'Ko govorim tukaj, nisem zgolj jaz, nisem igralka, sem le ena izmed mnogih, ki  jih gledališče uporablja kot prevodnik za svoj obstoj, in moja dolžnost je, da  to sprejemam – ali, z drugimi besedami, mi ne omogočamo, da gledališče obstaja, ampak sami obstajamo zaradi gledališča. Gledališče je zelo močno, upre se in preživi vse, vojne, cenzorje in pomanjkanje,' v poslanici ob svetovnem dnevu gledališča piše Isabelle Huppert, ki je ustvarila številne izjemne gledališke in filmske vloge. Za eno izmed slednjih, glavno v filmu Ona, je bila letos nagrajena z več cehovskimi priznanji in nominirana za oskarja. Foto: Reuters
'Ko govorim tukaj, nisem zgolj jaz, nisem igralka, sem le ena izmed mnogih, ki jih gledališče uporablja kot prevodnik za svoj obstoj, in moja dolžnost je, da to sprejemam – ali, z drugimi besedami, mi ne omogočamo, da gledališče obstaja, ampak sami obstajamo zaradi gledališča. Gledališče je zelo močno, upre se in preživi vse, vojne, cenzorje in pomanjkanje,' v poslanici ob svetovnem dnevu gledališča piše Isabelle Huppert, ki je ustvarila številne izjemne gledališke in filmske vloge. Za eno izmed slednjih, glavno v filmu Ona, je bila letos nagrajena z več cehovskimi priznanji in nominirana za oskarja. Foto: Reuters

Zame gledališče predstavlja drugega, je dialog in je odsotnost sovraštva. 'Prijateljstvo med narodi’ – ne vem čisto dobro, kaj naj bi to pomenilo, verjamem pa v skupnost, v prijateljstvo med gledalci in igralci in v trajno vez med vsemi ljudmi, ki jih gledališče združuje – tistimi, ki ga pišejo, tistimi, ki ga prevajajo, tistimi, ki ga razlagajo, ga oblačijo, krasijo, tistimi, ki ga interpretirajo, tistimi, ki ga ustvarjajo, in tistimi, ki vanj zahajajo. Gledališče nas varuje, nam daje zavetje … Verjamem, da nas gledališče ljubi, kakor mi ljubimo njega.

Isabelle Huppert
Vinka Möderndorferja so za predsednika UO-ja Prešernovega sklada izvolili na konstitutivni seji, ki jo je sklical minister za kulturo.
'Noben mikrofon ne more človeških čustev narediti za bolj resnična, kot to zmore in zna človeški glas. Nobena tehnološka in dizajnerska oprema odrskega prostora ne more bolje poudariti človekove situacije kot dva, ki si na odru preprosto in iskreno zreta v oči,' v slovenski poslanici razmišlja režiser, dramatik, pisatelj, pesnik in esejist Vinko Möderndorfer. Foto: BoBo

Gledališče je zdravilno. Zdravi družbo. Ima sposobnost, da nas ponovno spomni na etične in moralne vrednote. Gledališče je tudi sámozdravilno. Sámo izvrže zlonamerne lažnivce, nastopače, puhloglavce, ki v gledališču vidijo zgolj promocijo svoje neumnosti in človeške plitkosti. Gledališče je potrpežljivo. Kot ljubezen. Gledališče je tek na dolge proge.

Vinko Möderndorfer
Odličje Marije Vere za življenjsko delo na področju dramske igre letos prejme dramski igralec Peter Boštjančič, član mariborske Drame. Foto: Damjan Švarc/SNG Maribor

Svetovni dan gledališča, 27. marec, od leta 1962 daje priložnost za razmislek o vlogi in pomenu te umetniške dejavnosti. Avtorica mednarodne poslanice ob letošnjem 55. dnevu je v uvodu omenjena francoska igralka, ki med drugim razmišlja, da je življenje gledališča tako bujno, da se upira prostoru in času.

"Njegove najsodobnejše dele hranijo dosežki preteklih stoletij in celo najbolj klasični repertoarji postanejo sodobni in živi vsakič, ko jih uprizorimo znova. Gledališče se vedno znova rojeva iz lastnega pepela in s sebe otresa zgolj svoje pretekle konvencije v posodobljenih oblikah: tako ostaja živo," je poudarila Isabelle Huppert.

Časovno enkratnost svetovnega dneva gledališča je povzela tudi z besedami, ki jih je v svojem naglem slogu Samuel Beckett položil v usta svoji junakinji Winnie: "Spet en božanski dan!" Francoska igralka je osma ženska, ki je bila v 55 letih obstoja svetovnega dne gledališča povabljena k pisanju poslanice.

"Zame gledališče predstavlja drugega, je dialog in je odsotnost sovraštva. (...) Verjamem v skupnost, v prijateljstvo med gledalci in igralci in v trajno vez med vsemi ljudmi, ki jih gledališče združuje," je zapisala in dodala: "Gledališče nas varuje, nam daje zavetje ... Verjamem, da nas gledališče ljubi, kakor mi ljubimo njega."

Avtor letošnje slovenske poslanice je na prošnjo Združenja dramskih umetnikov Slovenije (Zdus) režiser, dramatik, pisatelj, pesnik in esejist Vinko Möderndorfer. Zapisal je, da je gledališče pravzaprav edina zares živa umetnost – neprenosljiva, enkratna in neponovljiva.

Gledališče je po njegovih besedah izjemno tudi zato, "ker je tako zelo človeško". Ne glede na gledališko estetiko, na odru vselej stoji človek: "Smrten človek. Bitje, ki živi in mineva prav tisti hip, ko ga gledamo." Dodal je, da ob opazovanju igralčeve umetnosti, "gledamo sebe iz velike bližine", gledalci pa postanejo zaradi igralčeve umetnosti nenadoma bolj živi, bolj resnični.

Möderndorfer je med drugim zapisal, da gledališče zdravi družbo in ima sposobnost, da opominja na etične in moralne vrednote. Je tudi samozdravilno, saj izvrže zlonamerne lažnivce, nastopače in puhloglavce, hkrati pa je potrpežljivo: "Prav zato je še posebej pomembno, da se vsaj enkrat v letu spomnimo, da je gledališče umetnost in da za umetnost ne smejo in ne morejo veljati zakoni brutalnega in neetičnega kapitalizma."

"Umetnost obstaja zato, da nas neprestano opozarja, da v življenju obstajajo vrednote, ki se ne dajo kupiti in se ne prodajajo. Resnica, na primer, je takšna vrednota. In gledališče je vedno bilo in vedno bo glasnik resnice, pa naj se to v današnjih časih še tako nenavadno sliši," je sklenil poslanico.

Vrhunci slovenske dramatike v Kranju
Svetovni dan gledališča bo ponovno sovpadel z začetkom Tedna slovenske drame v Kranju, kjer bodo na ponedeljkovi uvodni slovesnosti podelili stanovska priznanja. Zdus oziroma njegova tričlanska komisija se je odločila, da odličje Marije Vere za življenjsko delo na področju dramske igre prejme dramski igralec Peter Boštjančič, član mariborske Drame. "Za njegovo čvrsto močjo telesa in razločno izrečeno besedo, ki želi utemeljitev za vsako psihološko potezo, tiči subtilen igralski interpret, ki ne sprejema veljavnosti kategorije zvezdništva in je brez ambicij po izpostavljanju v resničnostnih medijskih spektaklih ali v blogerski površinskosti," piše v utemeljitvi nagrade.

Priznanju Zdusa za igralske dosežke v letu 2016 bosta prejela igralka SNG Nova Gorica Arna Hadžialjević za naslovno vlogo v Giraudouxovi Ondini in za vlogo Karin Thimm v Fassbinderjevih Grenkih solzah Petre von Kant ter igralec Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) Gregor Gruden za vlogo Michaela v Kosu plastike Mariusa von Mayenburga.

Priznanje Zdusa, veliki bršljanov venec za življenjsko delo, prejme dramska igralka Jana Osojnik, ki je ves svoj opus na področju dramske umetnosti posvetila radijskemu mediju. "Njen glas se je zapisal v kolektivni spomin celih generacij staršev in otrok," piše v utemeljitvi. Priznanje bršljanov venec za umetniške dosežke v letu 2016 pa prejme Petra Pogorevc za vodenje Knjižnice MGL.

Slovenska gledališča so po podatkih Statističnega urada RS v letu 2015 izvedla 6.544 predstav, od tega je bilo 287 gledaliških del uprizorjenih na novo, med njimi pa je bilo največ dramskih (112) in najmanj opernih del (devet).

Gostujoče gledališke skupine so v slovenskih gledališčih izvedle 1.079 predstav, od tega malo manj kot 43 odstotkov dramskih in nekaj več kot 23 odstotkov plesnih prireditev. Slovenska gledališča so na gostovanjih izvedla 2.196 svojih predstav, od tega 80 odstotkov v Sloveniji, sedem odstotkov v državah EU-ja, devet odstotkov pa v zamejstvu in drugod po svetu.

Eno gledališko predstavo si je ogledalo povprečno 130 gledalcev, vse predstave skupaj pa si je v letu 2015 ogledalo 850.367 gledalcev. Približno 30 odstotkov obiskovalcev gledališč so bili otroci in mladina.

Pobudo, da se 27. marec razglasi za svetovni dan gledališča, je leta 1961 dal Mednarodni gledališki inštitut (ITI), ki promovira izmenjavo znanja in praks s področja uprizoritvenih umetnosti, skrbi za povezovanje med umetniki vseh narodov in narodnosti ter med drugim opozarja na pomen spoštovanja človekovih pravic in kulturne raznolikosti.

Zame gledališče predstavlja drugega, je dialog in je odsotnost sovraštva. 'Prijateljstvo med narodi’ – ne vem čisto dobro, kaj naj bi to pomenilo, verjamem pa v skupnost, v prijateljstvo med gledalci in igralci in v trajno vez med vsemi ljudmi, ki jih gledališče združuje – tistimi, ki ga pišejo, tistimi, ki ga prevajajo, tistimi, ki ga razlagajo, ga oblačijo, krasijo, tistimi, ki ga interpretirajo, tistimi, ki ga ustvarjajo, in tistimi, ki vanj zahajajo. Gledališče nas varuje, nam daje zavetje … Verjamem, da nas gledališče ljubi, kakor mi ljubimo njega.

Isabelle Huppert

Gledališče je zdravilno. Zdravi družbo. Ima sposobnost, da nas ponovno spomni na etične in moralne vrednote. Gledališče je tudi sámozdravilno. Sámo izvrže zlonamerne lažnivce, nastopače, puhloglavce, ki v gledališču vidijo zgolj promocijo svoje neumnosti in človeške plitkosti. Gledališče je potrpežljivo. Kot ljubezen. Gledališče je tek na dolge proge.

Vinko Möderndorfer