Vaša ocena: 
Ocena 5,0 od 20 glasov
Ocenite to novico!
Pred štiridesetimi leti je v Reykjavíku potekal šahovski dvoboj stoletja, prava psihološka vojna, ki jo je za Vzhod bil Boris Spaski, za Zahod Bobby Fischer.
Legendarni dvoboj za naslov svetovnega prvaka med ruskim branilcem naslova in Američanom v napetem in negotovem času hladne vojne je temelj drame Bobby in Boris avtorjev Dušana Jovanovića, Mitje Čandra in Eve Mahkovic, ki so jo v režiji prvega nocoj krstno uprizorili na velikem odru ljubljanske Drame.
Kot je pred premiero pojasnil režiser Dušan Jovanović, se je zdel "komad o šahu misija nemogoče", a zadnje čase se rad loteva neklasičnih predstav. Predstavo Bobby in Boris lahko opišemo z več žanri, po režiserjevih besedah je najprej drama o porazu, ob tem pa niha med zgodovinsko in dokumentarno dramo, mogoče je celo govoriti o političnem gledališču.
Boris Spaski, ki ga igra Igor Samobor, in izzivalec Bobby Fischer (Aljaž Jovanović) sta se na legendarnem svetovnemu prvenstvu v šahu pomerila leta 1972. Prvenstvo je trajalo dva meseca in je postalo del sodobne mitologije, saj je dvoboj v hladni vojni pomenil tudi spopad dveh velesil, Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike.
Umirjena igra, v kateri se pokažejo prave strasti
Nista le matematika in logika tisti, ki ju mora obvladati vsak dober šahist, med katere sodi tudi Mitja Čander, ampak, kot pravi, sta pomembni tudi človeški domišljija in taktika. Prav intima in strasti so bile zato temelj, na katerem je gradila gledališka ekipa. Če je Fischer veljal za ekscentrika, popikono, je bil Spaski vsaj na začetku ujetnik sovjetskega racionalnega stroja. Vsi ustvarjalci pa so se strinjali, da je Spaski za dramo nemara še zanimivejši kot njegov ameriški tekmec. On je tisti, ki se mora posloviti od ideje, da ni več na vrhu piramide.
Ena poteza lahko spremeni vesolje
Samobor in Jovanović najdeta v partiji šaha vzporednice z ustvarjalnim procesom v gledališču, ko razmišljata o svojem mišljenju in spoznavata meje nadarjenosti. V predstavi oba odigrata nekatere od zgodovinskih partij, spet druge so skrajšane. Kot je dejal Samobor, so se mu med vajami partije sčasoma iz abstrakcije spreminjale v pokrajino, v kateri lahko ena poteza spremeni vse vesolje.
Tudi dramaturginji Evi Kraševec ni ušla sorodnost med gledališkim in šahovskim svetom, ki ju določajo strasti in popolna predanost. Predstava je razdeljena na tri stopnje, predstavitev igralcev, vpogleda v psihološko razsežnost in samo šahovsko igro, pri čemer igra pomembno vlogo tudi video. Avtorja videa Miha Knific in Blaž Čadež sta poskrbela, da 'close-up' gledalcu približa igralčevo mimiko, pomembno vlogo pa na videu odigrajo tudi nekateri drugi igralci. Branko Šturbej je predsednik ZDA Richard Nixon, Nina Ivanišin je Marilyn Monroe, Davor Janjić kot jugoslovanski novinar Dimitrije Bjelica in drugi.
Kostumografija je delo Jelene Proković. Poskrbela je za kostume, ki stilizirano odslikavajo 70. leta, lektorica je bila Tatjana Stanič, ki je v besedilu opozorila na nekatere, tudi politično konotirane fraze, ki se danes ne uporabljajo več. Avtor glasbe je Davor Rocco, scenograf pa Vadim Fiškin.
Predstavo so pospremili z razstavo Reykjavik v Ljubljani, na kateri si bo v kavarni Mestnega muzeja do 5. februarja mogoče ogledati zbirateljske primerke šahovnic, šahovskih ur, slik z motivi šaha in fotografije z uprizoritve Bobby in Boris. Postavitev je zamišljena kot osvetlitev tako dvoboja stoletja kot šahovske igre v širšem smislu.
