Škrip Inc. je uprizoritev in reklama hkrati, produkt in njegova propaganda. Škrip Inc. je skrajna oblika blagovne znamke, ki trženjske in propagandne strategije uporablja prav z namenom, da jih problematizira. Škrip Inc. so Jelena Rusjan, Kristina Gorovska, Tina Perić in Neja Tomšič.

O uprizoritvi, ki jo je režirala Jelena Rusjan, in predvsem o temah ter aktualnih vprašanjih, ki jih ta odpira, sem se pogovarjala z avtoricami uprizoritve, Jeleno Rusjan, Kristino Gorovsko in Tino Perić. Vse tri so glasbenice in vokalistke, Jelena Rusjan v zasedbi Trus, Tina Perić v zasedbi Ludovik Material, Kristina Gorovska pa v zasedbi Bernays propaganda.

Škrip Inc. se je začel, ko je Jelena Rusjan po svojem avtorskem prvencu, projektu Škrip Orkestra (ki se je začel kot glasbeno-gledališka uprizoritev, nadaljeval pa z albumom in koncertno turnejo) razmišljala, da bi projekt na nek način nadaljevala. Prvotna ideja – narediti predstavo, ki bi bila sama sebi reklama – je izhajala iz nezadovoljstva ob tem, kaj se dogaja s predstavami na zunajinstitucionalni sceni po premieri – ponovitev je malo in o predstavah se skoraj ne govori. "Želele smo biti kritične do družbenega sistema, a smo se hkrati zavedale, da nam prav ta sistem sploh omogoča delati. Zato se mi je zdelo najustrezneje vzpostaviti ironično situacijo, v kateri bi se ukvarjale s svetom, v katerem živimo," je pojasnila Jelena. Dodala je, da se je med tremi soavtoricami ideja v nadaljevanju razvijala v nepričakovane smeri.
Za Škrip Inc. sem prvič slišala pred nekaj meseci, ob obvestilu, da za nastajajočo uprizoritev zbirate stare, pokvarjene gospodinjske in električne aparate.
Jelena: Na odru smo želele ustvariti smetišče zavrženih električnih naprav in jih uporabiti kot metaforo za ljudi. Sistem, v katerem živimo, z ljudmi ravna enako, kot ljudje ravnamo z aparati. Ceneje je kupiti nov aparat kot popraviti starega, in posameznik je prav tako zlahka zamenljiv, ko ne prispeva več k družbenemu stroju; ko se upre, ne želi ali ne zmore več podpirati sistema, ga ta izvrže na obrobje, v ekstremno situacijo, kjer je prepuščen sam sebi.

Kristina: V tej situaciji, kjer sistem ljudi dojema na istem nivoju kot aparate, zdaj že sami sebe degradiramo na potrošniško robo, nismo več zgolj potrošniki, temveč tudi potrošeni. Sistem ljudi izrablja kot delovno in kreativno silo, ki se lahko proda ali kupi, in temu ustreza tudi naš odnos do samih sebe kot do nečesa, kar je moč najti na tržnici.
Kritike potrošniške družbe in tržne manipulacije množic se lotevate z ustvarjanjem lastne trgovske znamke Škrip Inc., ki je hkrati predstava in lastna reklama. Dobre blagovne znamke so danes tiste, ki imajo prepoznavno podobo in zgodbo. Kakšna je podoba in zgodba vaše znamke? Kaj ponuja Škrip Inc., po čem je prepoznavna?
Kristina: Skušale smo analizirati ta pojav ali bolezen sodobne družbe. Kaj je trgovska znamka? Trgovska znamka ni zacementirana karakterizacija mrtvih produktov, proizvodov, ki jih ponujajo na tržišču, ampak je povezana z živimi ljudmi na nivoju posameznikov in kolektivov. Naše ime in priimek lahko razumemo kot logotip naše identitete, naš "brend". V tem smislu smo poskušale dojeti trgovsko znamko kot element, ki unificira proizvode in ljudi, kot matrico, ki se vsiljuje našemu življenju, čeprav ne ustreza nujno našemu ritmu življenja in ni naš izbor.
Tina: Pozicijo znamke Škrip Inc. smo postavile kot ultimativen "brend", ki poje vse ostale. Nekakšen "capo di banda". Vse, kar obstaja, uporabi in izkoristi sebi v prid, tudi tisto, kar je v osnovi proti njemu. Tako kot kapitalizem. Škrip Inc. je vse, nad njim ni ničesar. Je superioren, egocentričen, narcističen, tak, kot se obnaša sistem in tisti njegovi člani, ki so pri vrhu.

Jelena: Takšno zastavitev te znamke smo zajele tudi v vizualno podobo logotipa za Škrip Inc. Ko smo ustvarjali zunanjo podobo za slogane, ki so se pojavljali v javnosti, smo naredili neke vrste korporativno abecedo. Moč logotipa sloni tudi na tem, kako pogosto ga vidimo. Naš logotip in podobo vseh sloganov ter sporočil smo sestavili iz že obstoječih logotipov zelo znanih in uveljavljenih podjetij. Ti elementi – vrsta pisave, barve ipd. – so močno prepoznavni in njihovo izposojanje ter sestavljanje v podobo naše znamke je jasno razvidno, tako da že na vizualni ravni sporočamo, da Škrip Inc. vključuje vse, kar obstaja. S tem se postavljamo v ironično situacijo, saj se Škrip Inc. kot predstava šele začenja, pa tudi nikoli ne bo na ravni slavnih trgovskih znamk; smo samo avtorice uprizoritve, ki je nastala na izveninstitucionalni sceni.

Kristina: Danes so logotipi povsod okoli nas. Vizualni korporativni jezik nas v temelju bombardira s svojo praznino, plitkostjo in brezpomenskostjo. S svojo prazno formo. Če je bil nekoč "lingua franca" latinski ali francoski jezik, danes prav vizualna abeceda logotipov in trgovskih znamk vlada in kroži globalno, kot esperanto. Očitno smo vstopili NE v dislektično, temveč v postleksično dobo. Komuniciramo prek slik, podob, znakov, znakov za čustva … Ne beremo, ampak gledamo. In prav logotipi so dominantni detajli v tej podobi.
Pri promociji svoje znamke poleg močne vizualne podobe uporabljate tudi zavajajočo propagando, tako da v popolnosti prevzamete trženjske in družbene strategije, ki jih kritizirate.

Jelena: Vzporedno z uprizoritvijo smo z Zalo Vidali ustvarjali propagando, ki Škrip Inc. predstavlja kot svetovno znano znamko, ki da gostuje po vsem svetu, na svoji spletni strani smo objavili lažne medijske novice in podobno. Uporabili smo mehanizme, ki jih uporabljajo velike oglaševalske kampanje in delujejo po principih šoka, spektakla, afer, trivialnosti, laži ipd. Namerno smo se postavile v takšno pozicijo: to se prodaja, gremo v tem do konca. Ko smo v eni izmed novic ustvarile zgodbo, da je Škrip Inc. rešil Nadeždo Tolokonikovo in ji v Srbiji priskrbel politični azil, se je veliko ljudi odzvalo, da je to čez mejo dobrega okusa. Ampak, kaj ne živimo zares v svetu, ki je čez vse meje dobrega okusa!
Kristina: Izkoristile smo številne marketinške in propagandne tehnike manipulacije, "pranja možganov", ki se uporabljajo povsod okoli nas. Škrip Inc. je predstavljen kot velika placeboreklama, ki obljublja VSE, a ne izpolnjuje NIČESAR. Je prav tako laž, saj temelji na neiskrenosti, spektaklu, šundu, šoku, plitkosti ... in ponujanju lažnih rešitev za lažne probleme. V supermarket hodimo kot v lekarno – iščoči svoje zdravilo, rešitev. V tej hiperekspanzionistični megalomanski tendenci, da nam prodajo čim več "zdravil", si Škrip Inc. igro naše družbe prisvaja absolutno diabolično in popolnoma brezobzirno izrablja ambivalentnost naših občutij, od najgloblje žalosti do sreče, od depresije in travme do ekstatičnosti ...

Tina: To, da smo z omenjeno novico "izkoristile" Pussy Riot, sodi k Škrip Inc. Vse to že zdaj počne marketing. Verjetno bo kmalu na tržišču parfum Nadežda, namenjen mladim upornicam. Vrhunec perverzije marketinga se mi zdi izrabljanje denimo idej revolucije za prodajo produkta v smislu – kupi ta produkt in že si revolucionar. V svetu marketinga ni meja. Gre za eno izmed novodobnih oblik zla; včasih bolj, drugič manj prefinjeno.

Kristina: Kriminal prve stopnje je, da trg posiljuje in zlorablja ideje, kot so revolucija, individualizem ali svoboda. Svoboda je degradirana, reducirana kot nekaj, kar lahko dobiš v katalogu produktov. Ti ponujajo vzorce in paradigme za novo, transformirano identiteto, ki jo dobiš v paketu s produktom. Kaj naj bi predstavljala kulminacija naše svobode?! Reklame nikoli ne prodajajo produkta, ampak odgovor na potrebo ali občutek, ki naj bi ga ta produkt nadoknadil ali z njim zapolnil našo praznino. Reklama za športni avto ni reklama za objekt s primarno funkcijo transporta, ki naj bi nas odpeljal od točke A do točke B, temveč reklama za objekt, ki ti nudi simbolno funkcijo, statusni simbol, "novega sebe" (boljši, hitrejši, lepši, uspešnejši JAZ). Ko nekaj kupiš, dobiš paket za samotransformacijo, ki je vedno dekorativen (kozmetični in modni) program, namenjen zunanjosti, ne naši "notranjosti". Še ena izmed milijonov možnosti za eskapizem in za beg od sebe.

Jelena: To razmišljanje je najizrazitejše v prizoru telefonske ankete o paličnem mešalniku. Me smo videti kot gospodinje, kakršne v reklami nikoli ne bi smele biti, prizor pa kaže na totalno fetišizacijo nekega produkta, aparata, ki ti ne omogoča le mešanja hrane, ampak še popolno družinsko srečo, ugodje in veselje.
Kristina: Svoboda je materializirana in usmerjena na absurden, bizaren objekt, kot je palični mešalnik, svoboden izbor pa je kastriran na mizernih 5 števil in pet besed, ocen od 1 do 5.

Tina: Svoboda v kapitalizmu pomeni izbiro med šestimi vrstami gobic za čiščenje.
Jelena: Takšna "svoboda" danes pripelje do tega, da so si ljudje med seboj vse bolj podobni, enako oblečeni, enako se obnašajo … Kot je Renata Salecl zapisala v knjigi Izbira, živimo v frustraciji zaradi terorja izbire. Ne veš več, kaj sploh hočeš, svoboda izbire ni zares svobodna in hkrati živiš v strahu, ali boš izbral dobro in kaj bodo drugi rekli na tvojo izbiro. Tako vsi postajamo isti.
Kristina: Še bolj tragično kot uniformiranje telesa, videza, je uniformiranje naših mentalnih, emocionalnih in racionalnih kapacitet. Zato smo na podlagi naših narodnosti ustvarile neke vrste podznamke, ki so v funkciji metakorporacije Škrip Inc. Kot vsaka tovarna teži k "štancu" in ustvarjanju standardiziranih, identičnih produktov – tako, kot so kmetje na začetku industrijske revolucije žigosali živali z vročim železom, da bi jih "brendirali", tako tudi vsaka država skuša "brendirati" – uniformirati prebivalce prek matric mišljenja, ki naj bi jim ti sledili.
Za kakšne podznamke gre?
Jelena: Ukvarjale smo se z razlikami in stereotipi posamezne države, iz katere prihajamo. Škrip Inc. deluje kot velika korporacija, a na treh različnih tržiščih – lahko bi rekli v treh franšizah, slovenski, srbski in makedonski –, in vsaka izmed nas s svojo lastno izkušnjo pripoveduje zgodbo enega izmed teh. Glede na to, kako se kapital prilagodi mentaliteti določenega tržišča, da se v najboljši meri asimilira vanj, se pojavijo tudi manjše razlike.
Tina: Gre za majhne razlike v značajih, saj v končni fazi vsi delamo v dobro znamke Škrip Inc. kot metafore sistema in ta sistem dela v dobro kapitala, ne v dobro posameznika ali nacije. Seveda obstaja razlika, če prihajaš iz Zahodne Evrope ali iz Afrike, a med našimi geografskimi pozicijami ni takšnih razlik.
Kristina: Naša pozicija ni enaka, je pa podobna. Označuje jo nemoč. V geopolitičnem smislu na karti velikih, vplivnih idej nikoli nismo zelo pomembni, ker izhajamo iz področja, kjer so ljudje vedno inertno pasivni in so letargično sledili velikim svetovnim instancam moči. Nikoli nismo bili voditelji ali dirigenti, temveč smo bili vodeni in dirigirani. Te instance moči tudi v naši uprizoritvi usmerjajo tok kapitala. Ta se poskuša abstrahirati in preseči vse nacionalne, etične in religiozne razlike, a svetovne pozicije moči se ne začnejo le z industrijsko revolucijo in začetkom kapitalizma, ampak ima ta zgodba daljnosežnejše korenine.
Težava vse umetnosti, ki kritizira obstoječi družbeni sistem, je v njeni hkratni vpetosti v ta sistem. Brez njega ne bi mogla obstajati. Kakšna je vaša strategija v tem smislu, kako ste se spopadle s tem? V čem se vaša uprizoritev razlikuje od drugih, ki so hkrati kritične, a v praksi potrjujejo kritizirano?
Jelena: Razmišljale smo, s kakšno pozitivno, svetlo točko bi lahko zaključile uprizoritev. Pogovarjali smo se o možnih alternativah, raznih družbenih iniciativah. Mislim, da to razliko najdemo v tem, da na koncu izpostavljamo, da je odločitev, ali ta sistem podpira ali ne, na vsakemu posamezniku. Na koncu izpostavimo: "Človek, zasluži si ime." Zaslužiti si moramo svoje poimenovanje z zavedanjem, v kakšnem svetu živimo. Ne mislim, da lahko pride do globalnih sprememb, a so se v zadnjih letih razprle možnosti, kako lahko manjše skupine funkcionirajo drugače. Ne želimo sugerirati kako, ampak predvsem izpostaviti odgovornost posameznika za odločitev, kako bo živel svoje življenje, ali bo maksimalno delal to, v kar ga sili sistem, ali bo prav o tem mehanizmu razmišljal tudi s svojo glavo. Tu gre tudi za vprašanje, česa si želimo v življenju in zakaj se ukvarjamo s tem, s čimer se ukvarjamo. Sama poskušam delati predstave, povezane s situacijo, v kateri vsi skupaj živimo, ki problematizirajo posamezne ideje in se v tem lahko povežejo s posamezniki ali skupino ljudi.
Kristina: Z uprizoritvijo smo postavili diagnozo "brendov" in kup vprašanj, a nismo ponudili nobenih odgovorov ali terapije. Kot velja za vsako kritiko. Živimo v družbi, ki vztraja, da se stalno predstavljamo, da se nenehno ukvarjamo s paketom samega sebe. Zvečer gremo spat in zjutraj se zbudimo s svojim kostumom, z uniformo. "On-line" profili ne korespondirajo z "off-line" profili. Sama izjavo "Človek, zasluži si ime" razumem kot usmeritev pozornosti na diskrepanco, zajeto v vprašanju, ali želiš živeti s svojim "brendom", s tem, s čimer se želiš predstavljati svetu, kar družba in ti sam pričakuješ od sebe, ali s tem, kar ti v resnici si. Nenehno se gibamo na tej liniji, ne da bi vedeli, kaj smo. Več se ukvarjamo s svojo embalažo kot s svojo notranjo transformacijo; pomembnejše je vprašanje, kako naj dajem vtis, da sem pameten, kot pa, kako naj zares postanem pameten. Kot kritičarji, potopljeni v svoj "pametni" izbor, pozabljamo na resonanco, da med komentiranjem družbe, ki jo preziramo, to istočasno tudi regeneriramo.
Tina: Škrip Inc. ne more spremeniti sistema, Škrip Inc. je sistem. Nobeno umetniško delo ne more rešiti sistema, lahko pa sproži kakšno misel, odpre polemiko. Kot pravi Hannah Arendt, je ne razmišljati o stvareh najnevarnejša stvar. Z uprizoritvijo smo tudi same sebe prevpraševale, na kateri točki se nahajamo kot posameznice. Mislim, da rešitve obstajajo; čeprav se nahajamo v zmedenem obdobju, je ta kriza v naši zgodovini le ena izmed mnogih. In ne nazadnje si želim verjeti, da so vsa umetniška dela, razprave in pogovori delci, ki pomagajo spreminjati zavest in lahko pripomorejo k družbenim premikom.
Kristina: Razmišljam, da je defetizem, nemoč umetnosti, ki verjame, da ena predstava, bend, album, knjiga ipd. ne more ničesar spremeniti, povezan s spremembami umetnosti. Mislim, da bi se morali umetniki vrniti tja, kjer so začeli, se malo spustiti po lestvici med "običajne" ljudi, več komunicirati na socialnem dnu kot na vrhu. Če na odru govorimo v imenu represiranih in eksploatiranih, zakaj ti nikoli ne pridejo na naše predstave? Zelo bi si želela, da bi na predstavo prišel delavec, ki je na drugačni umetniški in ideološki frekvenci. Šele tako se lahko razvije prava debata. Umetnost postaja elitistična, getoizirana grupacija, ki intelektualno in umetniško arogantno komunicira samo z istomislečimi.

Jelena: Izveninstitucionalna scena je postala sama sebi namen in le redko kdaj seže čez svoje meje.
Tina: Sama s tem nimam veliko izkušenj, a ko smo za uprizoritev Gremo vsi! (produkcija Zavod Maska, koprodukcija Zavod Bunker in Zavod Exodos, op. a.) dobili ponudbo, da nastopimo v SiTi teatru, smo se vsi soočili z občutkom nelagodja, ker gre za popolnoma drugačen prostor komercialnega gledališča. Bilo pa je super, predstavo so prišli gledat tisti, ki je drugače verjetno ne bi, in odziv je bil dober. V tem vidim smisel. Da predstave odpremo za "ljudi brez kategorije", ne da bi popuščali banalnim kriterijem komercializacije. Izveninstitucionalna scena je lahko precej hermetična in mislim, da včasih uživa v tem statusu.