"Prostovoljke so našle popolnoma dehidriranega in zapuščenega upokojenca"
35 odstotkom upokojencev lastni prihodki ne zadoščajo za preživetje
Objavljeno: 25. april 2016 ob 06:39
Novo mesto - MMC RTV SLO

false
Rožca Šonc je bila kritična tudi do države, ki bi morala društva pri delovanju podpreti in jim olajšati delovanje, saj opravijo veliko dobrega na vseh področjih za upokojence, tako pa jih z administrativnimi zahtevami in predpisi omejuje in s tem onemogoča, kar je primerjala s sistemskim zatiranjem civilne družbe. Foto: Bojana Lekše
       Na eni strani se v človeku nabira slaba volja, morda tudi gnev, da se na primer po 40 letih dela znajdeš na robu preživetja. In če takrat nimaš nikogar ob sebi ali sam nisi tako močen, da si poiščeš neko dejavnost, je lahko zelo hudo. Slovenci se čudimo, da smo na vrhu lestvice glede na število samomorov, ampak to so ravno te situacije, ki človeka pripeljejo do tega, da obupa.       
false
Veliko starejših se vključi v različne dejavnosti, še vedno pa je to daleč od večine. Foto: MMC RTV Slovenija
       Imam pa občutek, da se v zadnjem letu in pol čutijo drugačni trendi v zvezah starejši-mlajši. Menim, da znova prihajajo v ospredje vrednote, ki so včasih imele za človeka vrednost za življenje. Ljudje na splošno in mladi so začeli spoznavati, da brez teh vrednot svet ne bo mogel obstati.       
 O odnosu maljši-starejši
false
Iz analize, kjer je sodelovalo 122.000 upokojencev, vključenih v program Starejši za starejše, bi si lahko največ upokojencev krilo osnovne življenjske potrebe z lastnim prihodkom na Koroškem, Notranjskem in v Zgornjemu Podravju (op. pokrajine so razdeljene po notranji organizaciji ZUS-a, kjer program deluje). Najmanj pa je takih v Spodnjemu Podravju, Pomurju, Posavju in na Dolenjskem. Foto: BoBo

"Včasih se malo bojim, da bi bile lahko stiske ljudi premočne in bi rabili strokovno pomoč, za kar naši prostovoljci niso dovolj usposobljeni. V skrajni stiski lepa beseda in dobro srce ne pomagata več oziroma nista dovolj," o prostovoljcih, ki sodelujejo v programu Starejši za starejše pravi Rožca Šonc, predsednica Društva upokojencev Novo mesto.

Pravijo, da naj bi upokojenci aktivno preživljali čas, in naša sogovornica ga zagotovo. Vodenje društva ji vzame veliko časa in energije, kar je poplačano z zadovoljstvom uporabnikov različnih dejavnosti, ki jih organizirajo. Najbolj jo moti neenakost med upokojenci, na katero že leta opozarja, čeprav pogosto naleti na gluha ušesa. Opaža, da se starejši spopadajo z različnimi stiskami, veliko pa so ravno za te, ki so osamljeni in družbeno izolirani, naredili prostovoljci v sklopu programa Starejši za starejše.

Kot pravi, je žal tudi veliko grenkih zgodb. "V Šaleški dolini so prostovoljke odkrile skoraj en teden popolnoma dehidriranega in zapuščenega gospoda, ki so ga potem spravile v bolnišnico in zatem v dom starejših. Ob takih primerih se pokaže vrednost prostovoljk in prostovoljcev programa Starejši za starejše."

Kako naj bi upokojenci preživeli obdobje po upokojitvi? Podatki kažejo skrb vzbujajočo sliko, saj se nekateri upokojenci vsak dan spopadajo z različnimi stiskami.

Zelo moderno je zdaj reči, da upokojenci preživljamo aktivno in zdravo starost. To se lepo sliši in tudi veliko število upokojencev tako živi in deluje, ampak realnost je včasih drugačna. 600.000 upokojencev ima različne možnosti, da aktivno, varno in zdravo preživlja življenje po upokojitvi, ker so razmere za vsakega posameznika zelo različne, odvisno je tudi tega, v kakšnem okolju živiš in kakšne so tvoje materialne zmožnosti.

Vi ste predsednica Društva upokojencev Novo mesto. V katere dejavnosti se lahko vključijo upokojenci pri vas?
Imamo sedem različnih kulturnih dejavnosti od literatov, likovnikov, gledališke skupine, bralnih krožkov, domače obrti, krožke ročnih del, osemnajst različnih disciplin v športu za moške in 14 disciplin za ženske, v katerih sodeluje okoli 960 udeležencev, tako da si lahko vsak izbere nekaj, kar mu ustreza. V posamezni sekciji je tudi po 260 članov. Menim, da je tako v večini društev po Sloveniji. Še vedno pa je del članov, ki se zaradi različnih razlogov ne more vključiti, na primer zaradi mobilnosti, interesov, socialne izključenosti, premajhne socialne mreže ali so drugače odrinjeni. Prav ti so tisti, za katere menim, da je v društvih treba poskrbeti.

Ravno tu vidim veliko vrednost programa Starejši za starejše, ki je namenjen prav tem, ki živijo doma in potrebujejo različne oblike pomoči in storitev, zato da lahko ostanejo v domačem okolju čim dlje in vzpostavijo socialni stik z društvom, prostovoljci in okoljem. V ta program je na državni ravni vključenih 170.000 starejših od 69 let, med njimi je veliko tudi tistih od 70 do 75 let, ki so še vitalni in polni energije. Mislim pa, da se kar približujemo številki 130.000 upokojencev, ki jim je treba pomagati in jih spodbujati, da se vključijo v oblike aktivnega življenja.

Strokovnjaki priporočajo, naj se ljudje že v aktivni dobi pripravijo na tretje življenjsko obdobje, saj bo potem prehod iz aktivne dobe v upokojitev lažji.
Že v organizacijah, kjer delajo, se morajo na to obdobje pripraviti. Moram reči, da ta prehod iz aktivnega v upokojenski status ni enostaven. Če si bil prej vpet v družbeni in poslovni svet ter si moral delovati na različnih področjih, je ta prehod zelo težek in marsikdo ga ne doživi prijetno. Pred leti sem brala, da je najbolj stresni dogodek v življenju človeka takoj za izgubo otrok in partnerjev ravno upokojitev. Začeti morajo iskati neko polje delovanja, ki jih bo zadovoljevalo. Pa naj bo to v intelektualnem smislu ali za zadovoljstvo duše. Sicer je ta prehod res lahko stresen, še posebej, če nimaš neke socialne mreže in nisi v nekaj vpet.

S katerimi stiskami se ljudje najpogosteje spopadajo v tem obdobju?
Socialna mreža se zelo spremeni in se nekako oddaljiš od vseh, zato marsikdo to težko sprejme. Poleg tega se tudi materialni položaj bistveno spremeni, še posebej, če ostane nekdo sam, je lahko to zelo obremenjujoč položaj. Stroškovno ostaneš enako obremenjen, kot si bil v aktivni dobi, prihodkov je pa bistveno manj. To obdobje je povezano z različnimi tragedijami, od izgube partnerjev, otroci ostanejo brez službe, nekateri gredo v razna poroštva, skratka, lahko se znajdeš v celi vrsti problemov.

Kako pomagate upokojencem, ki se znajdejo v naštetih stiskah?
Naša izkušnja je, da jih čim bolj vključimo v neko dejavnost, da ne razmišljajo preveč o nastali situaciji. Za veliko ljudi niti ne vemo, da so v stiskah, in če jih ne poiščeš, za njih ne veš. Razen programa Starejši za starejše noben drug ne predvideva, da bi ljudi iskali. Nekateri pridejo po pomoč, ampak teh je relativno malo, pa naj bo to za psihološko, socialno ali materialno podporo. Na eni strani se v človeku nabira slaba volja, morda tudi gnev, da se na primer po 40 letih dela znajdeš na robu preživetja. In če takrat nimaš nikogar ob sebi ali sam nisi tako močen, da si poiščeš neko dejavnost, je lahko zelo hudo. Slovenci se čudimo, da smo na vrhu lestvice glede na število samomorov, ampak to so ravno te situacije, ki človeka pripeljejo do tega, da obupa.

V programu Starejši za starejše delujejo predvsem prostovoljci.
Moram reči, da sem zelo ponosna na prostovoljce v tem programu, ker so tudi zelo uspešni. Med njimi je tudi veliko visoko izobraženih, nekateri so se tudi po županskih funkcijah vključili v prostovoljno delo. Vesela sem, da so spoznali vrednost prostovoljnega dela in da del svojega časa posvetijo tudi temu.

Kako in na kakšen način pristopijo prostovoljci predvsem do teh upokojencev, ki so doma sami, in se ne morejo zaradi različnih razlogov vključiti v aktivnosti?
V društvih upokojencev so vedno imeli socialni program, da so obiskovali starejše ob njihovih rojstnih dnevih, jubilejih in praznikih. Včasih samostojno društvo, včasih v sodelovanju z Rdečim križem in Karitasom. V socialni in humanitarni del društev je vstopil tudi program Starejši za starejše, v katerega sta se do zdaj vključili 302 društvi upokojencev. Program je prinesel sistematičen način iskanja bolnih in onemoglih upokojencev, ki živijo doma in niso tako vpeti v del aktivnega življenja, ki omogoča vzpostavljanje in širjenje socialne mreže ter preprečuje izključenost. Tako pa prostovoljci s temi ljudmi vzpostavijo stik, jim pomagajo sami ali s pomočjo drugih institucij.

Včasih gre za pravice, do katerih so ljudje upravičeni na podlagi zakonskih določil, pa si tega niso uredili ali si niso znali ali vedeli, nekateri tudi niso želeli, zato jim pri tem pomagajo prostovoljci. Včasih se tudi drug na drugega zelo navežejo in bi jih upokojenci kar posvojili, zato se bojimo, da bi ti prostovoljci izgoreli zaradi preobremenjenosti. Pogosto je dovolj že pogovor, pridejo pa situacije, ko se znajdejo v krizi in jih pokličejo tudi ponoči, ker je stiska prevelika.

Včasih se malo bojim, da bi bile lahko stiske ljudi premočne in bi rabili strokovno pomoč, za kar naši prostovoljci niso dovolj usposobljeni. V skrajni stiski lepa beseda in dobro srce ne pomagata več oziroma nista dovolj. Čeprav je to največ vredno in jim tudi veliko pomeni.

Verjetno ljudje dobro sprejmejo prostovoljce. Ali kdaj njihovo pomoč tudi odklonijo?
Takoj na začetku, ko se upokojijo in naj bi vstopili v ta program, so mlajši upokojenci še malo zadržani. Po navadi rečejo, da za zdaj še ne potrebujejo pomoči, tako da naši prostovoljci pustijo številko in če kdaj potrebujejo, lahko pokličejo. Na vasi se je zgodilo, da so svojci vzeli to kot žalitev, dokler niso spoznali programa, da je to pravzaprav podpora njim in takrat, ko oni nimajo časa, nekdo vseeno poskrbi za njihove starše. Kjer se dogajajo zlorabe, smo pa seveda nezaželeni. Veliko je psihičnih in materialnih zlorab. Problem je, ker starši ne želijo prijaviti svojih otrok niti svojih vnukov. Nekaj zgodb je kar žalostnih in ne moreš verjeti, da lahko otroci s svojimi starši tako ravnajo.

Kako se skozi leta spreminja odnos med starejšo in mlajšo generacijo?
Če pogledamo podatke analize s programa Starejši za starejše, v kateri je sodelovalo 122.000 upokojencev in je bila narejena leta 2015, je dobršen odstotek starejših takih, ki jim lastni prihodki ne zadoščajo za preživetje. Teh je v najslabših regijah okrog 35 %. 41 % je pa takih, ki pomoči ne bi mogli plačati, če bi jo potrebovali. Ko jih vprašaš, kdo jim pomaga, pa v 63 % odgovorijo, da otroci. Čeprav sami nimajo, pa upokojenci v 68 % pomagajo mladim, tam, kjer lahko - s stanovanjem ali pazijo na otroke. Če izhajamo samo iz teh podatkov in številk, bi težko rekli, da je medgeneracijska solidarnost na ravni družine zelo ogrožena. Preobrat se je zgodil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je prevladalo mnenje, da je najbolje, če si mlad, lep in uspešen. Hkrati se je začela razvijati miselnost, da starejši odžirajo mladim mesta. Stereotipi o starejših so se kar vrstili.

Imam pa občutek, da se v zadnjem letu in pol čutijo drugačni trendi v odnosih starejši-mlajši. Menim, da znova prihajajo v ospredje vrednote, ki so včasih imele za človeka vrednost za življenje. Ljudje na splošno in mladi so začeli spoznavati, da brez teh vrednot svet ne bo mogel obstati. Pretirana lakomnost in hlastanje za denarjem, do katerega prideš na kakršen koli način, ne more trajati v nedogled in peljati v neko zdravo družbo. Morda so krivi tudi učni načrti, ki so zanemarili razvoj človeka od rojstva do smrti, saj je to življenjski ciklus, ki mu nihče ne more uiti. Vsak izmed ciklusov ima svojo vrednost in težo, pomembno je tudi spoznanje, da drug brez drugega ne moremo. Družine so se razbile, ni več večgeneracijskih družin, potrgale so se vezi med generacijami. Mislim, da se bodo morale stvari vrniti, le če ne bo prevladal ta skrajni liberalizem.

Omenili ste, da obstajajo med posameznimi regijami v Sloveniji na več ravneh razlike pri obravnavi upokojencev.
Vedno pravim, da smo starejši diskriminirani glede na to, v kateri občini živimo, koliko ima župan socialnega čuta in razume situacijo starejših. Nekateri mislijo, da morajo poskrbeti za mlajšo generacijo, pogosto pa pozabijo na starejšo, ki je prispevala k statusu in položaju občine. Vesela sem, da obstaja javni program pomoči na domu, ampak v Ljubljani jo plačajo tri evre, povsod drugje pa v povprečju pet evrov ali več. Imamo pa tri občine, kjer je ta pomoč na domu brezplačna, in sicer na Igu, v Škofljici in Odrancih. Občina Novo mesto plačuje 70 % k ceni pomoči, ampak je ura še vedno pet evrov. Zdi se mi, da bi moralo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti določiti enotno ceno za vse prebivalce, vendar so gluhi, čeprav vedno poudarjam, da je to diskriminacija, in sicer z vidika dostopnosti storitev, saj so cene v nekaterih krajih še vedno previsoke, ponekod pa ljudje do njih sploh ne morejo dostopiti.

Imate podatke, koliko upokojencev bi si lahko plačalo pomoč na domu, če bi jo potrebovali?
Iz analize, kjer je sodelovalo 122.000 upokojencev, vključenih v program Starejši za starejše, bi si lahko največ upokojencev krilo osnovne življenjske potrebe z lastnim prihodkom na Koroškem, Notranjskem in Zgornjemu Podravju (op. pokrajine so razdeljene po notranji organizaciji ZUS, kjer program deluje). Najmanj pa je takih v Spodnjemu Podravju, Pomurju, Posavju in na Dolenjskem.

Pomoči na domu si na Dolenjskem ne bi moglo plačati 44,1 % upokojencev, v Posavju 38,3 %, v Pomurju 45 % in v Spodnjem Podravju 48,3 % upokojencev. Nekateri bi pomoč lahko plačali le delno, drugi na to vprašanje niti niso odgovorili, tako da je po besedah Šončeve ta odstotek lahko še višji. Največ upokojencev bi si lahko pomoč plačalo na Južnem Primorskem, v Osrednji slovenski regiji in v Zgornjem Podravju.

Kateri primer ali dogodek, ko ste nekomu pomagali, se vam je najbolj vtisnil v spomin? Spomnim se gospe, ki jo je življenje teplo na vsakem koraku že od mladega. Najprej je doživela smrt svojih otrok, nato je dala svoje premoženje kot poroštvo za delovanje družinske firme. Zatem sta se mož in mlajši sin ponesrečila, tako da je ostala sama z vsemi dolgovi do banke, ki se je usedla na nepremičnine. Odkrile so jo naše prostovoljke in moram reči, da smo potem stopili skupaj, da je dobila stanovanje nepremičninskega sklada in se preselila. Zdaj živi mirna, da ima svoj kotiček in mir, vedno pa se razveseli obiska naših prostovoljk. Veliko je grenkih zgodb. V Šaleški dolini so prostovoljke odkrile skoraj en teden popolnoma dehidriranega in zapuščenega gospoda, ki so ga potem spravile v bolnišnico in zatem v dom starejših. Ob takih primerih se pokaže vrednost prostovoljk in prostovoljcev programa Starejši za starejše.

Rožca Šonc je bila kritična tudi do države, ki bi morala društva pri delovanju podpreti in jim olajšati delovanje, saj opravijo veliko dobrega na vseh področjih za upokojence, tako pa jih z administrativnimi zahtevami in predpisi omejuje in s tem onemogoča, kar je primerjala s sistemskim zatiranjem civilne družbe. Meni, da upokojencem še vedno največ nudijo društva, ki s programi aktivnega in zdravega staranja vplivajo na čim daljše samostojno življenje in zdravje. Veliko naredijo na družabnem delu tudi manjša društva, saj skoraj vsa organizirajo pohode in druge oblike druženja ter preprečujejo osamljenost.

Društvo Novo mesto šteje 2200 članov, in kar nekaj posameznikov deluje na ravni Zveze društev upokojencev Slovenije, v organih nadzora in svetov v KAD, na ZPIZ, ZZZS, v delovnih skupinah na ministrstvu in domovih za starejše. Vloga upokojencev kot aktivnih državljanov jim omogoča sodelovanje in odzivanje na spremembe zakonodaje in drugo družbeno dogajanje. Šončeva pogreša v društvih, predvsem manjših, več vključevanja v družbene tokove in zanimanja za razvoj lokalnega prostora.

Bojana Lekše
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
Tetameta
# 25.04.2016 ob 07:48
Glavno da bo za migrante denar, za naše ljudi ga itak ni..
Anar Hija
# 25.04.2016 ob 07:07
Kdo, če ne ministrica za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti, dr.Anja Kopač Mrak iz stranke SD-Socialni demokrati je odgovorna za nastalo situacijo? Če ne njo, koga drugega potem takem klicati k objektivni odgovornosti?
VBMS
# 25.04.2016 ob 09:59
Glavno, da država zdaj ponuja 20 eur na uro za zastopnike migrantov.. Želodec se mi obrača ob tej oblasti.
samogledam
# 25.04.2016 ob 08:38
Zelo preprosta rešitev, Občina naj poskrbi za brezplačno oglaševanje starostnikov nad 75 let starosti...ki potrebujejo pomoč od volonterjev.
Zelo veliko ljudi je, ki bi radi pomagali, pa ne vedo kdo potrebuje pomoč ki živi sam in je bolan.
Na žalost je zakon o davčnem vavčarjih naredil ogromno škode v kvaliteti življenja starostnikov s stalnim bivališčem.
Res je, vsi tujci ki pridejo živet v Slovenijo imajo brezplačne vse usluge od zobarja do specialista, od soc.dodatkov do strokovne mreže prostovoljcev...oni so priviligirani.
Modrijan6
# 25.04.2016 ob 09:27
Niti malo nisem presenečen, to je slovenska stvarnost, tega bo še več.... Najnižje penzije v evropski uniji ima Slovenija, vsak drugi slovenski penzjonist živi pod pragom revščine, čas je, da se ljudje, ki odločajo o usodi slovenskih penzjonistov že enkrat pošteno zamislijo. Zato pa pravi: "Dobro jutro revščina"......
Sklonjen
# 25.04.2016 ob 07:28
Pri takšni oblasti jih bodo "našli" še veliko!
batom
# 25.04.2016 ob 11:26
Ko pa je treba podeliti Dodatek za pomoč in postrežbo, se komisije obnašajo, kot da je vse v redu in prošnjo odklonijo. Treba bi bilo iti po celotni verigi nazaj, pogledati, kdo vse ga je kje zavrnil, mu odklonil pomoč in ga pustil na cedilu in potem te ljudi ustrezno obravnavati, z imeni in priimki.
Frankie2010
# 25.04.2016 ob 10:13
Jaz bi za 15 evrov na uro postal zastopnik starostnika brez svojcev.
pero-perica
# 25.04.2016 ob 11:20
važno je ,da delaš do upokojitve,poten si pa tako in tako lokalna novica na predzadnji strani
luckyss
# 25.04.2016 ob 17:08
"Prostovoljke so našle popolnoma dehidriranega in zapuščenega upokojenca"

Če bi bil to migrant, bi bile že vse nevladne organizacije "v luftu"...Tako pa je to le en primer s srečnim koncev med množico zapuščenih, ki le tiho odidejo na oni svet..
Frankie2010
# 25.04.2016 ob 15:25
sivi gandalf # 25.04.2016 ob 11:59. kar se pa tiče migrantov, prvo se pozanimajte od kje prihaja ta denar ki je namenjen za njih pol pa pametujte.

Iz državnega proračuna. EU nam pomaga s 6.000.00€ za stalno naseljenega migranta, kar pomeni, da dobi Slovenija za približno 6 mesecev povračila, kaj pa potem? Pozabljaš, da stroški migranta niso samo "tašengeld" ampak tudi, namestitev, prehrana, zdravstvene storitve, izobraževanje, pokrivanje škode zaradi kriminalnih dejanj, plače zaposlenih, ki delajo z migranti ..... če jih bo 1000, potem bomo imeli v letu dni več stroškov, kot če bi vsem upokojencem dvignili pokojnine za 3%.
"krvodajalec"
# 25.04.2016 ob 11:57
Trg deluje, pravijo! Al ne?
sivi gandalf
# 25.04.2016 ob 11:59
to je ta kapitalizem, prvo te ožame do zadnje kapi krvi pol te pa zavrže. kar se pa tiče migrantov, prvo se pozanimajte od kje prihaja ta denar ki je namenjen za njih pol pa pametujte.