Druga razstava bo septembra v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, tretja decembra v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Leta 2014 bo še posebna razstava na Ljubljanskem gradu. Kot je ob predstavitvi razstave povedal direktor Galerije Murska Sobota Robert Inhof, ne gre za prenos razstave, pač pa bo vsaka razstava samostojna.
V soboški galeriji so se odločili za razmerje med matrico, grafiko in sliko, v Slovenj Gradcu bo poudarek na tapiserijah, drugod pa o izboru še niso odločili.
Razstavljena dela so iz zapuščine umetnika, za katero skrbi vnuk Martin Spacal, del je iz Galerije Prešernovih nagrajencev v Kranju, šest slik pa je posodila občina Komen.
Dela, ki spodbujajo premišljevanje in čudenje
Inhof je opozoril na dva elementa Spacalovega dela, "ki se vlečeta skozi celoten opus: sočutje do nekoga in začudenje, ki ga povzroči slika, za katero je Aristotel rekel, da ljudi pripelje do filozofije, da začnejo premišljevati o svetu in se nad njim čuditi".
Zid kot membrana
Govoril je tudi o "zidu", ki v zaporu človeka omejuje, a če je človek senzibilen, stena postane nekaj povsem drugega. "Zid se pri Spacalu razrahlja, postane membrana med našim svetom in onostranskim svetom, slikar ni več v celici, obdan s stenami, ampak je kot povsem na začetku človeštva, postavljen v jamo mlajšega paleolitika, ko še ni bilo slikovnega polja, takrat so bile stene vse okrog teh prvih umetnikov," je med drugim povedal Inhof in dodal, da je Spacal vse te zidove naselil s pristno lokalnimi elementi svojega Krasa.
Z elementi Krasa se počutimo kot doma
Opozoril je tudi, da je Spacal "eden izmed starih mojstrov, ki so vedeli, kako je lahko bela barva, pomožna barva, lahko barvna v vseh svojih odtenkih", in na njegov etični odnos do sveta ter univerzalnost del, saj se lahko tudi tisti, ki niso s Krasa, pred njimi prek kraških označevalcev počutijo, kot da so prišli domov.