Med njimi je bil Rafael, ki ni, dokler ga papež Leon X. ni povabil na ogled njegove lastne menažerije v vatikanskih vrtovih, nikoli videl takih eksotičnih bitij.

V pariškem razstavišču Grand Palais je v teh dneh že na ogled razstava Lepota živali; na enem mestu je tako zbranih 130 mojstrovin zahodnoevropske umetnosti, ki so nastala v obdobju od renesanse pa vse do današnjih dni. Povezuje jih to, da vse tematizirajo odnos, ki so ga umetniki v različnih obdobjih imeli do živali.

Njegovo Veličanstvo tiger
"Nismo skušali prikazati zgodovine "živalske" umetnosti, pač pa soočiti različne načine njihove reprezentacije in pa pokazati, da se te lahko spreminjajo," je za The Wall Street Journal povedala kuratorka razstave Emmanuelle Héran. "Seveda pa se nekatere stvari tudi s časom ne spreminjajo. Tigri so bili na primer od nekdaj upodabljani kot čisto čudo. Praktično nobene razlike ni med tigrom, naslikanim konec 18. stoletja, in drugim, naslikanim čisto pred kratkim."

... in njegova potuhnjena sorodnica?
Percepcija drugih živali se je bolj spreminjala. Mačke na primer dandanes veljajo za lepe, elegantne živali in v Franciji ima več ljudi doma mačko kot psa. A do sredine 18. stoletja, ponekod celo do 19., so veljale praktično za utelešenje hudiča, za čisto zlo in atribut čarovnic.

Umetniki so že od renesanse naprej živali natančno opazovali in jih skušali kar najbolj prepričljivo upodabljati. Ob tem so se izoblikovali zelo različni etični in estetski kriteriji glede njihovega upodabljanja. Razstava kaže, da je ves čas obstajala tudi tesna povezanost med umetnostjo in znanostjo, med željo po poznavanju živali in navdušenjem nad njihovo lepoto.

Prednost so dali naturalističnim upodobitvam
V Grand Palais so na ogled slike, risbe, skulpture in fotografije; nekatere so že razvpite, druge v javnosti sploh še niso bile razstavljene, so se pa v muzeju izognili slikam, kjer imajo živali "samo" stransko vlogo (denimo v biblijskih prizorih) in v srednjem veku tako zelo priljubljenim upodobitvam mitoloških pošasti.

Renesansa je v upodabljanju živali povzročila revolucijo
Izjemni umetniki, kakršen je bil Dürer, so se vzporedno s pionirji zoologije lotili njihovega natančnega proučevanja. Seveda je odkritje novih živalskih vrst (puranov, pisanih papig in tako dalje) s seboj prineslo tudi Kolumbovo naključno odkritje novega sveta. Umetniki so živali risali v skicirke in jih pozneje vključevali v večje kompozicije, lotevali pa so se tudi anatomskih študij in analize njihovega gibanja.

Veličastni Odisej (križan s samorogom)
Ob tem je vseeno zanimivo povedati, da Dürer, mojster natančnih študij živali (rekel jim je Tierstücke), nikoli ni v živo videl nosoroga, ki je navdahnil njegovo slavno grafiko Nosorog iz leta 1515. Odisej, ki so ga kot darilo portugalskemu kralju Manuelu I. pripeljali v Lizbono, je bil prvi primerek svoje vrste, ki je na staro celino stopil od rimskih časov dalje. (Ko so ga spustili v ring s slonom, je bil Odisej zmagovalec).

Slikar, ki ga je pritegnila zver, o kateri je govorila vsa Evropa, se je za svojo študijo naslonil na prijateljeve skice, opis rimskega zgodovinarja Plinija Starejšega in seveda lastno domišljijo. Ker je v tistem času vladala rahla pojmovna zmeda okrog tega, kaj je nosorog in kaj samorog, mu je na hrbet dodal še en zavit rog.

Bedne žuželke niso bile vredne pozornosti
Tako na znanstvenike kot tudi na umetnike je v 18. stoletju močno vplival Prirodopis Georgesa Louisa Leclerca de Buffona, ki je izšel le malo pred francosko revolucijo. Buffon je bil po rodu aristokrat in si je želel klasifikacijo živali, ki bi bila sorodna delitvi ljudi na vladarje, plemiče in vazale. Favno je tako razdelil na živali plemenitega in nižjega rodu, posledica tega pa je bila, da so tako znanstveniki kot tudi umetniki nekatere živalske vrste popolnoma ignorirali. Buffon sam je, denimo, poklicnega kolega Réaumurja, ki je rad preučeval žuželke, skrajno preziral. "Kako se lahko posvečaš muham?" ga je menda karal. "Muha ni plemenita! Misliti moraš na veličastne sesalce!" (Praktično ponazoritev njegove teorije lahko na razstavi vidimo v kipu Antoina Louisa Baryja, ki je z Levom in kačo (1835) ponazoril spopad, v katerem kralj džungle premaga nasprotnika.)

In nato pride Darwin ...
Leta 1859 je Darwin s svojim delom O izvoru vrst s teorijo o naravnem izboru dodobra pretresel tedanji krščanski svet. Njegova teorija je močno vplivala tudi na umetnike. Ti so drugače začeli gledati na opico, ki je do tedaj veljala predvsem za prispodobo smešnega.

Eksotične živali so bile zelo priljubljene že v renesansi. Zbirali so jih kralji in papeži, ki so hoteli z nenavadnimi bitji poseliti svoje zasebne živalske vrtove. Do njih so imeli tako dostop le izbrani umetniki, zato so njihova dela z živalsko motiviko še posebej dragocena.

Šele z ustanovitvijo živalskega vrta v Parizu (leta 1793) je svet živali postal dostopen vsem. To je tudi čas, ko so se upodabljanju teh posvetila velika slikarska imena, kot sta Barye ali Delacroix.

Pariška postavitev preskakuje med velikani likovne umetnosti, kot so Brueghel, Leonardo da Vinci, Rembrandt, Degas, Giacometti, Matisse, Andy Warhol, Jeff Koons in drugi. Njihove upodobitve lahko vidite še do 16. julija.