Katera mesta je Plečnik 'okužil' s svojo izvirno arhitekturno govorico, ki se izogiba vsaki slogovni opredelitvi? Kot je razvidno iz predstavljenih izvirnih skic, fotografij in pohištvenih elementov, Plečnikove arhitekture in oblikovanja kljub začetkom v secesiji, spogledovanjem z jezikom ekspresionizma ter črpanju iz antike, renesanse in klasicizma, ni mogoče enoznačno opredeliti z navedbo enega ali dveh slogov. Učenec arhitekta Otta Wagnerja (1841-1918), enega izmed mož, ki so Dunaju vtisnili pečat secesije oziroma sloga art nouveau, je namreč vztrajno preoblikoval ključne prvine zgoraj omenjenih slogov in tako ustvaril povsem lasten in brezčasen arhitekturni izraz.

Z odprtjem postavitve, ki bo na ogled do 8. septembra, je Dunaj postal že druga srednjeevropska prestolnica, ki se je letos poklonila Slovencu, ki je zaznamoval njegovo urbano krajino. Letos so namreč v Pragi že odkrili spomenik Jožeta Plečnika, delo arhitektke Vladimire Bratuž.

Slovensko-avstrijska kuratorska naveza
Čeprav je razstava z naslovom Josef Plečnik: Architekt in Laibach, Wien und Prag (1872-1957) zaživela v avstrijski prestolnici, pa njena kuratorja Damjan Prelovšek in Adolph Stiller nista izbrala le Plečnikovih dunajskih projektov. Postavitev je tako pravo popotovanje po delih, ki jih je arhitekt zarisal že med študijem, po večini pa seveda po koncu študija, ki ga je kronal s prejemom nagrade Rompreis 1888, enoletne štipendije, namenjene študijskemu potovanju po Italiji, kjer je lavreat spoznaval veličastna arhitekturna dela Apeninskega polotoka.

Vse se začne z Ottom Wagnerjem
Dunaj je mesto, postanek, v katerem je bil verjetno najbolj odločilen za Plečnikovo kariero. Prva avstrijska postojanka Jožeta Plečnika je bil sicer Gradec, kjer je mladenič delal v tovarni pohištva Müller. Že v tem obdobju je Plečnik presenečal z nenavadnimi skicami, ki so mu tudi prinesle mesto na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti (Akademie der bildenden Künste), kjer je študiral pod vodstvom že omenjenega Otta Wagnerja. Wagnerju je Plečnik ostal zvest tudi v svojem prvem ustvarjalnem obdobju. Eno leto je namreč delal v Wagnerjevem ateljeju.

V dunajskem obdobju kariere Jožeta Plečnika izstopajo stavbe (Zacherlova hiša, cerkev svetega Duha, vila Langer, vodnjak Karla Borromeausa), ki so še pod močnim vplivom secesije. Bolj natančno bi bilo, če bi dejali, da je Plečnik v tem času ustvarjal pod vplivom glasgowskega art nouveauja, katerega zaščitni znak so bile bolj izčiščene in prav nič nabuhle oblike, kot so bile tiste, po katerih je slovel na primer bruseljski art nouveau. Ko smo že omenili Glasgow, velja omeniti še moža, ki je 'škotski' slog zanesel na Dunaj. To je bil Charles Rennie Mackintosh.

Odhod v Prago
Z letom 1911, ko je nastopil mesto profesorja na Umetniško-obrtni šoli v Pragi, se je začelo Plečnikovo praško obdobje. Po naročilu tedanjega češkoslovaškega predsednika Tomasa Masaryka je pripravil načrte za obnovo praškega gradu Hradčani, osrednje vedute silhuete glavnega mesta Češke republike. Hradčani niso edini del Prage, ki ga je zaznamovala Plečnikova skicirka. Plečnik je namreč posegel tudi v urbanistični načrt Prage in številni njegovi predlogi so bili uresničeni.

'Plečnikova' Ljubljana
V Ringturmu seveda niso spregledali tudi Plečnikovega prispevka k oblikovanju podobe slovenske arhitekturne krajine. Na Dunaju so tako med drugim na ogled arhitekture, ki so še danes ene najbolj prepoznavnih točk slovenskega glavnega mesta. V mislih imamo seveda Plečnikovo ureditev Žal, Tromostovja, cerkev svetega Frančiška v Šiški (ta velja zaradi dihotomije elementov za enega najboljših primerov Plečnikovega ekspresionizma), NUK, Križanke. K ljubljanskemu območju lahko prištevamo tudi eno najbolj nenavadnih Plečnikovih del - cerkev svetega Mihaela na Ljubljanskem barju.

Arhitekturni radikalec
Čeprav je Plečniku uspelo v veliki meri na novo definirati podobo Ljubljane v prvi polovici 20. stoletja, pa velja spomniti tudi na kopico njegovih projektov, ki nikoli niso bili uresničeni in ki verjetno tudi nikoli ne bodo. Plečnik je bil namreč drzen arhitekt, ki se ni bal zasekati v status quo urbane krajine. Med njegove najbolj pogumne predloge lahko uvrstimo gradnjo slovenske akropole, monumentalnega parlamenta, ki bi na grajskem griču zamenjal grajsko poslopje, načrt za zidavo univerzitetnega središča v parku Tivoli, gradnjo stavbe Odeon, namenjeno različnim glasbenim dejavnostim, ki bi zakraljevala na obrežju Ljubljanice ob današnjem Dvornem trgu, dopolnitev osrednjim ljubljanskim tržnicam pa bi zagotovil Mesarski most.

Zaradi obsežnega in raznovrstnega opusa Jožeta Plečnika seveda prav nobena razstava ne more v celoti zajeti in povsem podrobno predstaviti dela najbolj znamenitega slovenskega arhitekta, a prav vsaka postavitev, še posebno tiste, ki zaživijo v tujini, pomaga ohranjati spomin na zares izjemnega moža, ki je bil svojim študentom vzor tudi zaradi svoje skromnosti in občutka za pravičnost.