Najnovejša uprizoritev Vaje v sedenju v izvedbi slovenske gledališke skupine iz Šentjanža v Rožu na avstrijskem Koroškem pa je ostra toliko bolj, saj na površje pogumno, postavitveno izostreno in brez sprenevedanja navrže niz kulturnih predsodkov, kot so nestrpnost do religiozno in kulturno drugačnih, zaničevanje žensk, etična okrutnost, mačizem …

O Teatru Šentjanž
Prva predstava ljubiteljskega gledališča Teater Šentjanž je bila odigrana leta 1996, od takrat naprej pa letno ustvarijo vsaj eno predstavo. Člani mladinske skupine (nekateri tudi izvajalci Vaj v sedenju) so stari od 17 do 22 let, nekateri od njih igrajo že več kot petnajst let. Vse njihove gledališke predstave so v slovenščini, da pa bi v dvojezičnem prostoru na jugu Avstrije nagovorili čim več ljudi, so predstave nadnaslovljene tudi v nemščini (in/ali v angleščini), so večjezične ali pa se igralci naučijo predstavo v obeh državnih jezikih. Tudi sicer skrbijo za svojo mednarodno kondicijo, saj so že gostovali širše po svetu; v Nemčiji, Španiji, Italiji, Kanadi, Estoniji, Tuniziji in na Tajskem.

V začetku precej bolj nagnjeni k otroškim in mladinskim predstavam, so v zadnjih letih pristopili k obravnavam bolj aktualno kulturnopolitičnih problematik, ki se jih – kot zamejce – ne dotikajo le teoretično, ampak izjemno realno in polnokrvno. Teater Šentjanž je nedavno za Vaje iz sedenja na Festivalu mladinske ustvarjalnosti Vizije 2013 v Novi Gorici prejel nagrado vizionarja za najboljšo gledališko predstavo. Režiserka uprizoritve Alenka Hain je obenem tudi avtorica besedila, pri katerem je izhajala iz knjige Divja Evropa Božidarja Jezernika. Celostna podoba predstave, ki jo zarisuje simbolična scenografija (z ogromno »knjigo zgodovine« in številnimi drobnimi, na videz brezimnimi knjigami za večnamensko »praktično« uporabo), svoje bistveno osišče postavlja v jezik, besedo, v dialog med tremi akterji (Nadja Wieser, Jani Müller, Miro Müller), katerih sporočilnost tokrat ni vsem Koroščem pogodu.

Vaje iz sedenja so za njihovo gledališče svojevrstna prelomnica, saj v »občutljivo« zamejsko okolje brezkompromisno zarežejo z zgodovinskimi dejstvi nacionalizma, manjvrednosti, vojnih žrtev in njihove večne stigmatizacije. Predvsem pa so opomnik na 80. obletnico, odkar so v Nemčiji 10. maja leta 1933 v okviru "akcije proti nenemškemu duhu" zažgali dela okoli 130 pisateljev, med njimi Bertolta Brechta, Heinricha Heineja in Ericha Kästnerja.

»Odzivi so bili različni: nekateri so bili pretreseni, ker so se videli v vlogi sovražnika tujcev. Koroški Slovenci se namreč radi smilijo samim sebi, tokrat pa so se videli tudi v zatirjevalcu. Zgodovinarji so preverili podatke in bili so presenečeni nad objektivnostjo predstave. A mnogim tudi ni bila všeč, ker se omenja kruto pokristjanjevanje«, pove vodja Teatra Šentjanž Martin Moschitz. »Bil sem začuden, ker je veliko ljudi ocenilo predstavo kot zelo kruto. Za naše gledalce je bilo namreč nekaj novega in presenetljivega to, da se vsebina ni ukvarjala z večno tematiko koroških Slovencev kot žrtev, ampak je gledalca postavila v položaj prebivalca zahodne Evrope.«

Zala Dobovšek