Razstave
Ivana Kobilca, Avtoportret, (med 1893 in 1895), olje, platno, 57 x 43 cm, zasebna last.
Ivana Kobilca, Avtoportret, (med 1893 in 1895), olje, platno, 57 x 43 cm, zasebna last. Foto: Narodna galerija
       Slikanje je vendar nekaj lepega ...       
 Ivana Kobilca
Ivana Kobilca, Kofetarica, 1888, olje, platno, 100 x 70 cm, last: dr. Peter Hribar, Cerknica.
Ivana Kobilca, Kofetarica, 1888, olje, platno, 100 x 70 cm, last: dr. Peter Hribar, Cerknica. Foto: Narodna galerija
Ivana Kobilca, Poletje, (1889–1890), olje, platno, 180 x 142 cm, Narodna galerija.
Ivana Kobilca, Poletje, (1889–1890), olje, platno, 180 x 142 cm, Narodna galerija. Foto: Narodna galerija
Ivana Kobilca, Cinije v zeleni vazi, (1914), olje, platno, 55,4 x 45,2 cm, zasebna last.
Ivana Kobilca, Cinije v zeleni vazi, (1914), olje, platno, 55,4 x 45,2 cm, zasebna last. Foto: Narodna galerija
       Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno sonca. Ni mi žal.       
 Ivana Kobilca tri leta pred smrtjo
Ivana Kobilca, Študija za sliko Vedeževalka, (1893), olje, platno, 103,5 x 85,2 cm, zasebna last.
Ivana Kobilca, Študija za sliko Vedeževalka, (1893), olje, platno, 103,5 x 85,2 cm, zasebna last. Foto: Narodna galerija
       Temperamentna slikarka, tiha mala Kranjica, ki je znala biti tako krasno pijana in je, kadar je bila razdražena, pokazala zobe kot karpatska volkulja, se je iz Francije vrnila kot eterično bitje.       
 Rosa Pfäffinger o Ivani Kobilci
Ivana Kobilca, Portret starega šibarja, (1885-1886), olje, platno, 28,5 x 20,8 cm, Narodna galerija
Ivana Kobilca, Portret starega šibarja, (1885-1886), olje, platno, 28,5 x 20,8 cm, Narodna galerija Foto: Narodna galerija
VIDEO
Velika razstava slik Ivan...

Dodaj v

Velika razstava Ivane Kobilce, slikarke, ki je hotela pogledati za vsako zaveso

Ob stoletnici ustanovitve Narodne galerije
20. junij 2018 ob 16:21,
zadnji poseg: 21. junij 2018 ob 09:38
Ljubljana - MMC RTV SLO, STA

Narodna galerija v Ljubljani svojo stoletnico slavi v družbi Ivane Kobilce, slikarke, ki ji je uspelo tisto, o čemer so njeni kolegi na Slovenskem lahko le sanjali. Kar trikrat je razstavljala na uglednem pariškem Salonu in se s tem zapisala na sam vrh najuspešnejših slovenskih slikarjev.

Njen opus predstavljajo z veliko razstavo, katere osrednji zvezdi bosta gotovo Poletje in Kofetarica, vendar tokrat velja biti bolj pozoren na tista manj znana dela, ki so v zasebnih rokah in zato le redko na ogled javnosti.

Danes je poznanih približno 350 del Ivane Kobilce, na razstavi, ki jo nocoj odpirajo v Narodni galeriji, jih bo na ogled okoli 140 različnih žanrov in obdobij. Priprave na obsežno postavitev so prinesle tudi vrsto novih spoznanj o tej pomembni slovenski slikarki, ki je večino časa živela in ustvarjala v evropskih prestolnicah.

Popisali so nove lastnike njenih slik, natančneje dokumentirali berlinsko in sarajevsko obdobje njenega ustvarjanja, na umetninah in okvirjih so izvedli potrebne konservatorsko-restavratorske posege in pregledali številne dokumente.

Še nepoznana Kobilčina dela
Ker se je Ivana Kobilca posvečala predvsem zasebnim naročilom in so danes njena dela raztresena po številnih lokacijah, so se v galeriji obrnili na lastnike njenih del, tudi z željo, da jim pomagajo sestaviti popolnejši seznam njenih slik. Pojavilo se je precej novih del, pravi direktorica galerije Barbara Jaki, predvsem pa so prišli do podatkov o novih lastnikih del, ki so bila evidentirana že v preteklosti. Kot največjo novost je predstavila dve umetničini deli, ki si jih za razstavo izposojajo iz Nemčije.

Ne dvakrat, ampak trikrat na Salonu
Katalog bo postavitev pospremil sicer šele septembra, v njem pa bodo dokumentirana vsa znana umetničina dela. Osrednje besedilo podpisuje Jure Mikuž, tudi soavtor razstave. Pri pripravi je prišel do marsikaterega novega spoznanja o umetnici, marsikaj v sedanjem vedenju o njej pa spreminjajo tudi pisma domačim, ki jih je Ivana Kobilca pisala vse življenje in do katerih so prišli šele v zadnjem času. Novo je denimo prav razkritje, da je Kobilca ni le dvakrat, ampak trikrat razstavljala na pariškem Salonu.

Nazadnje pred skoraj 40 leti
Ob dobro poznanih umetninah, kot sta Kofetarica in Poletje, ki spadata tudi med najbolj priljubljene slike v galerijski stalni zbirki, bodo razstavili več umetnin, ki jih javnost ne pozna. Za obsežno predstavitev ene izmed ključnih predstavnic slovenskega realizma so se v letu, ko zaznamujejo 100 let Narodne galerije, odločili, ker sta njeni sliki Poletje in Kofetarica daleč najbolj priljubljeni sliki v galeriji in ker je bila zadnja razstava umetničinih del leta 1979. Kot pravi Barbara Jaki, se je z umetnico sicer ukvarjalo že več umetnostnih zgodovinarjev, ker pa gre za avtorico, ki je na eni strani izjemno zanimiva in na drugi slabo raziskana, vedno ostaja prostor za nova iskanja.

Ivana Kobilca je bila odločna ženska, ki je vedela, kaj hoče. Rodila se je leta 1861 v Ljubljani očetu obrtniku in materi najemodajalki, ki sta jo vzgojila v meščanko. Poleg šole pri uršulinkah je obiskovala pouk francoščine in italijanščine. Da bo postala slikarka, pa se je odločila pri šestnajstih letih. Najprej se je v Ljubljani učila pri Idi Künl, nato pa pri devetnajstih odšla na Dunaj. Po nekajmesečnem bivanju v mestu, kjer je kopirala stare mojstre, je jeseni 1881 odšla v München, ki je bil tedaj središče nemške in svetovne umetnosti.

Ko ženske niso smele obiskovati državnih akademij
V Münchnu je obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, ki jo je vodil Alois Erdtelt, in tečaj anatomskega risanja pri kiparju Christophu Rothu. Risanje golega človeškega telesa je bilo namreč zaradi tedanje morale ženskam prepovedane in to je bil tudi glavni razlog, zakaj niso smele obiskovati državnih akademij.

V središču svetovne umetnosti
Marca 1891 se je Kobilca preselila v Pariz in se še istega leta uspešno predstavila na Salonu ter bila imenovana za pridruženo članico leta poprej ustanovljenega Salona du Champ-de-Mars. V francoski prestolnici se je zaljubila v spletkarskega dansko-nemškega slikarja in trgovca z umetninami Willyja Gretorja, ki je ljubimkal tudi z drugimi ženskami in Kobilci strl srce. Zbežala je, a možnost ustvarjanja v središču svetovne umetnosti jo je povlekla nazaj v Pariz. Tam je živela v bohemski stanovanjski komuni, ki jo je zasnoval Gretor in v kateri sta živeli tudi Maria Slavona in Rosa Pfäffinger, s katerima se je družila že v Münchnu.

Tiha mala Kranjica, ki je znala pokazati zobe kot karpatska volkulja
Rosa Pfäffinger
jo je v avtobiografskem poročilu z naslovom Pariški bohemi pod imenom Wera Slowenk opisala kot "temperamentno slikarko, tiho malo Kranjico, ki je znala biti tako krasno pijana in je, kadar je bila razdražena, pokazala zobe kot karpatska volkulja".

"Preprog pa že ne bom stepala, saj bo šel ves renome"
V francoski in tedaj še vedno umetniški prestolnici sveta je Kobilca prevzela skrb za vodenje gospodinjstva. Po besedah Michela Mohorja iz Narodne galerije je bila izjemno varčna in je "znala vsak goldinar trikrat obrniti". Pariz pa je bil tudi mesto, kjer sta bila zelo pomembna zunanji videz in drža. Slikarka je za oboje izjemno skrbela vse življenje. Čeprav je znala postoriti marsikaj, tudi pospravljati in šivati, nekaterih stvari preprosto ni hotela početi. Tako je pozneje v enem izmed pisem iz Berlina zapisala, da preprog pa že ne bo sama nosila na dvorišče in jih stepala, saj "bo šel ves renome".

Služila je predvsem s portretiranjem, naročnike pa spoznavala na razstavah in izbranih zabavah. Leta 1892 je znova razstavljala na Salonu in poleti slikala v Barbizonu, znamenitem gozdu, kamor so se s svojimi skicirkami in stojali podajali številni francoski in tuji umetniki, ki so ustvarjali na prostem. Ko je komuna v skupnem stanovanju razpadla zaradi Gretorjevega zapravljanja dediščine Rose Pfäffinger, se je spomladi 1893 vrnila v Ljubljano, kjer je ostala do selitve v Sarajevo leta 1897.

Ustvarjanje enotne bošnjaške zavesti
V Sarajevu se je Kobilca vključila v družbo nemških in avstrijskih slikarjev, s katerimi je soustvarjala revijo Nada in enciklopedijo o avstro-ogrski monarhiji. Po zasedbi Bosne in Hercegovine leta 1878 je poskušala Avstro-Ogrska deželo modernizirati in ustvariti enotno bošnjaško zavest. V enciklopediji je objavljenih nekaj Kobilčinih ilustracij, denimo prizor Muslimansko nevesto zagrnejo v tančico ali Obisk pri muslimanski otročnici. Kot ženska je imela Kobilca vstop v intimne družinske prostore, ki ga moški umetniki niso imeli.

V Bosni je ostala osem let, kar si je lahko privoščila tudi zaradi obsežnih in odmevnih naročil. Nato pa se je predvsem zaradi odhoda sarajevskih prijateljev, slabšega gospodarskega stanja in tekme za vedno redkejša naročila in učence vrnila v Ljubljano. Že naslednje leto je odšla v Berlin, kjer je po materini smrti nameravala začeti na novo. V Berlinu je slikala predvsem portrete, vendar je kljub krogu znancev, ki si jih je pridobila, imela manj naročil, kot je pričakovala.

Zaradi začetka prve svetovne vojne je jeseni 1914 odšla domov. Ustalila se je v rodnem mestu in v zasebnosti ateljeja slikala predvsem cvetlična tihožitja. Umrla je v Ljubljani leta 1926.

"Videla sem svet in življenje ... Ni mi žal"
Ivana Kobilca je preizkusila vse, kar je bilo mogoče: od nietzschejanskega bohemstva do vegetarjanstva in sabljanja. Ko jo je nekaj let pred smrtjo obiskal umetnostni zgodovinar Stanko Vurnik, je svojo zgodbo sklenila takole: "Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno sonca. Ni mi žal."

Ob ključnih umetninah sodobnikov
Umetnost obdobja, v katerem je ustvarjala, na razstavi zastopajo tudi najbolj znana dela drugih slovenskih realistov, med drugim Pred lovom Jurija Šubica, dela Jožefa Petkovška in Ferda Vesela. Postavitev bo v Novem krilu Narodne galerije na ogled do 10. februarja 2019.

M. K., foto: Srdjan Živulović/Bobo
Prijavi napako
Komentarji
pace
# 20.06.2018 ob 16:47
Ivana Kobilica je iz obdobja, ko so slikarji in slikarke še znali slikati. Zato imajo trajno mesto v nacionalni zgodovini slikarstva. Njene slike je res užitek gledati, ker jih je ustvarila roka mojstrice.
logistik
# 20.06.2018 ob 16:58
DrKult - če se priimek končuje na -a, ga včasih tudi sklanjamo, kar nakazujejo pravopisna pravila v členu 969 pravopinih pravil, npr. slike Ivane Kobilca/Kobilce. vir: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/ In še to, V članku je priimek napisan pravilno: Kobilca.
paver
# 20.06.2018 ob 17:55
Najboljša slovenska slikarka vseh časov. Moj poklon!
Robida
# 20.06.2018 ob 18:23
In v Ljubljani si je komaj zdaj zaslužila eno zakotno uličico.
luna med oblaki
# 20.06.2018 ob 18:15
To je umetnica, ki si resnično zasluži vse spoštovanje! Njene slike so čudovite!
gospod iskreni
# 20.06.2018 ob 21:19
Premalo mi cenimo svojo zgodovino. Kobilca bi si zasluzila kaksno dvorano, park, trg, tam kjer je veliko umetnosti. Nekak ostanejo potem ta imena skozi stoletja, kar si tudi zasluzi
logistik
# 20.06.2018 ob 18:33
@Robida In to je dobila šele pred kratkim. Žalostno.
top
# 20.06.2018 ob 17:03
Sem danes poslušal na valu202, pa so vseskozi govorili Kobilca. Sem mislil, da so eni Gorenci, da ne morejo pravilno reči Kobilica. Pa berem sedaj, da je res Kobilca.
Demosten18
# 20.06.2018 ob 18:38
@alex1

Da, v Narodni galeriji imas trgovino...imajo pa tudi spletno
logistik
# 20.06.2018 ob 18:35
Vsaj na bankovcu za 5000 SIT je bila upodobljena. (to bi bil sedanji za 20€)
amfora
# 20.06.2018 ob 17:38
top: očitno si razgledan toliko kakor so tudi voditeljice na radiu : slikarka je Ivana KOBILCA.
V Sloveiji nimamo veliko slikark, pa še teh priimkov ne poznamo. Žalostno.
alex_l
# 20.06.2018 ob 17:06
Ali se da kje kupiti kopije platen (natisnjena) slovenskih slikarjev - recimo poletje od Kobilice v naravni velikosti?
Tako kot to prodajajo recimo v Sankt Petersburgu v Hermitage Museum...
povzetek
# 21.06.2018 ob 17:12
@alex_I

- Plakatu in podobnim variantam na platnu, razglednici, kartonu in drugih materialih in v razlicnih merilih se rece reprodukcija. To zelo redko dobis v polnem izrezu in merilu 1:1. Poleg kvalitete v ostrini, kar doloca oddaljenost, s katere lahko opazujes detajle, je najpomembnejsa kvaliteta reprodukcije barv.
- Kopija je, ko se v tehniki in formi pribliza originalu, vendar je ne naredi avtor originala.
- Ponaredek je umetnisko delo, ki se lazno pripisuje nekemu avtorju.
- Replike in variante so originali.
penzl
# 20.06.2018 ob 17:13
No zanimivo, nam so v šoli vseskozi govorili Kobilica.
povzetek
# 22.06.2018 ob 10:58
Saj je bilo mišljeno kot informacija. Ti izrazi še marsikateremu diplomantu umetnostne zgodovine niso jasni.
Ker sem videl, da iščeš plakat, sem ti tudi o reprodukciji malo več napisal.
alex_l
# 22.06.2018 ob 09:32
@povzetek
ok, ok, točnega izrazoslovja s tega področja res ne poznam, hvala za razlago :-)

Sem pa včeraj kupil plakat - reprodukcijo slike Poletje v galeriji - dimenzija je 65X50 (ali nekaj cm manj), stane 7€, imajo pa tudi dvakrat večje plakate nekaterih slik (pred lovom, sejalec, poletje ...) po 10€.

Smo dali v okvir in bo super darilo za mojo babico.
alex_l
# 21.06.2018 ob 12:35
Ja ok, sedaj vidim, Kobilca, ne Kobilica, sem se zatipkal
alex_l
# 21.06.2018 ob 12:26
amfora
Am ja, po čem sklepate, da ne poznam Slo kulture?
Mogoče bi bilo za vas pametno, da se podučite o osnovni kulturi komuniciranja na forumih.
Anonimno sklepanje o nepoznanih ljudeh, žalitve na "prvo žogo" pa to...
dren111
# 22.06.2018 ob 09:07
tudi Ivano s tolarji
paver
# 22.06.2018 ob 07:21
povzetek@ To je moje mnenje.
alex_l
# 21.06.2018 ob 12:54
Poklical sem v galerijo, prodajajo kopije - plakate v dobri kvaliteti, največji format je cca. A3, stane 10€
dren111
# 21.06.2018 ob 06:43
v šoli so rekli Kobilica

zdaj vidiš v kake šole si hodil ...

___

Vsaj na bankovcu za 5000 SIT je bila upodobljena. (to bi bil sedanji za 20€)

v bistvu bi bil sedanji za 200€ (če ga niso že ukinili). nad njo je bil samo še Cankar
top
# 20.06.2018 ob 20:28
Poznam pa dirigentke. In trenerke.
Kot je nekdo rekel, v šoli so rekli Kobilica.
povzetek
# 20.06.2018 ob 19:08
@paver
očitno slabo poznaš slovenske slikarke.
amfora
# 20.06.2018 ob 17:40
Alex I, penzl
ali ni žalostno, da hodite po svetu, ne poznate pa domače, svoje, slovenske kulture??
DrKult
# 20.06.2018 ob 16:37
Ženskih priimkov se ne sklanja. Pravilen naslov je torej: "Velika razstava Ivane Kobilica,..."
Kazalo