S stanovalci smo se pogovarjali o praznovanju božičnih praznikov v njihovi mladosti, obdarovanju in kulinariki, ki je sestavni del vsakega praznika. Ob izdelovanju adventnega venčka, prepevanju in sladkanju z jabolčnim zavitkom so stanovalci doma povedali, da so bili včasih ljudje v duši bogatejši kot danes, čeprav je vsega v izobilju. Na vrata so obesili okrašen venček iz smrečja. V domu so naredili venček iz cipres, včasih pa so jih delali iz smrečja, ki so ga poškropili s slano vodo, da se smrekove iglice niso tako hitro obrile. Venčke so delali za na vhodna vrata, medtem ko je bil v hiši redkeje. Le ponekod so na vsako adventno nedeljo prižgali svečko. Za okrasitev so uporabljali predvsem različne vrste zelenja, raznovrstne bunkice in bombone.

Stanovalka Marija se spominja, da so se veselili že tega, da so šli lahko v gozd po zelenje in smreko. "Dekleta smo nabrala zelenje za adventni venček in mah, fantje pa so poiskali smrekico," je povedala. Fantje so morali pospraviti dvorišče, dekleta pa hišo, tako da je bilo za praznike vse čisto. Poleg orehove in sirove je morala biti tudi ajdova potica, ki so jih poleg kruha vedno pekli v krušni peči, iz katere je zelo lepo dišalo. "Bomboni in piškoti so ponoči izginjali!"

Najlepši del praznikov je bilo postavljanje božičnega drevesa oziroma jelke, ki so jo krasili na božični večer. Za okraske so uporabili bunkice, domače piškote in bombone, ki so menda ponoči izginjali. Na vrh smreke pa dali zvezdo. Pod jelko so postavili jaslice in zraven dali tudi kruh, potico, steklenico vina, krtačo za red in čistočo pri hiši, plužni gredelj, s katerim so orali, in "osla" za koso brusiti. Bomboni so bili takrat v kockah, zato so jih zavili v papir in obesili na smreko.

Stanovalci DSO-ja Krško pravijo, da so bili bomboni in sladkarije z božičnega drevesca najslajši, zato so jih počasi jemali dol. Ovčke so naredili iz papirja, ga nalepili na palčke, ki so jih postavili na mah. Ob tem so se zabavali in se spraševali, kdo bo na njih pazil, da ne bodo pobegnile. Nato se je zbrala vsa družina k molitvi rožnega venca, ki so ga molili vsak večer v času adventa. Takrat ni smel nihče manjkati, so poudarili sogovorniki.

Sadja, lešnikov in orehov so se otroci zelo razveselili
Tončka, ki je bila doma iz okolice Šentjerneja, je povedala, da je šla mama na božični večer k zapečku in na tla stresla pehar orehov, lešnikov, suhih hrušk, kakšen bombon in piškot. "Jaz sem bila najstarejša in sem morala mami pomagati, tako da sem gledala, kako so mlajši bratje in sestre hitro pobirali dobrote, da bi vsak dobil čim več. Prej smo seveda lepo pomili, da je bilo za praznike čisto. Potem so prosili mamo, naj ponovi, tako da je večkrat stresla na tla vse dobrote, da je bilo zanimiveje." Spominja se še, da je bila mama noseča, ter namesto nje pokleknila in molila.

Na mizi je morala biti ajdova potica
Jedi na sveti večer se razlikujejo od kraja do kraja. Obvezno je morala biti na mizi ajdova potica s skuto, vendar ne vzhajana. Ponekod so imeli za večerjo zajca v omaki in riž. Za praznično kosilo je bilo najboljše, kar je kdo imel. Goveja juha, malo mesa, pražen krompir in potica pa so bili najpogostejši. Včasih se je pa zgodilo, da sta bila potica in kruh že pečena, pa so med vojno prišli vojaki in vse odnesli, tako da še tega ni bilo, se spominjajo nekateri vojnega obdobja.

Mihael pa se spominja svojega otroštva v Vojvodini, kjer so otroci na božični večer sedeli in spali na slami pod božično mizo. "Za božični večer smo jedli paprikaš ali ribe. Otroci so v skupini po trije ali štirje hodili od hiše do hiše, peli božične pesmi in dobili darila. Vsaka hiša je bila odklenjena in vsi so čakali na prihod otrok, da kaj zapojejo."

Tepežkanje na šentjanževo
V adventnem času so bili ljudje bolj povezani, s čimer so povezani tudi različni običaji. Na šentjanževo, se pravi 28. decembra, so otroci zjutraj najprej tepežkali starše, nato pa odšli po vasi k sosedom, običajno k sorodnikom in znancem. Otroci so dobili za darilo pomaranče, jabolka, suho sadje ali kakšno sladkarijo. Sadje so včasih otroci v šoli zamenjali za kruh.

Naokoli je že na začetku decembra hodil tudi sv. Miklavž, ki je po navadi prinesel kaj praktičnega za obleči, sladkarije in sadje. Pozabil ni niti na šibo, ki je bila vse leto v kotu, in kdor ni ubogal, jih je z njo tudi dobil. Parkljev so se otroci zelo bali, še posebej ko so jim starši povedali, kako so videti. Marija, ki je prišla s Ptuja, pa se najbolj spominja čas po novem letu, in sicer kolednikov, ki so hodili od hiše do hiše z božično zvezdo in peli. Naokoli so hodili tudi ptujske maškare, ki so se jih otroci zelo bali, in tepežkarji. Tam, kjer se dekle ni poročilo, pa so vlekli ploh.

Stanovalci pogrešajo več druženja in spoštovanja med ljudmi
Ti prazniki so imeli včasih za ljudi velik pomen, čeprav ni bilo toliko izobilja kot danes, so mi zatrdili sogovorniki. Zvečer so odšli s trskami ali baklami tudi do dve uri daleč na polnočnice. Po navadi so odšli opolnoči k maši mlajši, starejši pa zjutraj. Eden izmed sogovornikov je hudomušno pripomnil, da kdor ni bil pri maši, tudi pri kosilu ni smel biti. Stanovalci opažajo, da je danes na zunaj vse veselo in razposajeno, zdi se, da je vsega dovolj, vendar ljudje v resnici niso zadovoljni. Pogrešajo spoštovanje, skromnost in druženje med ljudmi. Nekdaj so zimo preživeli tudi ob petju, eni so bili na peči, drugi po klopeh okrog peči in so peli, da se je razlegalo po vsej hiši, pa čeprav je bilo včasih hudo. Pa še zime je bilo tako hitreje konec.