Naslov predstave, beseda meguri, je izraz za kitajsko pismenko, ki poimenuje vse, kar kroži: tok časa, cikel štirih letnih časov, gibanje Zemlje. Foto: Cankarjev dom
Naslov predstave, beseda meguri, je izraz za kitajsko pismenko, ki poimenuje vse, kar kroži: tok časa, cikel štirih letnih časov, gibanje Zemlje. Foto: Cankarjev dom

Fosili tiho govorijo o svojem nekdanjem obstoju. O dejstvu, da so bili nekoč živi. To vsebino naglaša tudi podnaslov Prekipevanje morja, zemeljski mir. Naslov Meguri pa pomeni 'vrnitev' ter podčrtuje glavno temo kroženja in rotacije.

Ušio Amagatsu
Predstava Meguri je premiero doživela marca 2015 v Centru uprizoritvenih umetnosti v japonskem Kitakyushuju. Foto: Cankarjev dom

Režijo, koreografijo in zasnovo podpisuje Ušio Amagatsu, ki buto vidi kot artikulacijo telesne govorice, s katero želi v globinah vsakega človeškega bitja najti jasnino človeškega duha in trajnost spokojnosti.

V skoraj poldrugo uro trajajoči predstavi se zvrsti osem prizorov. Oder pokriva enakomerna plast peska. Belo pobarvana telesa med gibanjem v pesek izrišejo zareze. Na površini nastane relief, ki so ga izklesale kretnje plesalcev. Scenografijo krasijo odtisi reliefov fosilnih morskih lilij iz paleozoika.

Plešejo samo moški
Buto skupino Sankai Juku je Amagatsu, ki pripada drugi generaciji buto plesalcev in je učenec Tatsumi Hijikate in Kazuo Ona, začetnikov te plesne zvrsti, ustanovil leta 1975. Preden se je srečal z butom, se je sicer šolal na tokijski akademiji za klasični in sodobni ples. Da bi našel plesalce za svojo novo zasedbo, je pripravil niz delavnic. Izmed 30 kandidatov je bila uspešna le trojica moških, zato je bila Sankai Juku ustanovljena kot izključno moška skupina.

Ime skupine v povzemanju dveh osnovnih prvin japonske topologije pomeni "delavnica gora in morja". Skupina je najprej nastopala v manjših in avantgardnih gledališčih Japonske, njena prva produkcija Kinkan shonen iz leta 1978 pa je razkrila Amagatsujevo novo umetniško usmeritev, buto performans z jasneje in bolj nazorno izrisanimi linijami ter bolj tuzemeljsko pojavnostjo, v sozvočju s težnostjo.

Buto lahko vsak posameznik čutno dojema na različnih ravneh. Amagatsu ga ne vidi le kot nove tehnike ali akademskega plesnega sloga, temveč kot artikulacijo telesne govorice, s katero želi v globinah vsakega človeškega bitja, tudi na račun občasne krutosti in brutalnosti, najti jasnino človeškega duha in trajnost spokojnosti.

V bele toge ogrnjena telesa spominjajo na antične rituale, maskirana telesa in ušesa, iz katerih se cedi "kri", predstavljajo drznost, raziskovanje in ustvarjalno tveganje plesalcev. Ti tvegajo veliko, saj je njihov končni cilj dialog z zemeljsko težnostjo, ki je hkrati tudi temeljno ustvarjalno načelo, so ob predstavi še zapisali v Cankarjevem domu.

Fosili tiho govorijo o svojem nekdanjem obstoju. O dejstvu, da so bili nekoč živi. To vsebino naglaša tudi podnaslov Prekipevanje morja, zemeljski mir. Naslov Meguri pa pomeni 'vrnitev' ter podčrtuje glavno temo kroženja in rotacije.

Ušio Amagatsu