Oder
(1)

Poudarki

  • Režiser: Tomaž Pandur
  • (po motivih romana Nevarna razmerja C. de Laclosa in drame Kvartet H. Mullerja).
  • Dramaturgija in asistentka režije: Livija Pandur
  • Glasba: Silence (Boris Benko, Primož Hladnik)
  • Koreograf : Nacho Duato
  • Kostumografinja: Angelina Atlagič
  • Produkcija: Teatro Fernán-Gómez, Kulturni center mesta Madrid
  • Igralci: Blanca Portillo, Asier Etxeandía, Chema León
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4,1 od 37 glasov Ocenite to novico!
Tomaž Pandur in Blanca Portillo
Pandur je o Blanci Portillo lani rekel, da ‘je bil vanjo zaljubljen, še preden jo je sploh spoznal’ in da brez nje predstave niti ne bi bilo. ‘Odprla mi je vrata navdiha.’ Marsikdo se Španke verjetno spominja iz Almodóvarjevega filma Vrni se (Volver) ali pa iz Formanovih Goyinih Duhov. Foto: MMC RTV SLO
Pandur je v predstavo vključil več iluzij na različne ekranizacije, ki jih je zgodba že doživela – vse od filma Rogerja Vadima iz leta 1959 ( z Jeanne Moureau in Geraldom Philipom) pa do novejših reinterpretacij Miloša Formana in Stephena Frearsa (kdo se ne spominja briljantne igre Glenn Close in Johna Malkovicha?) Foto: Aljoša Rebolj
VIDEO
Zaključek Festivala Ljubl...
VIDEO
Tomaž Pandur o Baroku

Sorodne novice

Dodaj v

"Težko je živeti in ne biti Bog!"

MMC na slovenski premieri predstave Barok
2. september 2008 ob 15:24,
zadnji poseg: 2. september 2008 ob 15:28
Ljubljana - MMC RTV SLO

Avditorij razprodanih Križank je s pridržanim dihom spremljal podle manipulacije ciničnih aristokratov, ki svojo nihilistično bitko za premoč igrata na bojišču telesa.

Narcizem, brezobzirnost in maščevanje – najtemnejše plati človeškega značaja bodo ljudi vedno voajersko privlačile. Že stvaritelj gledališča krutosti Antonin Artaud je ugotovil, da krutost ni samo stvar “mesarjenja telesa”. Z vidika duha pomeni, je trdil, “eksaktnost, neizprosno doslednost in popolno odločnost.” To sta sta v Baroku, Pandurjevi reinterpretaciji romana Nevarna razmerja Choderlosa de Laclosa in drame Kvartet Heinerja Müllerja, včeraj več kot doživeto utelesila Španca Blanca Portillo in Asier Etxeandía. Predstava, ki je (precej odmevno) premiero doživela že lani v Madridu (kamor se v naslednjih dneh spet vrača), bo v Ljubljani na sporedu še nocoj in jutri.

Tomaž Pandur je eden od vodilnih inovatorjev evropskega gledališča; njegove predstave odlikujeta natančnost in tehnična dovršenost, iz katerih na odru vstaja estetsko osupljivo močno podobje. Z združevanjem provokacije in poetičnosti ponuja zanimive iztočnice za razmislek o zabrisanih mejah med brutalnostjo in nežnostjo, med lažjo in resnico, med (samo)uničenjem in žrtvovanjem.

Celotna predstava je bila zasnovana minimalistično, a je njen končni učinek zaradi intenzivnost strasti na odru resnično baročno kipeč.

Scenografijo predstavlja podolgovat betonski zid, ki se po potrebi zapira in odpira ter spreminja funkcijo prostora gleda na trenutno odrsko osvetlitev (tako luč prestavlja gledalca iz budoarja 18. stoletja v “bunker po atomski vojni”, kakor je prizorišče svoje postmodernistične priredbe Nevarnih razmerij opisal Müller).

Neobaročna kostumografija Angeline Atlagić razkriva erotični naboj predstave, ki ves čas niha med ledenim hladom in pohotno vročico. Markiza de Merteuil je s svojim preščipnjenim pasom in kipečim dekoltejem videti, kot da jo bo vsak hip razneslo – pa ne zaradi pretesnega steznika, ampak zaradi skritega navdušenja nad lastno zahrbtno spletko, katere subtilnost in smrtonosnost bi bila v ponos vsakemu vojaškemu strategu. Kar je, mimogrede, Choderlos de Laclos tudi bil. “Barok” ni sentimentalen – upošteva, da je Laclos, vojak, ki je v življenju napisal en sam roman, pisal o spolnosti in (pre)moči, ne o ljubezni, o bojnih taktikah zapeljevanja in ne o čutnosti. (Skoraj) prazni oder tako ni ljubezensko gnezdece, prej bojišče, ki je po dobri uri in pol posejano s pohabljenimi žrtvami nesmiselne in večne bitke med spoloma.

V 80-ih letih 18. stoletja, v zadnjem desetletju starega režima, ki ga bo zrušila francoska revolucija, je morala ženska pri svojem plezanju po družabni lestvici marsikaj pretrpeti. Z mislijo na užitek, ki bo sledil kasneje, vztraja za masko vzvišenega nasmeha. Ko so ob španski premieri predstave tamkajšnji mediji v zvezde kovali igro Blance Portillo, ki jo je Pandur že večkrat označil za “fetiš igralko”, okrog katere je cela predstava zrasla, niso pretiravali. Kot Vikont Valmond ji več kot dostojno parira (pre?)mladi Asier Etxeandia; vidi se, da je njun dvoboj koreografiral mojster: v domovini oboževani Nacho Duato je njunm gibom vdihnil zadrževano strast in izrazno slikovitost.

Atmosfero nenazadnje dopolnjuje tudi posebej za to priliko napisana glasba dueta Silence, je s Pandurjem sodeloval že pri spektaklu Tesla Electric Company in pri nas še neuprizorjeni Kaliguli.

Ko se markiza proti koncu predstave obrne proti (zdaj osvetljeni) publiki in zatuli, če nam je ob gledanju kaj neprijetno, ne govori v prazno: naraščajoča moralna dezorientacija v gledalcu najbrž ni posledica sprevrženih igric spletkarjev na odru, ampak tega, da v krvoločni markizi in vikontu ter v njunem žrtvenem jagnju, Mme de Teruel, vidimo več sebe, kot bi si nemara želeli. Prav te brutalno iskrene vzporednice med našimi življenji in salonskimi igricami 18. stoletja Barok, ki na trenutke teži k "totalni umetnini“, ki bi združevala performans, poezijo, opero in balet, odmikajo od hermetičnosti. In to je tudi recept za opolzek, a neustavljivo privlačen večer.

Ana Jurc

Oglejte si še galerijo utrinkov s sprejema za ekipo predstave, ki se ga je udeležila cela vrsta znanih obrazov iz domačega kulturnega življenja.


Blanca Portillo v predstavi Barroco Tomaža Pandurja
Blanca Portillo
Kostumografinja Angelina Atlagič, Asier Etxeandía in Vesna Milek (desno)
Tomaž Pandur
Boris Benko (Silence)
Tomaž Pandur in Vika Potočnik
Uroš Smolej
Jožica Brodarič, Franc Planinšek in Igor Jelen - Iggy.
Vesna Milek
Vika Potočnik in Boris Cavazza
Simona Rakuša
Prijavi napako
Komentarji
kmetozar
# 02.09.2008 ob 20:28
Vika pa fejst zgleda ...
Kazalo