Izbris oz. preoblikovanje tetovaže je povezano s čustvovanjem, sramovanjem in obžalovanjem, zato ga je treba jemati kot konstitutivni del pozabljanja in posameznikove deideologizacije, meni Abram. Foto: Sandi Abram
Izbris oz. preoblikovanje tetovaže je povezano s čustvovanjem, sramovanjem in obžalovanjem, zato ga je treba jemati kot konstitutivni del pozabljanja in posameznikove deideologizacije, meni Abram. Foto: Sandi Abram
Razširjeni simboli znotraj JLA-tetovaž so bili predvsem kratica JNA (Jugoslovanska narodna armija), ali pa tipični simboli, ki so odražali pripadnost določeni vojaški diviziji: pehotna, oklepna, aviacijska, mornarica, artilerija itd. Foto: Sandi Abram
JLA-tetovaže v nekaterih primerih odražajo dejstvo, da so se nekateri vojaki popolnoma stopili z dominantno ideologijo in si kot odraz ponosa na služenje vojaščine vtetovirali uradno simboliko. Foto: Sandi Abram
Vtetovirane podobe bolj ali manj razgaljenih žensk so bile redkejši pojav. Foto: Sandi Abram

Verjetno vsak izmed nas pozna koga, ki na roki skriva tetovažo iz Jugoslovanske ljudske armade. V času služenja vojaškega roka v Jugoslaviji je pri vojakih namreč prevladoval trend vtetoviranih simbolov raznih vojaških divizij in drugih simbolov takratne Juge, med njimi recimo tudi kratice JNA.

Če je tetovaža takrat odražala ideološko in identitetno pripadnost jugoslovanski vojski, pa je po padcu Jugoslavije in pozneje v samostojni Sloveniji večkrat pomenila sram in spomin na nekaj, kar je že preteklo. Zaradi tega občutka so si številni odstranili, skarificirali in naredili preobrazbe JLA-tetovaž. Kljub negativnemu prizvoku pa je ta izkušnja tetoviranja v JLA rodila tetovatorje, ki danes veljajo za staroste tetovatorske scene. Več o tem v intervjuju s Sandijem Abramom.


Tetovaže, ki so nastajale znotraj JLA niso tipične estetske tetovaže. Kaj je njihova posebnost?

Specifične so ravno v tem, ker se umeščajo v prehodno obdobje med tetovažami iz izključno religijskih vzgibov in sodobnimi tetovažnimi praksami, ki se pojavijo z estetizacijo individualiziranega telesa, torej z nastopom komercialnih tetovaž kot popularne oblike poslikave telesa. Tetovaže iz časa JLA sem uvrstil v vmesno področje ravno zato, ker si delijo določene iztočnice z obeh polov; po eni strani zaradi njihove umeščenosti v vojaški kontingent prevzemajo kolektivne vzgibe in identiteto, na drugi – individualni ravni – pa so personificirane, narejene so bile po željah posameznika.

Pripovedujejo kolektivno zgodbo naše nekdanje države?
Vsakemu nositelju tetovaže vsakič znova najprej pripovedujejo njegovo zelo osebno izkušnjo iz preteklosti, ki jo je še kako dobesedno občutil na lastni koži. Nanje pa moramo zaradi specifične umeščenosti znotraj jugoslovanskega režima gledati tudi širše. JLA je pač vpoklical vsakega moškega, starejšega od 18 let, in spet se srečamo s klasično dilemo, kako se posameznik v takšnih razmerah spopada s prisilo in avtoriteto. Nekateri so se popolnoma stopili z dominantno ideologijo in si kot odraz ponosa na služenje vojaščine vtetovirali uradno simboliko. Drugi pol pa nam govori, kako se je spodkopal tak dispozitiv, se pravi, na kakšen način so se vojaki soočali z diktatom reda in discipline v najbolj militantnem segmentu Jugoslavije.

Pravite, da je bil vsak vojak tako rekoč že od prvega dne dalje opasan z vsemi potrebščinami za uspešno tetoviranje. Katere so bile?
Vse potrebščine, ki se jih je potrebovalo za tetoviranje, so prišle v kompletu z vojaško opremo; igla, sukanec in črnilo. To je bila zelo osnovna, a zadostna kombinacija, s katero se je pognalo podobo pod kožo – sukanec se je ovilo okoli igle, ga namočilo v črnilo in vbadanje se je lahko začelo.

Kakšni so bili motivi, simboli in znaki JLA-tetovaž?
Pri motiviki tetovaž se odraža prej omenjena dvojnost. Nekateri so si izbirali prevladujoče simbole Jugoslavije in jih nase preslikovali; razširjeni so bili predvsem kratica JNA (Jugoslovanska narodna armija), ali pa tipični simboli, ki so odražali pripadnost določeni vojaški diviziji: pehotna, oklepna, aviacijska, mornarica, artilerija itd. Te tetovaže so – če uporabim posrečen izraz – 'dermografske': iz njih izvemo točen datum posameznikovega vstopa v vojsko, kateri diviziji je pripadal, imena tovarišev, njemu ljubih oseb itd. Spet drugi so s tetovažami provocirali in izražali odpor do vsega, kar je v njihova življenja prinesel JLA – v taki konstelaciji je bilo recimo vtetovirano ime rockskupine Uriah Heep na podlaket nespremenljiv izraz upora.

Poudariti je treba tudi, da je bila produkcija podob neverjetno raznolika in njihova izbira nikoli vsiljena. Našel sem vse od političnih likov, simbolov vraževerja, mitoloških bitij pa vse do portretov Josipa Broza. Pogosto so si vojaki te podobe izrisali kar sami – zato tukaj tudi govorim o prvih začetkih individualizacije tetoviranja – in potem pač našli nekoga, ki je bil dovolj vešč tetoviranja. Pri raziskovanju sem naletel tudi na nekaj posameznikov z zavidljivim številom tetovaž, bili so pravi rekreacijski zbiralci tetovaž.

Pa vtetovirana imena ljubic, žen ali prijateljic?
Med drugimi so osebna imena precej pogost pojav. Ni ravno pretirano presenetljivo, če povem, da so se takšne tetovaže velikokrat preoblikovale ali potemnile. Redkejši pojav pa so bile vtetovirane podobe bolj ali manj razgaljenih žensk.

Na katerih delih kože so bile tetovaže najpogostejše?
Postavljene so bile na najbolj vidne predele telesa, najpogosteje na roke, podlaket je bila še posebej priljubljena. Izbira položaja tetovaže ni bila naključna oziroma ni zavezana nekemu praktičnemu vidiku. Šlo je za namensko izkazovanje in komuniciranje navzven; roke so konec koncev eden izmed vidnejših in "berljivih" delov telesa.

Ugotavljate, da je tetoviranje potekalo na očeh vojakov, vendar obenem izmikalo budnemu očesu oficirjev. Kako to pojasniti?
Deklarativno je bilo tetoviranje seveda prepovedano, vendar so oficirji in vojaki sklenili nenapisan, tih "kompromis". Tetovaže so bile javna tajna - oficirji so vedeli, kaj vojaki počnejo v prostem času za njihovim hrbtom, ampak zakaj pa bi preganjali nekaj, kar deluje kot čista propaganda. Seveda pa je tudi marsikateri oficir pod uniformo skrival potetovirano kožo in jim je bilo najbrž kontradiktorno prepovedovati nekaj, čemur so se nekoč tudi sami podvrgli.

Opazili ste tudi, da se je "prava moškost" merila po številu tetovaž in da je obstajala neka ideološka zahteva po tetovaži pri moškem.
To moškost je najprej treba umestiti v specifičen čas in kontekst, ne nazadnje je bilo obvezno služenje vojaškega roka izključno moška izkušnja. Vojaki so s prestajanjem bolečine, ki jo je tetovaža povzročila, dokazovali tudi premoč nad svojim telesom, to, da so gospodarji svojega telesa. Prevladujoči družbeni vzorci moškosti so bili drugačni, čustva in z njimi povezana bolečina so spadala v domeno žensk, in tako utrjevali razmejitev med spoloma. Poleg tega pa se je mnogo sogovornikov socializiralo z vojaškimi tetovažami prav prek teles svojih očetov.

Ko ste nosilce tetovaž iz JLA na vidnem mestu povprašali, ali želijo spregovoriti o tej tetovirani markaciji, ste bili odvrnjeni z enostavčno zavrnitvijo ali zaklinjanjem. Kako razumete takšen odziv?
Z drezanjem v določene nositelje sem sprožil spominsko vzmet, tetovaža je resnično "uspomena iz JNA", se pravi materializacija spomina in spominek na očeh javnosti. Nepoklicano vpadanje vanje je priklicalo osebni spomin ne samo na doživljanje služenja vojaškega roka, ampak tudi vsega, kar se je dogajalo z označevalcema JLA in Jugoslavija. To so posamezniki, ki se v določenem trenutku niso odločili za izbris tetovaže, ampak so jo preprosto pustili. Te reakcije je pomembno preučevati, ker govorijo drugo zgodbo, ki ni afirmativna, ampak intenzivno razume Jugoslavijo skozi bolj ali manj travmatično osebno izkušnjo. Gre za spomin, vpisan na kožo.

Številni tetoviranci so si tetovaže iz JLA pozneje odstranili ali preoblikovali. To ste foucaultovsko poimenovali "biopolitika v praksi".
Foucault nekje lepo zapiše, da moramo premakniti pogled in izpostaviti tisto, kar je intimno in tako zvezano z nami, da ga ne vidimo. Biopolitika v praksi se pri tetovažah iz JLA kaže skozi vsaj dva prepletajoča načina: s preslikavanjem takrat dominantne ideologije na telo - torej, kako se je jugoslovanski socializem vpisoval na samo telo - in s ponovnim preoblikovanjem telesa v posocialističnem obdobju, ko so se tetoviranci odločili za fizično odstranitev tega pečata izpred oči javnosti. Ta materialna raven, izbris tetovaže, je povezana s čustvovanjem, sramovanjem in obžalovanjem ter jo je treba jemati kot konstitutivni del pozabljanja in posameznikove deideologizacije.

V sedemdesetih letih se je zgodila večinoma na Zahodu renesansa v tetoviranju. Razmahnila so se razna gibanja, tetovaže so vstopile v popkulturo, tetoviranje je postalo splošno popularno. Je razmah JLA-tetovaž po vašem mnenju povezan s tem trendom?
Po mojem mnenju gre za dva ločena procesa. Če je bil razmah tetoviranja v sedemdesetih letih na Zahodu podpihovan predvsem od znanih osebnosti, kot je bila Janis Joplin, je JLA na jugoslovanskih tleh dejansko nehote prevzel vlogo glavnega razpihovalca tetoviranja. Razcvet tetoviranja ravno v sedemdesetih na tem področju, ki se je razpotegnil na začetke osemdesetih, je treba povezovati drugače, in sicer s t. i. zlatim obdobjem Jugoslavije vse do smrti Josipa Broza, kjer se je ta ponos odražal tudi na koži.

JLA je bil torej svoja tovarna tetovaž.
Pred služenjem vojaščine se je le redko kdo odločil, da bo šel pod iglo. Tetoviranje je bilo takrat kvečjemu konvencionalno zvezano s specifičnimi marginalci – zaporniki, cirkusanti, mornarji – ali pa zamejeno s subkulturami. V tem pogledu je JLA kot izjemno inkluzivna institucija vsaj začasno zabrisala večino etničnih in razrednih zamejitev, tetoviralo se je vsevprek. JLA ni bil torej samo kovačnica "bratstva i jedinstva", bil je pravzaprav tudi - če banaliziram - ena velika tatu konvencija: tetoviranje v JLA je bila klasična ljudska obrt v tako rekoč ljudski armadi, kjer se razvije vajeniški model učenja in predajanja znanja tetoviranja z enega človeka na drugega prek izkustva. Zanimivo je, kako se je ta izkušnja za nekatere pozneje obrestovala; današnje staroste slovenske tetovatorske scene so se s tetoviranjem prvič srečale ravno v vojski. Takrat zanje še ni napočil čas, da bi se z dejavnostjo profesionalno ukvarjali. In če pustimo ob strani nekaj izjem, predstavljajo prav tetovaže iz JLA prve popularne porisave telesa na celotnem področju nekdanje Jugoslavije.

Tetoviranje na območju Balkana sicer ni nov pojav. Kje in kako se je zgodba o tetovažah na Balkanu sploh začela?
Skoraj nemogoče je natančno zakoličiti začetke tetoviranja. Zgodba s tetovažami na Balkanu je precej luknjičasta. Imamo nekaj zapisov, ki sežejo v 17. stoletje – resneje pa se raziskovalci s tetovažami ponovno ukvarjajo šele proti koncu 19. stoletja. Ta raziskovanja so osredotočena predvsem na religijska tetoviranja katoličank, pojavijo pa se tudi nekateri primerki vojaških tetovaž z denimo habsburško simboliko. Tetovaže naj bi "varovale" pred konvertitstvom in dezerterstvom. To so prvi dokumentirani primeri z območja Balkana, seveda pa je zgodba nanašanja takšnih kulturnih inskripcij na telo mnogo daljša. Na neki svojstven način tetoviranje dobi nove razsežnosti ravno v JLA, ker ta praksa trajne poslikave ne govori le o telesu v razcepu med kolektivnim in individualnim, ampak tudi o razmerjih do preteklosti skozi režime spominjanja.

Nina Meh