljubljančani popačeno in grdo, ostala narečja pa uporabljajo samo "narečne posebnosti". Npr primorski vseprisotni "ki" in pa neuporabljanje dvojine v nikakršnem primeru je samo narečna posebnost. Seveda je to velika napaka in ne "narečna posebnost". Odmik od norme je ogromen.
stomic
# 04.01.2017 ob 08:58
zelo dober članek, še več takih...
kin baropu
# 04.01.2017 ob 09:32
papirus, temu kar praviš se reče tud hinavščina;)
@twwwter
# 04.01.2017 ob 09:36
Še vedno ne vem, ali naj vas tikam ali naj te vikam.
cene vols
# 04.01.2017 ob 08:46
Bormio
Polvikanje ni geografski pojav ampak kar lepo splošni.
Ljubiljančan
# 04.01.2017 ob 08:37
Polvikanja je vse več celo pri novinarjih in govorcih RTVSLO.
GupeM
# 04.01.2017 ob 08:34
Moj nadrejeni so mi dejali, naj ga kar tikam.
kislec
# 04.01.2017 ob 09:09
Še o onikanju: prevladuje zmotno prepričanje, da so onikali samo v finih višjih meščanskih družinah, pa so - še nedavno - tudi na deželi (pa ne kaki veliki gruntarji/kulaki).
angelmanuel
# 04.01.2017 ob 09:49
Polvikanje je najbolj blesav način komunikacije in dejansko ne morem verjet, da to sploh kdorkoli uporablja. Vikaš ali tikaš, eno ali drugo ne pa nekaj na pol. Tu so pravila jasna in enostavno razumljiva. Ampak važno, da se zna srbohrvaško. Tu pa ni nobenih problemov z razumevanjem.
Janezski
# 04.01.2017 ob 08:40
Sam pa sem v zdravstvenih ustanovah in še kje opažal, da zdravstveni delavci polvikanje uporabljajo večinoma za običajne ljudi, za tiste, ki pa dajejo vtis, da so kao nekaj več (ali pa kao so), pa zdravstveni delavci uporabljajo večinoma vikanje.

Ali pa nekateri uporabljajo polvikanje, ker želijo s tem svojo kao "pomembnost" in "veličino" izpostavit.
generusus
# 04.01.2017 ob 10:12
Polvikanje se je močno razmahnilo pri mnogih RTV novinarjih.

Prav tako večina novinarjev ne ve, da je pravilna oblika "Od kod si?", ne pa "Od kje si?" ali pa celo "Iz kje si?".
SsDrag
# 04.01.2017 ob 10:23
začneš z vikanjem potem pa če sogovornik reče ali pa na tvojo pobudo, ga začneš tikat. a je to težko?
Dragoon
# 04.01.2017 ob 10:09

papirus
polvikanje je super... priročna zadeva za uporabiti, ko se ti zdi nekoga brez veze vikat pa bi ga "kao" moral.... v službi ga dosti uporabljam za malo morje "pomembnežev"


Tako je super, da si za vsakega, ki me začne polvikati, mislim, da je ali totalno neodločen in ne ve, ali naj bo vljuden ali ne, ali pa enostavno ne pozna osnov slovnice.
Bormio
# 04.01.2017 ob 08:19
Da ne bo kdo mislil, da je polvikanje v Sloveniji splošen pojav. Pojavlja se namreč zgolj v določenih geografskih okoljih in narečjih, ne povsod. Je pa res, da se ta, zame res nenavaden način komunikacije vse bolj širi.
Janezski
# 04.01.2017 ob 08:33
MiCh0, lepo ste to neposredno napisal.
MrzlaJuha
# 04.01.2017 ob 11:14
Vikanje ne zveni prav nič leseno ali butasto ali uradno. Nasprotno!
Polvikanje pa je odraz pomanjkanja izobrazbe in poznavanja bontona. Uporabljajo ga predvsem trgovci, fizerke in novinarji na lokalnih radijskih postajah. Moram pa priznati, da trgovke skrbijo za ohranjanje lepe posebnosti slovenskega jezika: dvojine ("Kaj bova še, gospod? Mogoče izdelek tedna?).
Lupo
# 04.01.2017 ob 10:39
celo mladost sem poslušal: "od kdaj smo pa jaz in ti na ti?"
kislec
# 04.01.2017 ob 08:32
Pravo onikanje! : (ONI!!)

A so gospa že bili na lučkah (ali morda na kornetih)?
hrgotax
# 04.01.2017 ob 11:27
Jože Možina se v oddaji Pričevalci večkrat spozabi (?)
s polvikanjem.
Ne vem, zakaj ga nihče ne opozori na to,
saj na ta način upada nivo njegove
profesionalnosti. Za povrh je še Prešernov nagrajenec
in kot tak bi moral uporabljati pravilno vikanje.
Otman
# 04.01.2017 ob 10:00
Nekako takole je videti seznam -kanj v slovenščini - najdete še kakega?

Menim, da je -kanje sredjega spola, zato bi bilo treba najti še kako in ne kakega.
Mala princeska
# 04.01.2017 ob 10:31
@papirus & kin baropu:
Polvikanje je resda lahko ironično, posmehljivo, hinavsko vikanje - veš koga tikaš in veš koga vikaš; na pol pa vikaš tistega, do katerega ne čutiš spoštovanja, ki bi ga samo vikanje naj izražalo, ampak ga pač uradno moraš vikati ... Se pa ne/spoštovanje itak čuti v odnosu, pa lahko govorimo, kaj hočemo, pri polvikanju pa potem tak nič ne štima in je vse kar nekaj, prisiljeno, neskladno, pol pa dajmo kar polvikat - priročno.
TCF
# 04.01.2017 ob 11:48
Je možno, da vikanje enkrat popolnoma prenehamo uporabljati?

Ko sem začela delati na trenutnem delovnem mestu, sem svojo nadrejeno (ki je, mimogrede, tudi starejša od mene) seveda vikala (sploh nisem razmišljala o tem, to mi je pač naravno), pa me je pogledala kot da sem jaz tista čudna in želela, da jo tikam.

Neznance, ki so starejši od mene, sicer vedno vikam.

Ne morem pa si predstavljati, da bi vikala svoje stare starše ali kaj podobnega. Ali kdo (vsaj od mlajše generacije) sploh še to počne? Če bi koga slišala to početi, bi mi zvenelo nekoliko bizarno, moram priznati. Čudno mi je že, ko moja mama vika taščo, saj sta si zelo blizu in se veliko družita (sta prijateljici). Zame je vikanje namreč rezervirano za tiste, ki jih ne poznam.
politik kritik
# 04.01.2017 ob 09:54
Moj oče je svoje stare starše vedno onikal, starše pa še vedno vika. Stara Dunajska šola, ki jo je škoda da se pozablja!
HALOZAN2
# 18.01.2017 ob 15:16
Vtikanje seveda.
zozozo
# 05.01.2017 ob 21:06
Polvikanje je narečna posebnost, ki je isto kot ostale narečne posebnosti pač samo to, posebnost, in ni sama po sebi ne dobra ne slaba. In isto velja za štajersko dvojino na -ma. Je pa seveda za pričakovati od govorcev na javni televiziji, da se narečnih posebnosti vzdržijo.
miss_theory
# 04.01.2017 ob 14:08
Z vikanjem ne moreš nikoli zgrešiti, tudi z vljudnostjo ne!
strucko
# 04.01.2017 ob 13:34
kin baropu
Men gre pa na živce ta "sma šla" ...


ta popačena oblika je domača v Posavju.... še zmer boljše kot Belokrajnci, ki sploh ne znajo uporabljat dvojine. :)
Ples
# 04.01.2017 ob 13:22
Ah, kdor misli, da je polvikanje uporabno takrat, ko ne veš, ali vikati ali tikati, živi v zmoti. Polvikanje vedno izpade kot vikanje, pa čeprav malo bolj 'po domače'. Meni je vedno zvenelo narobe in tečno.

Ampak nekaj v tem članku mi je prvič dalo misliti: pojav neknjižnega, pogovornega jezika, ki se v nasprotju z vikanjem prilagaja naravnemu spolu
- a mogoče to pomeni, da bi bili Slovenci podzavestno radi bolj osebni, kot v realnosti smo? :o Ta ideja mi je pa simpatična ...
Olorin
# 04.01.2017 ob 13:10
"Polvikanje je odsvetoval že Kopitar, saj je menil, da je pravi slovenski ´vi´ vedno moškega spola."

Ojej, ta patriarhat. Šefica bi mu že povedala svoje.
fafner
# 04.01.2017 ob 13:07
Lupo: Ja pa da nismo krav skupaj pasli in da se ne tikamo kar tako.

Zanimivi so drugi jeziki. Nizozemščina in Švedščina imata obe tikanje in vikanje (jij/U, oz. du/ni), pa se vikanja skoraj ne uporablja več, razen v primeru aristokracije ali najvišjih direktorjev.
Javorovina
# 04.01.2017 ob 10:37
*oziroma popravek ... tikanje je "prnesu"
Mogoče se ljudje odločajo za polvikanje, kadar je vikanje preveč slovnično pravilno/leseno (prinesli) in če izbiram med polvikanjem in pogovorno izgovorjavo vikanja, se mi slednje zdi lepše. Vsaj v nekem lokalnem okolju (Ljubljani ...). (kje druge pa pač v skladu s tamkajšnjim narečjem (narečja so krasna ...) Če gre za nacionalno tv itd., se pa zavedam, da pogovorne oblike nekega okolja ne morejo biti splošno sprejemljive.
primozm2
# 04.01.2017 ob 08:57
Mama vi ste ful sitna, zato greve midve iz sestro zdej domov... Pa te fore pa sm pa tja.
HALOZAN2
# 18.01.2017 ob 15:14
Če te dama kljub temu, da si predlagal tikanje, vstrajno vika, rečeš:
"Od vikanja pride tikanje "
Mala princeska
# 08.01.2017 ob 17:40
@1a34:
Prazne marnje so "claptrap"-govoričenje ...
Marnja = neresnična vest, izmišljotina; po moje nima veze s slamo, ali?
zozozo
# 05.01.2017 ob 21:08
@strucko - "Sma" ni nikakršna "popačena" oblika, ampak je to edini možni način tvorjenja dvojine v vzhodnih narečjih. Slovenščina ni nastala tako, da se je nek "pravilen" enoten slovenski jezik po pokrajinah pačil, ampak tako, da so slavisti in pisatelji vzeli obstoječa narečja in postandardizirali oblike, ki so se najbolj pogosto pojavljale.
1a34
# 04.01.2017 ob 18:09
Sem se malo pozanimal glede besedne zveze marnje.
Bojda pomeni to mlatiti prazno slamo.
Nimam pa pojma kaksna mnozina slame je to.
Kaj pa menite Vi, mislim vi Drugi?
Ples
# 04.01.2017 ob 13:29
@Olorin
Kaj pa če je Kopitar s tem v Sloveniji nehote spodbudil feminizem? ;)
Namreč, polvikanje se v ženski obliki veliko bolj in tudi večkrat sliši, kot je razložila @javorovina.
nikoli
# 04.01.2017 ob 12:30
@kin baropu:
# 04.01.2017 ob 09:09
Prijavi neprimerno vsebino
Men gre pa na živce ta "sma šla" ...
Glede vikanja<, jaz bi ukinil, spoštovanje se lahko pokaže drugače, ne z vikanjem. Kaj pomaga, če te kdo vika, če te sicer pa j... v glavo. Nič.


To je narečna (štajerska) posebnost. Jaz sem rojen na območju, na katerem se to uporablja in mi je bil sva v mladosti neskončno hecen.
1a34
# 04.01.2017 ob 12:17
S slovnicnega in vsebinskega stalisca bi se bilo zanimivo kdaj poigrati z besedico marnje, marne?
Javorovina
# 04.01.2017 ob 10:26
morda kar malo nenavadna oblika naslavljanja: "Ali ste, gospod, s seboj danes prinesel kartico?"
Hm, jaz bi (v pogovornem oz. "uradno-pogovornem" jeziku) tako "prinesli" kot "prinesel" izgovorila "prnesl" (ste prnesl, ste zvedl, ste dobil, ste misll, opazl, vprašal, odgovoril, pozanimal ... ampak to ni mišljeno kot polvikanje (npr. pozanimal), ampak pač grda izgovorjava besede "pozanimali"). :(

Polvikanje moškega se mi sliši čudno, skoraj nekako pootročevalno ("Ali ste, gospod, s seboj danes prinesel kartico?"), medtem ko polvikanje ženske morda izhaja iz tega, da ko uporabljaš navadno vikanje, lahko zveni preprosto preveč uradno, tuje. Če že kdaj izjemoma polvikam, potem gotovo žensko (prvič sem se tega zavedla pri neki bivši profesorici klavirja, ker se je sčasoma pač butasto slišalo uradno vikanje in takrat sem zavestno polvikala, čeprav sem vedela, da je narobe). Sicer v vsakdanjih situacijah z neznanci pa skoraj izrecno vikam (in ne polvikam) (tako moške kot ženske, klošarje, vse). Če je odnos stranka - storitev, potem vsekakor tudi mlajše, na "ulici" pa mlajših ne, starejše pa.
Berija2
# 04.01.2017 ob 13:00
Glede na to, da Skandinavci delajo trende in jih vsa Evropa z večjim ali manjšim zamikom sledi bo v prihodnosti tudi pri nas vikanje izginilo, tako kot je že onikanje.
tomo098
# 04.01.2017 ob 10:44
"... Odmik od norme je ogromen.... "

Odmik umetnega knjižnega jezika od etnične (narečne) norme, je ogromen. Za nekatere bolj kot za druge.
Krimsky
# 04.01.2017 ob 09:12
Ena najbolj nenavadnih stvari je, da boga – tikamo.
(kar spomnite se npr. najbolj znane molitve Očenaš).
~
Zakaj bi potem vikali kogarkoli drugega ...
kin baropu
# 04.01.2017 ob 09:09
Men gre pa na živce ta "sma šla" ...
Glede vikanja<, jaz bi ukinil, spoštovanje se lahko pokaže drugače, ne z vikanjem. Kaj pomaga, če te kdo vika, če te sicer pa j... v glavo. Nič.
papirus
# 04.01.2017 ob 09:15
polvikanje je super... priročna zadeva za uporabiti, ko se ti zdi nekoga brez veze vikat pa bi ga "kao" moral.... v službi ga dosti uporabljam za malo morje "pomembnežev"
stomic
# 04.01.2017 ob 08:55
Sam opažam da vsi pacienti zdravnika kar tikajo, ker se čutijo več kot enakovredne (pa ne govorim o tem, vsi smo enaki po črki zakona... :-)), predvsem pa zato, ker mislijo, da če so starejši pa lahko... pri velikih se je izkazalo, da samo stari izgledajo, starejši pa sploh niso...

drugače pa polvikanje je sestavni del ljubljanščine, tega na Štajerskem ali drugje v Slo nikoli ni bilo... Primorci pa teh dveh oblik itak ne ločijo...
Beremo
link
Dubravka Ugrešić: Evropa v sepiji
18. december 2017 ob 12:30 Evropa v sepiji, knjiga lanske vileniške nagrajenke Dubravke Ugrešić, ki živi na Nizozemskem, prihaja iz Hrvaške, njena mama pa je bila bolgarskega rodu, bi morala postati obvezno branje za vse, ki ...
Več novic ...
Kazalo