Gledamo
(3)
Nikoli zares tukaj
Osrednji lok pripovedi spremlja razvoj protagonista od plačanega morilca do noirovskega, zakrknjenega detektiva. Ta razvoj sicer ne bo navdihujoč in katarzičen, pač pa postopen razkroj, ki ga samo še pospešuje nenehna izpostavljenost nasilju. Foto: IMDb
Nikoli zares tukaj
Lynne Ramsay je film na canski festival prijavila v nedokončani obliki; končno obliko je dobil dobesedno v zadnjih dneh pred premierno projekcijo (v Cannesu so ga predvajali celo brez odjavne špice, ker je še ni bilo). Foto: IMDb
Nikoli zares tukaj
Enako kot pri svojem prejšnjem celovečercu, Pogovoriti se moramo o Kevinu, se je Lynne Ramsay tudi tokrat naslonila na literarno predlogo. Novelo z istim naslovom je leta 2013 napisal Jonathan Ames, za veliko platno pa jo je priredila režiserka. Foto: IMDb
Nikoli zares tukaj
Glasbeno podlago je zložil Jonny Greenwood (Radiohead). Foto: IMDb

Dodaj v

Filmska recenzija: Nikoli zares tukaj

Joaquin Phoenix za svojo vlogo nagrajen v Cannesu
11. maj 2018 ob 16:28
Ljubljana - MMC RTV SLO

Joaquin Phoenix s svojo izbiro vlog praviloma teži k temnejšemu koncu spektra človeške psihologije. Primer: v Cannesu so ga letos nagradili za lik plačanega morilca s posttravmatskim sindromom, ki pobija s kladivom in v prostem času s plastično vrečko na glavi fantazira o smrti. Najboljše pri vsem skupaj je to, da gledalec zanj navija. Nikoli zares tukaj je skrajno zapleten klobčič bolečine, osamljenosti in masakra.

Recenzija je bila prvič objavljena novembra lani, ko je film gostoval na festivalu Liffe.

Šest let je že minilo od prejšnjega celovečerca škotske režiserke Lynne Ramsay, psihološke srhljivke Pogovoriti se moramo o Kevinu, zaradi katere Ezre Millerja nikoli ne bomo videli na enak način, pa naj se tisočkrat pridruži odredu superjunakov. Njen novi film, Nikoli zares tukaj, ostaja zvest podobni rdeči niti – približevanje v resnici nedoumljivemu osrednjemu liku –, a zdaj to počne na veliko bolj eksperimentalen, bolj pronicljiv in popolnoma drugače estetiziran način. Če je v 'Kevinu' gledalca šokirala z jasnimi vizualnimi metaforami in zloščeno estetiko, se je zdaj zatekla k zabrisanim impresijam in samo rahlo nakazanim idejam. Več dela za gledalca? Gotovo, a je tudi Nikoli zares tukaj film z veliko več plastmi.

Tako rekoč v vsakem kadru je v ospredju Joe (Joaquin Phoenix), robat in zaraščen možak, ki ga preganjajo demoni iz mladosti, pretekle travme, o katerih ne bomo izvedeli ničesar določnega. S pomočjo kratkih, impresionističnih spominskih prebliskov lahko slutimo globoke rane nasilnega otroštva in poznejše vojaške kariere, ki so iz Joeja naredile človeka, kakršen je danes. Apatični pogled, popolna odrezanost od soljudi in okolice, globoko vsajena ljudomrznost, morda celo psihotičnost: zelo lahko je sklepati, da Joe, ki že v uvodnem prizoru za seboj pospravlja prizorišče zločina, spada med klasično "negativne" like. Postopno spoznanje, da se v resnici bori na strani morale in pravice, nakazuje, da je meja med kategoričnima poloma dobrega in slabega v filmskem svetu Lynne Ramsay zabrisana, ne pa tudi popolnoma izgubljena. Osrednji lok pripovedi spremlja razvoj protagonista od plačanega morilca do noirovskega, zakrknjenega detektiva. Ta razvoj sicer ne bo navdihujoč in katarzičen, pač pa postopen razkroj, ki ga samo še pospešuje nenehna izpostavljenost nasilju.

Tragični junak, ki se je torej formiral v našem žanrskem hibridu (gibljemo se nekje med detektivko in kakšno zelo nasilno, morda južnokorejsko srhljivko), ima na prvi pogled precej jasno nalogo: rešiti mora Nino (Ekaterina Samsonov), izginulo mladoletno hčerko newyorškega senatorja (Alex Manette); proste roke ima, da njenim ugrabiteljem prizadene kar največ trpljenja. ("Povedali so mi, da ste brutalen človek.") Dekletova sled ga bo vodila globoko v drobovje metropole, po sledi izprijenosti in perverzije. Kmalu postane jasno, da so na delu večje in bolj pokvarjene sile, kot se je zdelo na začetku. Joe Nino, svetlolaso utelešenje otroške čistosti in nepokvarjenosti, sicer privleče iz pedofilskega legla (o elipsi, s katero delno zakrijemo njegovo krvavo metodologijo, več pozneje), a jo kmalu nato spet izgubi. Mimogrede so se karte premešale in iz lovca se je v hipu prelevil v plen.

Joaquinu Phoenixu, ki mu je vloga prinesla nagrado za najboljšega igralca v Cannesu, je uspel minimalističen, nepostavljaški portret globoko ponotranjenega posameznika, ki se v ozadje umika tako zelo, da je že skoraj neviden. Številni pred menoj so opazili, da je Joe daljni filmski bratranec Travisa Bickla, in sorodnosti s kultnim Taksistom so resnično nezanemarljive. V nekaterih prizorih - ko potrpežljivo skrbi za ostarelo, senilno mamo (Judith Roberts), s katero živi - njegova neukročena brada in robustni torzo delujeta kot pritiklini dobrodušnega velikana. Mati in sin prepevata otroške pesmi in loščita srebrnino; očitno je edina oseba, ki jo je v življenju spustil blizu. Spet drugič, denimo takrat, ko oborožen s kladivom in morilskimi naklepi vdre v nezakonit bordel, je bližje tihi senci. Kjer koli se pojavi Joe, so tudi trupla, a skoraj nikoli ne vidimo, ali so bili mrtvi že prej ali pa jih je pokončal on.

Nasilje se v pripovedi ne izrisuje kot golo sredstvo za dosego cilja, pač pa se razrašča v avtonomno narativno enoto. Bolj kot je nasilje pretirano in groteskno, bolj se umika pogledu kamere, izginja iz ospredja, postaja nevidno - nasilje, ki ga nikoli zares ni bilo tu. Prav tako v ozadje zbledijo vsi stranski igralci oz. njihovi liki: vsi ljudje so le sence v Joejevem perifernem vidu, nedoločne figure z lastnimi (temačnimi) nameni in načrti. Zlovešče vzdušje samo še podčrtata glasbena podlaga Jonnyja Greenwooda, montaža (Joe Bini) in klavstrofobični gibi kamere (kot direktor fotografije je sodeloval Thomas Townend). Film je krajši od ure in pol, zato njegova fatalistična atmosfera tudi ne postane nevzdržna za gledalca.

Nikoli zares tukaj je zahteven film, ki svojega protagonista in njegove usode ne predstavi na linearen način, pač pa z vrtincem bežnih podob in zvokov, ki šele postopoma skicirajo končno podobo (jasnih linij niti ne pričakujte). V središču vrtinca je pretehtan, izjemni Phoenixov igralski vložek. Morda ne najbolj prijetna filmska izkušnja, karakterna študija nedoumljivega karakterja, o obenem izkušnja, ki z gledalcem ostane dolgo časa.

Ocena: 4+, piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
HisAirness23
# 11.05.2018 ob 19:26
Je tako težko napisat naslov filma kot je v originalu?
kingeston
# 22.05.2018 ob 17:14
malce tečen igralec ampak filmi v katerih igra ti dajo misliti...
Kazalo