V Muzeju Pera pod naslovom Goya: Priča svojega časa razstavljajo kakšnih 230 grafik, risb in olj na platnu s podobami iz prevratnih časov španske zgodovine na prelomu 18. v 19. stoletje. Vendar slike umetnika, ki se s svojim edinstvenim slikarstvom izmika jasni umestitvi v likovne tokove tistega časa, kažejo tudi njegovo temačno domišljijo in satirični pristop.
Prav ta vidik najbolj navdušuje kustosinjo Mariso Oropesa, ki izpostavlja podobo iz grafičnega ciklusa Kaprice, v kateri podaja Goya z značilnim satiričnim pristopom svoj pogled na tedanjo špansko družbo. Serijo povezuje kontrast med žrtvijo in eksekutorjem, ki je vedno v središču prizora in je predstavljen kot nečloveški stroj. Kaprice so ena od štirih grafičnih ciklov, razstavljenih v Peri. Tu je Tauromaquia, ki osvetljuje tradicionalne španske bikoborbe, pa podobe spačenih človeških figur in demonov, ki napovedujejo nadrealizem naslednjega stoletja.
Akvatinte Grozote vojne beležijo grozljivo nasilje, ki so ga nad španskim prebivalstvom med letoma 1808 in 1814 izvajale Napoleonove sile, podobe, ki kakšnih dvesto let po nastanku še vedno z enako intenzivnostjo presunejo gledalca. Serija je privedla do Goyeve verjetno najbolj slavne slike 3. maj 1808, likovnega poklona talcem, ki so jih postrelili Francozi (slike na razstavi sicer ni). Nikoli prej ni bila brutalnost človeka proti človeku obsojena tako živo kot v omenjenem ciklu in tej sliki.
Posmehljivi cinizem zamenja usmiljenje
Goyo so zanimali ljudje in njihovo vedenje, ni pa mu bilo dosti mar za tihožitja, interierje in krajine. Slikarjev bistri pogled je dal njegovim delom oster, satirični ton, pretresljivi dogodki pa so posmehljivi cinizem počasi nadomestili z usmiljenjem. S francosko zasedbo Španije in odstranitvijo nazadnjaških bourbonskih kraljev so prišle v deželo grozote, ki jih je Goya nadvse izpovedno in realistično ponesel na svoja platna.
Francisco de Goya, rodil se je leta 1746, je prvo slikarsko znanje dobil pri lokalnem slikarju v rojstnem kraju Saragossi, že zelo mlad pa se je odpravil v Madrid, kjer sta delovala Tiepolo in Mengs, dva povsem različna umetnika, oba z enako močnim vplivom na nadaljnje Goyevo slikarstvo. Potem ko se je iz Rima vrnil v Španijo, so ga zaposlili v kraljevi delavnici tapiserij in si je mojster ustvaril ime med bogatimi naročniki.
Leta 1793 mu je bolezen močno oslabila sluh in umetnik je v izolaciji začel raziskovati druge tehnike, v katerih so nastala nekatera najmočnejša dela. Dlje časa pozabljenega umetnika (umrl je 1828) so znova odkrivali v 20. stoletju.