Reinhold Messner za MMC: K sreči sem že kar hitro dojel, da neuspeh pomeni učenje.
Njegov nasvet: osredotočiti se je treba samo na plezanje
Objavljeno: 2. februar 2016 ob 06:42,
zadnji poseg: 2. februar 2016 ob 07:46
Ljubljana - MMC RTV SLO

false
71-letni Messner se namerava v prihodnje bolj posvetiti snemanju filmov o gorah. Foto: EPA
       Ko sem enkrat dopolnil 30 let, sem se počutil popolnoma svobodnega oz. neobremenjenega glede neuspeha. Pač sem poskusil znova. K sreči sem že kar hitro dojel, da neuspeh pomeni učenje. Neuspeh dejansko pomeni potencial za naprej. Če mi ne bi nikdar spodletelo, potem mogoče ne bi bil več živ.       
false
Muzej na Kronplatzu, ki ga je Messner odprl lani, pod načrt pa se je podpisala slovita Zaha Hadid. Foto: EPA
false
Messner je začel plezati pri petih letih, potem pa s svojimi podvigi v naslednjih desetletjih svoje ime za vedno zapisal v zgodovino alpinizma. Foto: EPA
Mount Everest
Messner se je kot prvi na najvišji vrh sveta povzpel brez dodatnega kisika. Foto: EPA
Reinhold Messner
Čeprav je Messner najbolj znan po svojih alpinističnih podvigih, se lahko pohvali tudi z izjemnimi podvigi na drugih področjih: med drugim je prečkal Antarktiko, Grenlandijo in Gobi. Foto: EPA

"V svojih knjigah nikoli ne sodim o odločitvah ali potezah, ali so prave ali napačne, temveč želim vedno pisati zgolj o mogočem in nemogočem. Funkcioniramo zgolj v tej dimenziji: ali je nekaj mogoče ali ne, ali je nekdo lahko nekaj, kar je bilo dotlej nemogoče, spremenil v mogoče," pravi svetovno znani alpinist, ki bo jutri gostoval v Ljubljani.

Reinholda Messnerja ni treba posebej predstavljati. Svetovno znani alpinist, katerega biografija je polna izjemnih dosežkov, od tega, da je kot prvi brez dodatnega kisika osvojil Mount Everest, do tega, da se je kot prvi človek povzpel na vseh 14 osemtisočakov, se v zadnjih letih posveča pisanju in projektu muzeja, ki nosi njegovo ime, a kot poudarja, ni muzej o njem. Gore pa seveda še naprej ostajajo njegova prva ljubezen. Zdaj ga mami predvsem njihova predstavitev skozi film. "Mislim, da sta dva revolucionarna premika, ki sta prišla na trg v zadnjih 10 letih, cineflex, ki ga lahko namestiš na helikopter, kar pomeni velike možnosti za predstavitev gora. Je pa to zelo draga možnost. Drugi mejnik je GoPro, ki je cenovno zelo dostopen in lahek za uporabo. Z uporabo teh dveh naprav so se močno izboljšale možnost za prikaz intimnega dogajanja v gorah."

Reinhold Messner bo imel jutri dve predavanji v Cankarjevem domu.

Kako ste preživeli dan do zdaj (op. pogovarjala sva se v petek ob 11. uri)? Prav gotovo niste običajen upokojenec, tako da vaši dnevi verjetno ne poznajo rutine?
Imamo popolno vreme, dejansko je precej toplo za ta letni čas. Po treh intervjujih za slovenske medije pa se se odpravljam v gore, ne sicer plezat, saj me potem čaka predavanje v Nemčiji.
Najprej pa si moram malo napolniti baterije.

Da se navežem na vaše udejstvovanje glede muzejev. The Messner Mountain Museum je projekt, ki zajema šest izjemnih točk na Južnem Tirolskem in v Bellunu. Pri zadnjem muzeju, MMM Corones na Kronplatzu, ste sodelovali s slavno arhitektko Zaho Hadid. Fotografije so čudovite.
Dejansko smo bili neposredno z njo zelo malo v stiku. Ona je naredila dizajn za načrt, potem pa je njen studio v Hamburgu izvajal dela na kraju samem, tako da nje dejansko ni bilo tja. Gre za veličastno arhitekturo, ki je bila sicer težko uresničljiva, vendar pa nam je uspelo najti dobre rešitve in smo zelo zadovoljni. Gre za nov pristop k turizmu, ki poleg športnih dejavnosti, kot sta smučanje in pohodništvo, ponuja tudi kulturno ozadje gorništva.

To je velik projekt, ki ste ga uresničevali več kot 20 let. Kako ste zadovoljni z izvedbo?
Projekt muzeja je zdaj končan, za letos so predvidene manjše razstave, v velikem muzeju v Bolzanu pa vsako leto pripravimo večjo razstavo. Skratka, projekt je bolj ali manj končan in sem zelo sem zadovoljen z njim. Dejansko je bolje, kot sem si predstavljal pred 20 leti, ko se je porodila misel. Po letih dela imamo zdaj center in pet satelitov, torej to ni šest muzejev, temveč en muzej, ki ga tvori center v Firmianu blizu Bozna in pet satelitov, ki osvetljujejo različne vidike gorništva. Moja hči prevzema vajeti, sam pa se počasi umikam iz projekta, da se bom lahko posvetil snemanju filmov o gorah. Film je najboljša možnost za pripovedovanje o gorah, zato želimo v prihodnje dati več poudarka filmom.

Je težko spustiti vajeti? Že vse življenje ste vajeni, da ste na čelu projektov?
V bistvu ne maram nadzorovati končanih projektov. Užival sem v uresničevanju svoje vizije o muzeju, v posameznih korakih te zelo dolge poti, ki pa je zdaj končana. Nisem pravi, da bi zdaj nadzoroval to, kar sicer ni lahka naloga. Dejstvo je, da ne dobivamo nobene finančne pomoči, tako da smo finančno samozadostni.

Vedno govorimo o vaših izjemnih uspehih, sami pa vedno poudarjate, da je sestavni del uspeha tudi neuspeh. Kako ste se spopadli z neuspehi?
Dejansko je bilo z leti čedalje lažje. Na odpravah, na katerih si dolgo zdoma, je bilo na začetku seveda težko. Ko sem enkrat dopolnil 30 let, sem se počutil popolnoma svobodnega oz. neobremenjenega glede neuspeha. Pač sem poskusil znova. K sreči sem že kar hitro dojel, da neuspeh pomeni učenje. Neuspeh dejansko pomeni potencial za naprej. Če mi nikdar ne bi spodletelo, potem mogoče ne bi bil več živ. Po 25., 26. letu, še posebej pa po 30. letu nisem nikoli imel občutka, da moram uspeti. Šel sem in poskusil. In poskusil sem veliko stvari, ki so se zdele nemogoče. Z boljšo opremo, z več izkušnjami pa je potem seveda bilo tudi več možnosti za uspeh.

Pravite, da je film najboljši način za pripovedovanje o gorah. Ko ste vi začeli svojo kariero, so bile tehnološke možnosti za snemanje še zelo omejene, zdaj pa obstaja cela paleta izdelkov. Kako gledate na ta razvoj?
Mislim, da sta dva revolucionarna izdelka, ki sta prišla na trg v zadnjih 10 letih, cineflex, ki ga lahko namestiš na helikopter, kar pomeni velike možnosti za predstavitev gora. Je pa to zelo draga možnost. Drugi mejnik je GoPro, ki je cenovno dostopen za vse in lahek za uporabo. Z uporabo teh dveh naprav so se močno izboljšale možnosti za prikaz intimnega dogajanja v gorah.

Vam je bilo težko sprejeti dejstvo, da vam telo več ne dopušča takšnih podvigov kot nekoč?
Stvari grejo v drugo smer: še vedno sem aktiven kot alpinist in kot zgodovinar, še vedno preučujem in spremljam, kaj se dogaja. Muzej ni muzej o mojih dejavnostih, temveč razstava o tem, kaj se zgodi, ko se srečajo gore in ljudje. Če bi bil to zgolj muzej o mojih dosežkih, bi kmalu propadel. To je logično. Torej v ospredju je ta odnos človeka in gora. Trenutno pišem knjigo o odpravi na Antarktiko pred 100 leti in ko pišem knjigo, je tako, kot bi doživljal to odpravo. Lani sem recimo pisal knjigo o prvem vzponu na Matterhorn, prava zgodba namreč še ni bila v celoti napisana. Prava zgodba je res zelo zelo zanimiva.

V svojih knjigah nikoli ne ocenjujem odločitev ali potez, ali so prave ali napačne, temveč želim vedno pisati zgolj o mogočem in nemogočem. Funkcioniramo zgolj v tej dimenziji: ali je nekaj mogoče ali ne, ali je nekdo lahko nekaj, kar je bilo dotlej nemogoče, spremenil v mogoče.

V svojem življenju ste imeli privilegij, da ste postavili izjemno veliko mejnikov: veliko podvigov, ki ste jih opravili kot prvi. Če bi bili danes stari 25 let, bi vas frustriralo, da ne morete kot prvi uresničiti tega ali onega cilja, saj ga je pred vami že Reinhold Messner?
Ne ne, še vedno je izjemno veliko izzivov in možnosti, kar pa je v bistvu tudi težava. Danes je zelo velika težava povedati široki javnosti, kaj ste storili. Naj pojasnim: kar se osemtisočakov tiče, je bilo že vse narejeno, kar se zdaj dogaja na njih, je v bistvu turizem. Če pa narediš novo zelo težko smer na sedemtisočaku, pa to širše množice ne zanima, češ saj je samo sedemtisočak.

Mislim, da je bil Humar prvi, ki je skušal dejansko širši javnosti prenesti zgodbo, kaj se dogaja pri vzpona. Moje železno pravilo glede medijev na odpravi je bilo sicer vedno enako: manj je več. Če sediš pod vrhom in ves čas pošiljaš sporočila prek Facebooka in drugih družbenih omrežij, potem ne plezaš.

Je to ovira za plezalce? Živimo v času, ko si nenehno, skorajda povsod na svetu, prek spleta povezan s svetom.
Izumil sem svojo abecedo, ki gre takole: A - nič umetnega kisika, (artificial oxygen), B - brez naveze (no bolts), C - brez komunikacije med odpravo (no communication) in D nobenih drog (no drugs). Pri več kot 70 letih sem verjetno še vedno eden najuspešnejših v osrednji Evropi. Mlajši kolegi recimo nimajo toliko predavanj kot jaz, niti ne prodajo toliko knjig kot jaz. Zakaj? Zato, ker sem imel drugačen pristop: ko sem plezal, sem plezal, ko sem se vrnil domov, pa sem se vrgel v pisanje in recimo čez pol leta izdal uspešnico. Danes pa gredo v goro in se vsak dan na Facebooku ali prek drugih medijev posebej javljajo, kako napredujejo. In ko se vrnejo domov, ljudje rečejo zgolj "Uspelo mu je", potem pa pozabijo nanj, v ospredju je že drug podvig. In če potem napišejo knjigo, je dejansko že prepozno, saj so že prej vse povedali.

Najboljša zgodba, ki ponazarja ta nauk, je zgodba Roberta Falcona Scotta, ki je umrl na južnem polu. Tja se je odpravil leta 1910 in umrl potem marca 1912, v vmesnem času pa od njega ni bilo nobenih novic, saj takrat to ni bilo mogoče. Našli so ga novembra 1912, novica o njegovi smrti pa je v Veliko Britanijo prišla šele leta 1913, skoraj štiri leta po začetku odprave. Knjiga oz. dnevnik, ki ga je pisal, je postal prodajna uspešnica in je to tudi danes, več kot 100 let pozneje. Ker se je vse zgodilo tako daleč, hkrati pa je pisal tako doživeto in čustveno, jo še danes beremo kot pravo pustolovščino. Gre za brezčasno knjigo.

Ocenjujete, da je danes na splošno manj entuziazmaa in več podjetništva v plezanju? Zdi se, da sta dve struji: eni se umikajo javnosti in plezajo daleč od medijev, drugi pa plezajo v žarometu njihovih luči. Kako ocenjujete plezalsko sceno?
Še vedno spremljam sceno, seveda. Slovenci imate nekaj najboljših plezalcev na svetu, kot je Marko Prezelj in on ni veliko v stikih z mediji. Uživa pa velik ugled povsod po svetu. Nekateri plezalci, ki jih recimo zdaj poznate samo v Sloveniji, se bodo morali odločiti, kako bodo delovali. Mislim, da plezalci potrebujejo ekonomske možnosti, da lahko sploh gredo na odprave, ki so pač zelo drage. Če nimaš denarja, potem si lahko prisiljen v preveliko tveganje. Poglejmo primer Steva Housa, ki mu je potem uspelo osvojiti Nanga Parbat, ki ga je skušal osvojiti tudi Humar. Nihče ni vedel, da je tam, nihče ni vedel za njegov vzpon, niti odličnega fotoaparata ni imel s seboj. To je potem postal eden izmed največjih plezalskih vzponov v zgodovini. Dejstvo je, da med samim vzponom ni niti pomislil na medije, na predavanja, temveč se je osredotočil zgolj na plezanje. Tako je prav.

Ksenja Tratnik
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
hektor11
# 02.02.2016 ob 07:17
Tip je res prava legenda....
ABADON
# 02.02.2016 ob 08:04
Legenda, pa se živ.
rokers
# 02.02.2016 ob 09:14
ja..Messner dejansko živi za to in od tega, kar je prav! Mnogi mu to mečejo v obraz, v resnici mu pa zavidajo. in ja on je velik ambasador Slovenije, tip kmalu večkrat omeni Slovenijo kot Italijo. Je pa čas velikih zgodb mimo, na žalost instant kultira hiperprodokcije dopušča malo možnosti velikim zgodbam, ki se dogajajo, ne pa zgolj zgodijo..Kje pa bo Messner, tega pa v članku ne piše
tratnikk
# 02.02.2016 ob 09:24
Spoštovani, piše v okvirčku: Reinhold Messner bo imel jutri dve predavanji v Cankarjevem domu.
Zebdi
# 02.02.2016 ob 10:43
Mislim, da sta obe predavanji že razprodani.
ganrs
# 02.02.2016 ob 09:58
mi Slovenci smo že veseli ko osvojimo TRIGLAV,Messnerju je pa osvojitev EVERESTA nekaj skoraj vsakdanjega,tako spotoma
stojan1111111
# 02.02.2016 ob 09:39
Zna li gdo ob kateri uri v Cankarjevom domu se začne predavanje? Prišel bi na predavanje in ga poslušal.
dunbar
# 02.02.2016 ob 07:47
"V bistvu ne maram nadzorovati končane projekte"
Luka Novak
# 03.02.2016 ob 09:04
Messner je OK predvsem za tiste, ki ga ne poznajo v celoti

Če bi upoštevali njegove ideje bi od sedanje množice po naših (in tujih) hribih lazila zgolj peščica najboljših, večina pa bi bila obsojena na dnevne ture.

Meni je večji zgled njegova pripadnost germanski kulturi ob italijanski "okupaciji".
rokers
# 02.02.2016 ob 14:42
ja rdeči navijač se strinjam, oddaja je bila fantastična, slovenci kot da se sramujemo, to kar smo, kar nas odlikuje in kar imamo res lepega. No vsaj Na lepše je nekaj kar nam predstavlja Slovenijo v lepi luči..
rdečinavijač
# 02.02.2016 ob 11:51
Ob branju članka se se spomnil odlične oddaje Gore in ljudje na RTV. Zakaj takih oddaj ni več, in gledamo razne "vse je mogoče" ...
rdečinavijač
# 02.02.2016 ob 11:40
Zelo dober intervju z Messnerjem je bil pred dobrim mesecem v sobotni prilogi

http://www.delo.si/sobotna/vrhunski-alpinist-ki-ni-dozivel-velikega-neuspeha-ne-obstaja.html
Ples
# 02.02.2016 ob 10:27
@stojan1111111
Ob 17.00.
http://www.napovednik.com/dogodek375923_
premikanje_gora
no72
# 03.02.2016 ob 21:19
rokers@

.....večkrat omeni Slovenijo kot Italijo...

Človek ni le legenda, zelo dobro tudi pozna razmere v svetovnem alpinizmu, kjer Slovenija zaseda visoko mesto. Zelo je cenil Humarja in mislim, da je bil osebno na spominski komemoraciji ob njegovi tragični smrti....
Vipavec
# 02.02.2016 ob 16:33
ŽIVA LEGENDA.
ISKREN POKLON.

Katji Tratnik sem pa lahko samo fouš za privilegij intervjuvati tako legendo.
Lepo Katja.Lep prispevek.
anny22
# 02.02.2016 ob 15:12
Legendarno je, da je živ! Njegovi kolegi so v gorah pod snegom...