Eno je gotovo: Stalin je socializem strahotno poenostavil in kompromitiral. Prizadejal je težke udarce zlasti njegovi človečnosti. Verjetno je v njegovem času doživel svoja najtežja mlada leta. Njegova otroška leta so bila velika in plemenita; polna težke stvarnosti, junaških bojev, velikega upanja in pričakovanja. Bila so tudi surova in krvava! Zdi se mi, da je to za nami. Zdi se, da prihajajo novi časi in z njimi bolj človeški socializem od tistega, ki ga poznamo do sedaj. To je moje upanje in prepričanje v osameljnosti politične in ideološke internacije.
Enostavno povedano: več socializma ne pomeni samo več kruha, ampak predvsem tudi več demokracije. Gotovo je, da je pot do evrosocializma še dolga in težka.
Stane Kavčič, med letoma 1967 in 1972 predsednik slovenskega izvršnega sveta oziroma slovenske republiške vlade, je za razvoj novejše slovenske zgodovine in tudi za razumevanje slovenske poti v gospodarsko in politično neodvisnost ena ključnih političnih osebnosti. Po prisilnem odstopu s položaja leta 1972 - vzrok zanj je bilo umanjkanje posluha in pripravljenosti zveznega političnega centra za Kavčičeve napredne ukrepe v smeri liberalizacije gospodarstva in demokratizacije države -, je Kavčiča do smrti nadzirala Služba državne varnosti, v letih priprave na osamosvojitev so se nanj sklicevali nosilci programa doseganja slovenske suverenosti in ga naredili skoraj za mitskega junaka, med ljudmi je bil dolgo pozabljen.
Knjiga, ki jo je, kot je povedal Božo Repe, založba Modrijan izven letnega programa uvrstila na seznam svojih novitet (zahvala za to gre direktorju založbe Branimirju Nešoviću), je tudi poskus korekcij vseh 'mitov' okoli Kavčičeve osebnosti in poskus treznega ovrednotenja Kavčičevega političnega dela. V knjigi Pred časom - Portret Staneta Kavčiča Jože Prinčič Kavčiča obravnava v kontekstu gospodarske zgodovine, medtem ko Repe ponudi širšo umestitev Kavčiča v politično realnost socialistične Jugoslavije in liberalnejših tokov, ki so se v njej pojavljali.
Po besedah Boža Repeta je ključno vprašanje, kakšna je aktualnost Staneta Kavčiča danes. Repe je poudaril, da Kavčičeva vizija pravzaprav nikoli ni bila presežena in da nekateri projekti Kavčičeve vlade in širšega kroga Kavčičevih somišljenikov, kot izpostavlja Prinčič, ostajajo temelji slovenskega razvoja. Kavčičeva vlada, ki jo je po Prinčiču mogoče uvrstiti med tri najuspešnejše povojne slovenske republiške vlade, je tako med drugim kot pomembna žarišča prihodnjega slovenskega razvoja prepoznala zdraviliški turizem in turizem sploh (v tem času gradijo kompleks Bernardin), bančništvo po vzoru Švice, ki je obogatela prav s trženjem tega sektorja, dobro prometno infrastrukturo (začne se graditi sistem hitrih cest, razvija pristanišče Koper in ljubljansko letališče) in nove energetske zmogljivosti.
Velikega pomena pa je bila tudi odločitev za policentrični razvoj, ki je bil vzrok za bolj uravnotežen gospodarski razvoj Slovenije in ki je tudi preprečil pospešeno gravitacijo proti glavnemu mestu. In obenem je tudi preprečil nadaljnje osiromašenje nekaterih predelov Slovenije, ki je bilo že tedaj eklatantno, o čemer govori tudi podatek iz knjige: "Po podatkih iz leta 1968 je imelo 37 od 60 občin nižji narodni dohodek na prebivalca od republiškega povprečja."
Zgodnji razmislek o ekonomiji postindustrijske dobe
Bolj kot 'trdi' podatki o letih Kavčičeve politične linije so pomembna dejstva o idejah, ki so stala za realnim Kavčičevim programom. Po Repetu je Stane Kavčič izhajal iz revolucionarne miselnosti; bil je idealist, ki je verjel, da je stvari nujno in mogoče spremeniti. V tej svoji drži je bil nasproten današnjim slovenskim politikom, zaradi katerih živimo v času stihijskega razvoja in podrejanja logiki evropske birokracije. Verjel je v svoje vizije in v skladu z njimi dolgoročno načrtoval; v dobi, ko je bila Jugoslavija še močno industrijska država, je s sodelavci že razmišljal o prioritetah postindustrijske ekonomije. Odločno etično držo je Kavčič izkazal tudi kot eden prvih politikov, ki so želeli preseči razprtije, ki so izhajale iz vojnega oziroma revolucionarnega obdobja Jugoslavije.
Omenjena Kavčičeva privrženost revoluciji je izhajala iz njegovega otroštva v prvi jugoslovanski državi. Tega je zaznamovala huda revščina in srečanje z železniškim delavcem Jožetom Grudnom, ki je s Primorske pred fašizmom pribežal na jugoslovansko slovensko ozemlje in ki si je stanovanje našel v hiši, v kateri je živel tudi Kavčič. Gruden je "[...]postal Kavčičev mentor. Iz njegovih ust se je poučil o fašizmu, prvič slišal za Marxa, Lenina in Stalina; Gruden mu je razlagal pomen oktobrske revolucije, ga podučil, kdo so in kaj hočejo boljševiki in komunisti. Od njega se je navzel 'revolucionarne in humanistične romantike', ki ga je odtlej spremljala vse življenje."
Vsaj dva še vedno aktualna momenta Kavčičeve politike
Kavčičeva nekonformnost, ki je bila nenazadnje vzrok tudi za njegov prisilni odstop, ki je sledil porazu njegovega gibanja, je bila vendar nekonformnost visokega etičnega položaja. Povsem drugače od današnjih politikov, kot je poudaril Repe, je Kavčič namreč vztrajal pri svojih načelih in se je raje odločil, da se odpove nadaljnjemu vzponu na jugoslovanski politični hierarhiji, kot pa da bi zatajil svoje ideale. Ključna za prihodnost sta bila predvsem dva, ki aktualnost ohranjata tako zaradi trenutne gospodarske krize in iskanja novih modelov kapitalizma na eni ter zaradi življenja v Evropski uniji, jugoslovanski, vsaj v nekaterih konturah podobni, zvezi narodov na drugi strani. To je iskanje novega modela organiziranja gospodarstva, ki povezuje socialistični model s tržnim sistemom, in organiziranje odnosov med nujno skoraj docela avtonomnimi enotami ter centrom.
Eno je gotovo: Stalin je socializem strahotno poenostavil in kompromitiral. Prizadejal je težke udarce zlasti njegovi človečnosti. Verjetno je v njegovem času doživel svoja najtežja mlada leta. Njegova otroška leta so bila velika in plemenita; polna težke stvarnosti, junaških bojev, velikega upanja in pričakovanja. Bila so tudi surova in krvava! Zdi se mi, da je to za nami. Zdi se, da prihajajo novi časi in z njimi bolj človeški socializem od tistega, ki ga poznamo do sedaj. To je moje upanje in prepričanje v osameljnosti politične in ideološke internacije.
Enostavno povedano: več socializma ne pomeni samo več kruha, ampak predvsem tudi več demokracije. Gotovo je, da je pot do evrosocializma še dolga in težka.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje