Za uredniško delo leta 2016 izdane knjige, opremljene s faksimili rokopisov, je poskrbel s Pulitzerjem nagrajeni pesnik Paul Muldoon, avtor spremne besede pa je John Carter Cash, torej edini skupni otrok Johnnyja Casha in June Carter. Gre za izdajo javnosti do tedaj neznanega Cashevega pisanja vse od 60. let preteklega stoletja do tistega, ki je nastalo le malo pred njegovo smrtjo v letu 2003. Ta velik časovni razpon s sabo prinaša tudi raznoliko tematiko, vezano na obdobja njegovega življenja – od odvisnosti, obžalovanja, boja z notranjimi demoni do ljubezni do June, ki je trajala vse življenje, saj je ta svet zapustil le slabe štiri mesece za njo.

John Carter Cash se je ob izidu knjige domislil še njene glasbene izdaje, se družno s Stevom Berkowitzem lotil njene produkcije in nato sta v dveh letih izpeljala ta projekt. Tako je letos pri založbi Legacy izšla izdaja s 16 pesmimi, pri čemer je vsak izmed ustvarjalcev sam zložil in aranžiral svoj prispevek za ta album, ki z glasbo drugih posthumno obuja misli glasbenika, dejavnega v razponu več kot pol stoletja. Seveda ne gre za prvi tak podvig, v preteklosti so luč sveta v uglasbljeni različici ugledala na primer tudi po smrti odkrita besedila Hanka Williamsa ali Woodyja Guthrieja.

Na tem mestu velja omeniti, da so po Cashevi smrti izšli še trije njegovi lastni albumi, in sicer American V: A Hundred Highways (2006), American VI: Ain't No Grave (2010) ter Out Among the Stars (2014). Tukaj ne moremo mimo producentskega fenomena, imenovanega Rick Rubin. Cashevo sodelovanje z njim in njegovo založbo American Recordings se je začelo leta 1994, ko je pod tem okriljem izdal album, naslovljen kar American Recordings. Prav Rubin je tako namreč zaslužen, da je Cash splaval iz naftalina in je znan tudi mlajšim generacijam kot relevanten umetnik. Ne samo, da je Rubin zaznal svojevrsten komercialni potencial tega večnega odpadnika, ki se vselej izmikal strogemu predalčkanju, temveč tudi njegovo neukrotljivo mrko srčnost, ki očitno pač nikoli ne gre iz mode, tako kot tudi njegova večna črna obleka ne.

Večina ustvarjalcev, nabranih na Forever Words, je bila povezana s Cashem, vendar so se te povezave medsebojno zelo razlikovale – od družinskih in prijateljskih do nekdanjih soustvarjalcev, nekaterih bolj, drugih manj tesnih. Najprej izpostavimo imena, kot sta nekdanja sodelavca Kris Kristofferson in Willie Nelson, Casheva hči Rosanne Cash ali pa Carlene Carter, hči June Carter. Med ustvarjalci najdemo še T-Bone Burnetta, producenta filmske glasbe za biografski film Hoja po robu (ang. Walk the Line) iz leta 2005. Glavnino albuma pa so posneli v The Cash Cabin Studiu v Hendersonvillu v zvezni državi Tennessee.

Med glasbenike, povezane s Cashem, na svojevrsten način sodi tudi pred skoraj natanko letom dni umrli Chris Cornell, nekdanji vodja zasedbe Soundgarden. Med skladbami drugih avtorjev, ki jih je Cash pod Rubinovim okriljem priredil na albumu Unchained v letu 1994, je bila namreč tudi Rusty Cage, skladba z albuma Badmotorfinger, ki so ga Soundgarden izdali tri leta prej. In prav dotična skladba bi naj bila Cashu ena izmed najljubših med temi njegovimi priredbami, še posebej za izvajanje na koncertih. Za Forever Words pa se je Cornell lotil besedila You Never Knew My Mind, ki ga je Cash izlil na papir v letu 1967 kot pesem ob razpadu ljubezenske zveze. V knjižni izdaji je ta pesem objavljena kot zadnja, kar je nedvomno smiselna odločitev za zakoličenje njegovih izpovedi, saj gre za boleče razodevanje notranjih temin, ki jih bližnja oseba ni sposobna spoznati zaradi lastnega slepljenja. Poslušanje Cornellove uglasbitve prav te pesmi pa je toliko bolj pretresljivo ob upoštevanju, da ta za zdaj šteje za njegov zadnji studijski posnetek. Cornellu tukaj zagotovo uspe izvedba na ravni, ki bi jo lahko primerjali s Cashevo priredbo pesmi Nine Inch Nails, naslovljeno Hurt, s katero se je tudi v 21. stoletje zapisal kot izvajalec, ki poslušalstvu z največjo mogočo pristnostjo servira izpoved, ki jo je nemogoče kar preslišati, četudi v večini tega morda raje sploh ne bi nikoli slišali.

Med izstopajočimi pesmimi sta tudi dve, nastali na osnovi ljubezenske pesmi I'll Still Love You in ljubezenskega pisma To June This Morning. Prva je prispevek Elvisa Costella, ki se je odločil za sebi prikladno orkestralno uglasbitev. Kot je povedal v kratkem intervjuju, pri prebiranju tega besedila v primerjavi z drugimi ni dobil občutka, da bi šlo za pesem, ki bi jo Cash dejansko tudi sam izvajal. Costellov ekscentrično solzav crooning ter spremljava godal in klavirja se izkažeta za idealno kombinacijo za pesem I'll Still Love You, saj govori o ljubezni, ki presega tako sfero človekovih izkušenj kot tudi omejeno trajanje tuzemskega življenja. To June This Morning pa je uglasbeno pismo, ki ga je Cash napisal June v letu 1970, ko je bila noseča z njunim edincem. Gre za izrazito baladni prispevek glasbenikov countryja Kacey Musgraves in Rustona Kellyja, ki sta sicer tudi zakonski par, ter tako njuna zgolj na bendžu in vokalih temelječa skladba opeva ljubezen do June, ki se razodeva prek najpreprostejših trenutkov, kot je pitje jutranje kave. Tukaj se lahko spomnimo tudi Casheve opredelitve nebes v nekem intervjuju, ki jo je podal z besedami: "To jutro, z njo, ob kavi."

Omenimo še pesem The Walking Wounded, ki jo je prispevala Rosanne Cash, najstarejša izmed štirih hčera, rojenih v glasbenikovem prvem zakonu. Rosanne je tudi sama glasbenica, večinoma dejavna v polju nekoliko s popom obarvane country- in folkglasbe, ki ima za seboj kopico samostojnih avtorskih izdaj. The Walking Wounded je besedilo v počastitev ranjenih duš, ki pogosto sebi in drugim zadajajo bolečino ter med katere je spadal tudi sam Cash, njegova hči je to njegovo stvaritev uglasbila in izvedla v za to prvoosebno izpoved primerno žalostinko.

Na albumu se znajde še nekaj žanrsko raznolikih skladb, zaradi česar na albumu umanjka tisti spoj, ki bi ga zaokrožil kot celoto. Vendar pa je z glasbeno izdajo Forever Words očitno, kako žlahtno je mogoče besedila Johnnyja Casha – čigar priljubljenost se tudi v 21. stoletju razteza čez skoraj vse starostne in družbene skupine ter privržence zelo raznolikih žanrov – preliti v različne osebne izraznosti drugih izvajalcev.