Večnega "outsiderja" Tima Burtona je Hollywood že pred leti sprejel pod svoje okrilje - in Alica v Čudežni deželi je lep dokaz, da ta otoplitev ni bila v vseh pogledih pozitivna sprememba. Ne gre za to, da film ne bi bil dober, a v poplavi vseh računalniško animiranih fantazijskih spektaklov, ki smo jih že videli (vse od Gospodarja prstanov pa do Zlatega kompasa ter Zgodb iz Narnije) preprosto ni tako drugačen, kot bi si knjižna predloga zaslužila.

Sedemletna Alica Lewisa Carrolla je v najnovejši reinterpretaciji (ki je v bistvu nekakšno nadaljevanje) zgodbe odrasla v devetnajstletno dekle (lepa, a apatična Mia Wasikowska), ki kljub zgražanju zategnjene matere nikakor ne more ponotranjiti vrednot okostenele viktorijanske družbe ter se podrediti njenim pričakovanjem. Ko jo torej družina na vrtni zabavi “v zasedi” pričaka z ženitno ponudbo rdečelasega aristokratskega dripca s prebavnimi motnjami, Alica pred bremenom odločitve zdrvi za zajčkom v telovniku (Michael Sheen) in skozi luknjo trešči v fantastični Spodnji svet, kjer je nekoč menda že bila, a je vse skupaj pozabila (takrat je "Underland" tudi preslišala kot "Wonderland"- od tod ime Čudežna dežela).

Kleč filma je v tem, da punca ni "samo" padla v narobe svet, natrpan z nesmisli in fantastičnimi nakazami, kakršnega si je zamislil Lewis Carroll. Če je bil čar Alice v Čudežni deželi od nekdaj v tem, da je junakinja brez kakršne koli razumljive logike tavala iz ene absurdne situacije v drugo, je Burton fragmentirano, brezciljno zgodbo (iz sicer povsem razumljivih razlogov) po motivih Carrollove pesmi Jabberwocky spremenil v epski podvig, v linearno pripoved o spopadu med dobro in zlobno kraljico ter njunimi pribočniki. In tak pripovedni lok se pač ne more končati drugače kot z vélikim prizorom spopada s predvidljivim izzidom, ki je v primerjavi s poprejšnjim dogajanjem videti, kot da je bil presajen iz kakšnega drugega, slabšega filma, ali pa kar iz računalniške igre. Zločin proti Carrollu, bi kričal kakšen purist.

Iz dežja pod kap
Alica mora namreč, če naj bo red v deželi zopet vzpostavljen, strmoglaviti Rdečo kraljico in ubiti strašnega Žlabudrona (Saruman alias sir Christopher Lee osebno), nam starodavno prerokbo razloži Absolem, zadeta gosenica z glasom Alana Rickmana. Seveda bi se tu dalo argumentirati, da je junakinja pred svojo dušeče premo začrtano prihodnostjo v drug svet ušla samo zato, da lahko spet igra neko vlogo, ki si je ni izbrala sama.

Burton nam že v prvih 30 minutah predstavi vse bizarne prebivalce Spodnjega sveta: tu sta histerični Marčni zajec (Paul Whitehouse) in Polhovka (Barbara Windsor), lakonični izparevajoči maček Režonja (Stephen Fry), topoumna dvojčka Dideldaj in Dideldum (Matt Lucas) ter seveda Nori Klobučar, ki ima (verjetno zaradi že večkrat izpričane ljubezni med Timom Burtonom in Johnnyjem Deppom) tu kar naenkrat precej večjo vlogo kot v izvirniku.
Klobučar je s svojimi sršečimi lasmi, ogromnimi mokrimi očmi in srcem na dlani videti kot poblazneli klovnovski brat Edvarda Škarjerokega in je natančno taka vloga čudaške "izgubljene duše", kakršne ima Johnny Depp že v mezincu. Čeprav je njegovo arbitrarno preklapljanje med sesljanjem in shrekovsko škotskim naglasom zabavno, se zdi, da na trenutke skozi film krmari na avtopilotu in da smo v prejšnjih šestih (!) skupnih filmih naveze Burton-Depp videli že vse, kar nam ta lahko svežega ponudi.

Režiserjeva druga muza, Helena Bonham Carter, je prav tako odlična kot vodenoglava Rdeča kraljica, ki ihtavo maha s peščicami, laja ukaze na svoje dvorjane in vsakič, ko se ji zamaje samozavest, koga skrajša za glavo. Precej večje razočaranje je njen protipol in sestra, eterično razbarvana Bela kraljica (Anne Hathaway), ki ni drugega kot anemično utelešenje miline in dobrote - in to v svetu, kjer bi moral biti vsak lik, pa naj bo zlikovec ali dobričina, na svoj način popolnoma utrgan (Aličine dogodivščine v Čudežni deželi so bile navsezadnje metafora za izgubljenost otrok v nesmiselnem svetu odraslih in njihovih pravil).

3D ne pomeni nujno dodane vrednosti
Če ste med številnimi Ljubljančani, ki se vdano v usodo odpravljajo proti Kranju, Celju ali Mariboru (filma namreč na sporedu Kolosejevih kinematografov ni), si lahko pot mirno prihranite in počakate na "navadno" različico v Kinodvoru - zdi se namreč, da se je Burton tukaj tehnike 3D lotil predvsem zato, ker se to zdaj "dela": Film ne izkoristi vsega potenciala tehnologije: tridimenzionalno goščavje v Čudežni deželi ne deluje niti približno tako plastično kot tisto na planetu Pandora in nikoli se ne zdi, da bi ogenj bruhajoči Žlabudron lahko zares planil s platna.

Kar seveda ne pomeni, da film po vizualni plati ni čudovit: v vsako podrobnost, od prepoznavno burtonovsko skrivenčenih vejic v mesečini pa do vehementno poslikane napihnjene glave Rdeče kraljice, je vtisnjen režiserjev nezgrešljivi občutek za temno lepoto. Čeprav Burtonu morda lahko zamerimo, da je iz subtilne pripovedi naredil ep v maniri Petra Jacksona (z didaktičnim sporočilom o emancipaciji in samorealizaciji, ki je prilepljeno na konec), pa se je še vedno užitek izgubljati v gozdu njegove domišljije.

Ocena: 4, piše: Ana Jurc