Preostali športi
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 73 glasov Ocenite to novico!
Reinhold Messner
Reinhold Messner - eden najboljših alpinistov vseh časov. Foto: EPA
       Imel sem sredstva, čas, navdušenje, da sem lahko počel stvari, ki jih ni mogel nihče drug, ker je večina ljudi dovolj pametnih, da živijo običajno življenje. Spoštujem vse tiste ljudi, ki so prav tako sanjali, da bi na primer prečkali Antarktiko ali splezali na Mount Everest, a so raje zgradili hišo, pripeljali dva otroka do fakultete … To je prav tako dosežek, ne cenim svojih uspehov bolj kot uspehe drugih.       
Reinhold Messner
Messner je osvojil vseh štirinajst osemtisočakov. Foto: EPA
       Vedno sem spoštoval, da je narava kreativna, neskončna, nevarna, kaotična. In neuspeh tu sodi zraven. Pri skoraj polovici projektov mi je spodletelo. Recimo na osemtisočake sem se odpravil 31-krat, a na vrh prišel le 18-krat. Tudi na severni pol sem šel, a mi ga ni uspelo prečkati. Pogosto mi je spodletelo.       
Reinhold Messner
Messner je ponosen, da je vzpostavil muzejsko strukturo, ki predstavlja splošno zgodovino gorništva. Foto: EPA
       Na splošno pa moram reči, da moj način alpinizma in pustolovskih podvigov ne bo nujno živel naprej, alpinizem je vse bolj šport, to je neizogibno. Avanture je vse manj, bolj je zavarovano in to ni več moj alpinizem. Trenutno se nahajam na precej osamljeni poti, ko pomislim na svojo zgodovino in predstave, in ostala bo le zelo zelo majhna skupina plezalcev in pustolovcev širom sveta, ki bodo še naprej negovali ta tradicionalni alpinizem, ki ima kulturo, zgodovino …       
Reinhold Messner
67-letni Italijan je izdal kar nekaj knjig o alpinizmu. Foto: EPA
       Tako kot Tomaž (Humar) sem padel doma, on s strehe, jaz z grajskega obzidja, imel sem hud zlom petnice. Na začetku je kazalo, da ne bom nikoli več tekel, in zato sem prevzel mandat evropskega poslanca. Prosili so me, naj kandidiram, in sem. Pet let sem bil v politiki, takrat sem popolnoma opustil alpinizem.       
Reinhold Messner
Messner (skrajno levo) se je preizkusil tudi v politiki. Foto: EPA

Dodaj v

"Alpinizem potrebuje nevarnost. Če je ni, je to turizem."

Intervju z enim najboljših alpinistov vseh časov Reinholdom Messnerjem
11. april 2012 ob 15:45
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Da je alpinizem pravi, potrebuje težavnost. Če jo odstranim, na primer z lestvijo, potem to ni več pravi alpinizem, ampak je turizem," je dejal eden najboljših alpinistov na svetu Reinhold Messner.

Messner je plezati začel pri petih letih, v prihodnjih desetletjih pa je postal eden vodilnih svetovnih alpinistov. Osvojil je vseh štirinajst osemtisočakov, preplezal je številne do tedaj še nepremagane plezalne smeri, prehodil je celo južni pol in največje puščave. Nekaj let je bil celo politik, zdaj pa se ukvarja predvsem s kmetovanjem in se bori za avtonomno Južno Tirolsko.

Z slovitim alpinistom se je na Radiu Slovenija pogovarjala novinarka Andreja Čokl. Intervju lahko v celoti preberete spodaj.


Lepo pozdravljeni, g. Reinhold Messner, dobrodošli na Prvem. Tudi za vas bi gotovo veljala ta oznaka »prvi«. Prvi ste se povzpeli na vseh 14 osemtisočakov, prvi splezali na vrh Mount Everesta brez dodatnega kisika, prvi opravili solovzpon na to goro in številne druge, peš ste prečkali Antarktiko, Grenlandijo, puščavo Gobi … Je za vas pomembno, da ste prvi? Da naredite nekaj, kar ni uspelo še nikomur pred vami?
Na drugi stopnji moje kariere alpinista, ko sem bil star okoli 20 let, je bil izziv nekaj narediti prvi. Nove smeri, težje smeri, prvič na visoke vrhove v alpskem slogu ali brez kisikove maske, prvič peš prek Antarktike … Ampak to je bilo seveda mogoče le sredi mojega življenja, kot mladi človek nimaš izkušenj, imaš pa moč. Ko si starejši, ni več toliko moči in vzdržljivosti, imaš pa izkušnje. Ampak sredi življenja sem bil v položaju, ko sem lahko naredil nekaj stvari, ki so prej veljale za nemogoče.

Intervjuju z Reinholdom Messnerjem, ki ga je opravila Andreja Čokl, lahko v celoti prisluhnite na naši spletni strani.


Že vse življenje ne želite biti povprečni, morate izstopati, iti tja, kamor drugi ne morejo.
Najprej moram reči, da sem privilegiran. Imel sem sredstva, čas, navdušenje, da sem lahko počel stvari, ki jih ni mogel nihče drug, ker je večina ljudi dovolj pametnih, da živijo običajno življenje. Spoštujem vse tiste ljudi, ki so prav tako sanjali, da bi na primer prečkali Antarktiko ali splezali na Mount Everest, a so raje zgradili hišo, pripeljali dva otroka do fakultete … To je prav tako dosežek, ne cenim svojih uspehov bolj kot uspehe drugih. Danes sem tudi pripravljen svoje ugotovitve in izkušnje deliti z drugimi, ki niso imeli časa in sredstev. In prav gotovo ne bi bil izstopajoča oseba v alpinizmu in pustolovskih podvigih, če bi lahko vsi to počeli. Nisem boljši od drugih, samo možnost sem imel. Ampak to možnost sem si priskrbel sam, nihče mi je ni podaril.

Vaše uspehe bi lahko naštevala v nedogled, o njih se je govorilo, pisalo, kaj pa je tisto, na kar ste najbolj ponosni sami?
Plezalni dosežki se mi ne zdijo tako pomembni … Seveda so močna izkušnja in vedno prisotni v spominu - vse, kar je ekstremno, zahtevno in delno smrtno nevarno, je v našem spominu globlje zapisano kot običajno življenje. Ponosen pa sem, da sem vse svoje podvige izpeljal brez tujih sredstev, nikoli nisem recimo vzel denarja od mesta, pokrajine ali društev, vse sem zaslužil sam – s predavanji, knjigami, pokrovitelji … Ponosen sem, da sem vzpostavil muzejsko strukturo, ki predstavlja splošno zgodovino gorništva, to je bilo težje in tudi dražje kot vseh mojih sto ekspedicij skupaj. Ustanovil sem tudi fundacijo, tu sem imel pomočnike, s katero podpiramo gorska ljudstva v Aziji, Južni Ameriki, vzhodni Afriki … In tudi jaz sem uspel vzgojiti štiri otroke, torej sem tudi jaz živel življenje običajnega državljana in upam, da to ni trpelo zaradi tega, ker sem bil ekstremni pustolovec.

Seveda pa ne uspe vedno, približno 40% vaših vzponov in drugih ekspedicij se je končalo neuspešno, ste zapisali, ampak neuspehi ostajajo v ozadju. Pravite pa, da so prav neuspehi pomembna učna lekcija, celo močnejša izkušnja kot uspeh. Pri neuspehu namreč cilj ostane.
Vedno sem spoštoval, da je narava kreativna, neskončna, nevarna, kaotična. In neuspeh tu sodi zraven. Pri skoraj polovici projektov mi je spodletelo. Recimo na osemtisočake sem se odpravil 31-krat, a na vrh prišel le 18-krat. Tudi na severni pol sem šel, a mi ga ni uspelo prečkati. Pogosto mi je spodletelo. Tudi pri muzeju sem potreboval veliko časa, da je vse funkcioniralo. In pri teh neuspehih sem se naučil več, saj sem videl: to sem naredil narobe, ono sem naredil narobe … In potem sem to popravil, še enkrat poskusil, tudi po petkrat sem poskušal. In uspešen sem bil le zato, ker sem tolikokrat poskusil. In če zdaj pogledam nazaj, moram reči, da se mi zdijo neuspele odprave, na primer južna stena Daulagirija, južna stena Lhotseja, prečkanje severnega pola, bolj pomembne od uspešnih. Kažejo namreč, kaj sem si že zelo zgodaj drznil, a še nisem zmogel, ker ni bilo prave opreme, ker še nismo zmogli, ker nismo imeli dovolj izkušenj. Ampak vedno se pokaže, kako dober je človek, ko se spoprime s cilji, izzivi … Kdor si ne upa tvegati neuspeha, ne bo nikoli uspel.

Nekaj počnete strastno ali pa sploh ne. Sta bili strast in želja po izhodu iz ozke doline, kjer ste bili rojeni, tudi krivi, da ste začeli plezati? Edini izhod iz teh južnotirolskih dolin je namreč pot navzgor. Bi se vaše življenje odvijalo, kot se je, če bi se rodili kje drugje, recimo nekje v ravninskem delu dežele?
Tega ne vem, ne moremo vedeti. V mojem primeru je bilo tako, starša sta me že kot majhnega otroka vzela s seboj na okoliške vrhove, tako sem lahko pogledal ven iz te doline, iz tega majhnega sveta, v katerem sem odraščal, in postal plezalec. Ljudje nimamo možnosti, da bi razmišljali o neki drugi opciji, živimo le eno življenje in to je potem mimo. Nimamo druge možnosti, ne moremo reči, zdaj želim nazaj na začetek, da ugotovim, kaj bi počel sicer. To življenje sem živel, za to življenje moram odgovarjati. S tem živim in leta, ki mi še ostajajo, poskušam zapolniti s svojimi idejami. In to je seveda povezano s prvimi koraki, ki sem jih naredil, tudi zadnji koraki so bistveno povezani s tem, od kod prihajam. Z muzejem sem prišel nazaj na Južno Tirolsko, nisem šel v Anglijo ali v Ameriko. Vrnil sem se tja, kjer sem ker sem tu začel svoja soočenja z naravo in gorami.

Mnogim je uspelo zaradi vas, imeli ste številne posnemovalce, mnoge pa še vedno navdihujete.
To bi lahko držalo za Slovenijo, tam so bili nekateri, ki so sledili mojemu alpinizmu, tu je namreč potrebno tudi podobno razmišljanje, podobna filozofija. Ne gre za posnemanje, ampak vzporedne podvige. Na splošno pa moram reči, da moj način alpinizma in pustolovskih podvigov ne bo nujno živel naprej, alpinizem je vse bolj šport, to je neizogibno. Avanture je vse manj, bolj je zavarovano in to ni več moj alpinizem. Trenutno se nahajam na precej osamljeni poti, ko pomislim na svojo zgodovino in predstave, in ostala bo le zelo zelo majhna skupina plezalcev in pustolovcev širom sveta, ki bodo še naprej negovali ta tradicionalni alpinizem, ki ima kulturo, zgodovino … In če bodo to v prvi vrsti Slovenci, bom vesel, ampak to je spet odvisno od razvoja … Slovenija ima divje gore, nima gora za velike množice, ima nekatere osebnosti in zgodovino, tudi politično, skozi katero je izbrala pot, ki je zelo blizu mojemu alpinizmu. Ampak to je izjema, v glavnem tudi vzhodne države (Kazahstan, Rusija, Poljska) spreminjajo alpinizem tako kot v Nemčiji, Italiji, Franciji, torej starih alpinističnih območjih, v športni alpinizem.

»V modi je alpinizem po tekočem traku, klasični se izgublja«, ste zapisali v eni od svojih številnih knjig. Če vas še nekoliko citiram: »Plezanje in visokogorski alpinizem postajata turizem, celo Mount Everest je ponižan na raven prodajnega artikla, a brez lastne odgovornosti in izpostavljenosti ne moremo dobiti prave izkušnje.«
Za alpinizem po tradiciji, iz katere je izšel, potrebujemo tri sestavine, kot pri kuhi. Da je alpinizem pravi, potrebuje težavnost, ki jo moram premagati. Če težavnost odstranim, na primer z lestvijo, potem to ni več pravi alpinizem, ampak je turizem. Potrebuje nevarnost in tu so alpinistična društva v zadnjih desetletjih naredila napako: trdijo, da alpinizem ne sme biti nevaren, nevarnost je treba odvzeti – in to je mogoče, je pa zelo drago. Potem se lahko kjerkoli, tudi na Matterhornu, Mont Blancu, Everestu gremo turizem. In potrebuje izpostavljenost, to pomeni biti izpostavljen težkim razmeram na lastno odgovornost. Brez lastne odgovornosti se ne naučim ničesar. Ampak danes, s satelitskimi telefoni, je izpostavljenost postala zelo relativna. Danes je že težko najti območje, kamor bi lahko šel in bil tam na svojo odgovornost izpostavljen težkim razmeram in nevarnostim. Turizem in predvsem alpinistična društva želijo namreč gore urediti kot Disneyland, kjer bi se vsakdo lahko igral svojo igro.

Slovenci v strokovnih alpinističnih krogih veljajo za dobre alpiniste, kaj vi menite o njih, z nekaterimi ste tudi sodelovali? Pred kratkim sta mlada slovenska alpinista prejela tudi mednarodno nagrado Zlati cepin za najboljši alpinistični vzpon preteklega leta, in sicer za smer Sanjači zlatih jam, tudi sicer so slovenske odprave to nagrado prejele že večkrat.
Slovenija ima fantastičen del Alp. Mogoče relativno nepoznan, ampak veličastne gore. In Slovenija ima tudi veličastno gorniško tradicijo. Seveda je bila dolgo časa skrita pod Jugoslavijo in jugoslovanski alpinisti so dolgo veljali za odlične, a ni se vedelo, da so praktično vsi Slovenci. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je imela Slovenija nekaj alpinistov, ki so se lahko merili z najboljšimi alpinisti iz drugih alpskih držav. V obdobju velikih osvojitev osemtisočakov Slovenija ni bila prisotna, saj ni bilo sredstev. To so bili komunistični časi in ni bilo možnosti preboja. V sedemdestih pa je Slovenija tako rečeno “ad hoc” prišla v absolutni vrh alpinizma. V prvi vrsti s Kunaverjem, ki je takrat vodil številne odprave, pozneje pa se žal ponesrečil v nesreči s helikopterjem ... Imel je dobre ideje, predvsem pa pogum za preizkušanje novih dimenzij, preplezanje težkih sten. In tu je slovenskim alpinistom uspelo, žal so številni že pozabljeni. Osvojitev južne stene Makaluja, jugozahodne stene Gašebruma 1, pa potem tragedija na Manasluju, kot vidite, sem vse pozorno spremljal. Najlepša zgodba tistega časa je verjetno direktni vzpon na Everest prek zahodnega grebena, kjer so slovenski alpinisti dokazali, da so v samem svetovnem vrhu. In potem so prišle posamezne osebnosti, ne le Tomaž Humar, ki mu je z južno steno Daulagirija uspelo nekaj enkratnega, sem sodijo tudi nekatere druge ture, ampak današnja alpinistična zvezda, ki jo poznavalci najbolj cenimo, je Marko Prezelj. On je trenutno eden najboljših alpinistov na svetu. Seveda zdaj prihajajo mlajši, ki zmorejo, česar Marko več ne zmore, a Marko, ki ga bomo v kratkem tudi uvrstili med največje v muzeju, spada med najboljše plezalce s celo serijo novih smeri, ne na najvišjih vrhovih, ampak na zelo zahtevnih šest- in sedemtisočakih.

V vašem muzeju o srečevanju ljudi z gorami in zgodovini gorništva ima svoje mesto med najboljšimi alpinisti tudi Tomaž Humar, navdušeni ste bili, ko je preplezal južno steno Daulagirija, ob vrnitvi ste ga celo pričakali na ljubljanskem letališču … Ste spremljali tudi njegovo reševanje z Nanga Parbata in usodni vzpon na Langtang Lirung?
Tomaža sem srečal takoj zatem, ko se je vrnil z Nanga Parbata, od njega sem dobil tudi del opreme in jo imam v muzeju. To je bila zelo dramatična zgodba, te smeri sicer ne poznam, ker sem sam plezal po drugi smeri. Celotna zgodba je nekoliko skrivnostna, ne znam je točno razvozlati. Tomaž je bil takrat celo prepogumen, živahen … In še manj razumem dogajanje na Langtang Lirungu, tudi to sem spremljal, srečal sem pilote, ki so ga našli, ampak njegove zadnje informacije, ki jih je sporočil pred smrtjo, in dejstva, kje so ga našli, vsega tega ne morem povezati. Ne vem pravzaprav, kaj je z Nanga Parbatom in po njem želel doseči, kam je hotel. Nekoliko se mi dozdeva, da se za to ni več odločil sam, ampak je bil voden od zunaj. Do Daulagirija je bil popolnoma samostojen, vedel, kaj hoče, prevzel je veliko tveganja, to je njegova stvar, tega ne more nihče kritizirati, ampak po njem ni več samostojno odločal. Bili so pritiski od zunaj, mediji so ga priganjali, to moraš še storiti, ono moraš doseči … In potem ti mladi ljudje ne odločajo več sami, pustijo se usmerjati in to je zelo nevarno. Marko Prezelj tega ne počne, mediji lahko pišejo, kar želijo, on ve, kaj hoče in gre po svoji poti. Ne pusti se usmerjati. To je nevarno pri mnogih športnikih, da niso več stoodstotno oni sami, ampak poslušajo javno mnenje. In to želi vedno več. Oboževalci mislijo, da zvezdnik pripada njim in to je pri alpinizmu zelo nevarno.

Če se še nekoliko vrneva k Humarju, še nekaj skupnega imata – oba sta se poškodovala med padcem na domačem dvorišču. Tomažu so napovedali, da ne bo več hodil, pa je prav kmalu spet celo plezal. Vi ste si zdrobili petnico, ko ste plezali čez obzidje svojega gradu Juval, tudi vam so napovedali, da ne boste več plezali … Ste se zato lotili novih podvigov, prepešačili Antarktiko, Grenlandijo, puščavo Gobi?
Pravzaprav sem eno za drugo počel različne stvari, različne kariere. Bil sem plezalec in na začetku v prvi vrsti obseden skalni in ledni plezalec. Potem sem zaradi dogodkov na Nanga Parbatu, ko so mi zaradi omrzlin amputirali prste na nogi, postal visokogorski alpinist. Ko sem sam splezal na vrh Everesta in bil tam že drugič, sem vedel, da se ne morem še izboljšati. Ni šlo več više in bolj samotno. Potem sem »dokončal« osemtisočake in začel iskati drugačne avanture. Prečkanje Antarktike, Grenlandije, puščave Takla Makan … Ko sem se ravno pripravljal na drugi poskus prečkanja Arktike, torej iz Sibirije prek severnega pola do Kanade, pa sem se poškodoval. Takrat sem imel že nekaj več kot 50 let in po padcu sem bil hendikepiran. Tako kot Tomaž sem padel doma, on s strehe, jaz z grajskega obzidja, imel sem hud zlom petnice. Na začetku je kazalo, da ne bom nikoli več tekel, in zato sem prevzel mandat evropskega poslanca. Prosili so me, naj kandidiram, in sem. Pet let sem bil v politiki, takrat sem popolnoma opustil alpinizem. Vsako leto sem se sicer odpravil na kakšno potovanje, izpeljal kakšno manjšo ekspedicijo, nekaj plezalnih tur, ampak pravo plezanje in alpinizem sta bila potisnjena v ozadje. Vmes pa sem spet lahko začel teči, zato tudi nisem sprejel še enega poslanskega mandata. Ponudili so mi sicer še pet let v Bruslju, ampak sem rekel, ne, tega ne bom storil. Raje sem si izpolnil še preostale sanje – prečkanje puščave Gobi, ledenik Hielo Continental Nord v Patagoniji … Ampak takrat sem se že preusmeril k naslednji stopnji kariere, tu sem postavil muzej in to je moja glavna dejavnost zadnjih petnajst let.

Kako se dolgotrajno pešačenje v puščavi ali na južnem polu razlikuje od vzponov na najvišje gore sveta, predvsem kar se tiče fizičnih in psihičnih naporov?
Tu je ogromna razlika. Velika razlika je že med skalnim plezanjem in visokogorskim alpinizmom. Pri skalnem plezanju potrebujem elastičnost, čisto moč, prožnost – to imaš le v mladih letih. Potrebujem spretnost, tudi to imaš v mladosti, in seveda potrebujem zmožnost koncentracije. Ne potrebujem pa posebne vzdržljivosti, tudi ne posebne zmožnosti trpljenja, saj je v enem dnevu vsega konec. Pri visokogorskem alpinizmu potrebujem izkušnje, prožnost in dobro znanje plezanja nista tako pomembna. Pretekla izkustva in zmožnost koncentracije so pomembni, a glavna je vzdržljivost. Marsikaj je treba pretrpeti, pogoji niso udobni, mrzlo je, boli te grlo, glava, človek trpi. Ko ljudje rečejo, da je tam gori vse samo lepo, je to laž, to ne drži. Če pa to zamenjam z velikimi vodoravnimi območji: z Everesta lahko padem. Ni tako nevarno, a lahko padeš dol. Tudi pri skalnem plezanju lahko padeš globoko. Na Antarktiki sicer lahko padeš, a le ležiš na tleh, nič se ti ne zgodi. So pa tudi tam razpoke, obstaja nevarnost. Kar pa je na Antarktiki večje kot pri drugih podvigih, je izpostavljenost. Sem precej dlje, po enem mesecu sem za cel mesec stran od vsake varnosti. Danes mogoče ne, danes je zraven letalo, a pri nas si tega nismo mogli niti zamišljati. Nobenega helikopterja, nobenega letala. Greš in si prepuščen sam sebi. 24 ur na dan je mrzlo, zelo naporno je, ker sani zaradi trenja pri tako nizki temperaturi ne drsijo … Preprosto gre za veliko večjo lastno odgovornost, ker si tako daleč od vsega. Potrebne so povsem druge sposobnosti: potrebujem vzdržljivost, psihično ravnotežje … Če je nekdo psihično nestabilen, se mu zmeša. Plezalne ture trajajo le en dan in če ti ne uspe, se spustiš z vrvjo. Na Antarktiki tega ne morem, moram iti nazaj, morda se vračati cel mesec. Ali iti naprej, na drugo stran … V sredini grem raje naprej kot nazaj.

Plezanje je po vaših besedah povezano s prostostjo, svobodo, tudi prečkanje polov in puščav je precej samotno dejanje – je vse morda tudi neke vrste beg pred ljudmi? Za vas velja, da veljate za samotarja …
Smo del družbe. Največji »pretresi« niso na vrhu, ampak ko se vrnemo z njega. Ko se vrnemo v civilizacijo ali v bazni tabor, doživimo največji šok, tako je, kot bi se ponovno rodili. To razumem tako: iz civiliziranega sveta gremo v arhaični svet, anarhično življenjsko obliko. In ko grem tja ven, sem svoboden, nisem več podvržen nobenim zakonitostim, moja odločitev je, kam in kako stopim. Ampak za to nosim vso odgovornost. V današnji družbi pa odgovornost prelagamo na politike, gospodarstvo, rečemo: bodo že vse uredili. Mi nosimo vso odgovornost sami. Druga polovica svobode je namreč odgovornost. In to čutimo: odgovornost zase, zato nas je strah, in odgovornost za svojega partnerja. To je tih sporazum, ni nobenega zakona, ampak obstaja nek notranji zakon, instinkt. In ti instinkti so tisto, kar me danes najbolj zanima. Kako funkcionira človek, ki je iztrgan iz civilizacije in živi kot pred desetimi milijoni let, kot recimo opica ali kaj podobnega.

Kakšen pa je vaš odnos do nevarnosti, smrti? Znane so vaše besede, citiram: »V svojem življenju nisem bil velikokrat v smrtni nevarnosti. Mogoče stokrat.« Zakaj ste kmalu zatem, ko ste se vrnili z ekspedicije, kjer ste nevarnost in smrt občutili od blizu, ji komaj ušli, kmalu spet načrtovali nov podvig?
To je preprosto, lahko posplošim: ker pri vsaki ekstremni odpravi, ki je zelo nevarna, kjer komaj uidemo smrti, pridemo nazaj in doživimo ponovno rojstvo. Vrnitev iz človeku sovražnega sveta je kot ponovno rojstvo. In takrat nam postane jasno – ni pomembno, ali to dojamemo racionalno ali le emocionalno – da je golo življenje največja vrednota, ki jo imamo. In kaj naj naredim z njim? Lahko ga spet zapolnim s svojim navdušenjem, zmožnostmi, časom … In zato kljub temu, da morda rečemo: nikoli več, ne bom več počel česa podobnega, kmalu spet pride strast in možnost, da tvegamo nekaj podobnega ali kaj še težjega.

Sicer pa so v zadnjih letih vaše aktivnosti povezane predvsem z vašimi petimi gorskimi muzeji. Preden pa poveste več o projektu Messnerjev gorski muzej, nekaj besed o enem manj poznanih obdobij v vaši karieri: 5 let ste bili poslanec v Evropskem parlamentu.
Pet let sem bil v parlamentu, ker sem bil takrat invalid, nisem mogel početi veliko drugega. Politik si lahko tudi, če si invalid, no, če nisi ravno invalid v glavi. Zelo zanimivo je bilo videti, kako to funkcionira. Bil sem precej neizkušen, čeprav me je politika vedno zanimala. Bil sem, če lahko tako rečem, bolj poslanec iz zadnjih klopi. Seveda sem se zavzemal za gorsko kmetijstvo, turizem na kmetijah, njun medsebojni odnos, delal sem na dokumentu za celo Evropsko unijo z naslovom Kako izoblikovati turizem v Alpah, torej kje se gremo turizem in kje pustimo gore divje. A ni nihče razumel, tudi ni prav veliko pomagalo. V tem času sem ugotovil, da politika ne more rešiti velikih vprašanj, to ni mogoče. Velika vprašanja morajo rešiti tehnologija ali revolucionarji, ne pa klasični politiki. Danes sem zelo hvaležen, da sem to naredil, veliko sem se naučil, a zdržal sem le pet let. Nisem človek, ki bi izza pisarniške mize postavljal zakone za druge, raje sem nekdo, ki ugotavlja, kako človek funkcionira brez teh postavljenih državljanskih pravil. Tudi sam se držim državljanskih zakonov, sem popolnoma običajen državljan, ko sem tu, če pa grem sam ali s soplezalcem na neko goro, potem je to drug svet. In ta svet mi je svet.

Se boste kljub temu še lotili politike? Znano je, da ste velik zagovornik avtonomije Južne Tirolske, morda lahko še kaj storite na tem področju.
Generalno rečeno sem danes že prestar, da bi se bistveno spuščal v politiko. Dajem odgovore, če me vprašajo, ampak sam nimam več interesa prevzeti kakšne politične funkcije, tudi ne na lokalni ravni. Menim, da bi morali to početi mladi ljudje, stari 40, 50 let, že z izkušnjami, ki čutijo, kakšne zakone bi potrebovali. Jaz jih imam 67, ne želim določati, kako naj bi mladi živeli, o tem morajo razmišljati sami. Trdno sem prepričan, da lahko le z avtonomijo pozitivno in mirno spremenimo Južno Tirolsko. Imamo primerno avtonomijo, ki pa se jo da še izboljšati. Nismo več Avstrijci, nismo Nemci, tudi Slovenci niste več Avstrijci … Nismo tudi Slovenci, smo Južnotirolci in Evropejci. Nas je le za četrtino vas, vas je 2 milijona, nas petsto tisoč, majhna dežela. Ampak z avtonomijo lahko našo kulturo, našo svojskost, popeljemo v prihodnost. Na področju kulture in jezika Rim na nas ne vpliva, potrebujemo še svoj finančni status, to še manjka, ker Italija ni le pred bankrotom, ampak tudi gospodarsko komaj rešljiva. Smo v položaju, ko se lahko z uspešnim turizmom, pridnimi ljudmi in zelo kreativnim prebivalstvom držimo nad vodo. Imamo eno najlepših pokrajin Evrope, ki jo moramo braniti, in prepričan sem, da sami nismo sposobni preživeti, priključitev Avstriji ali Nemčiji pa ne bi bila po mojem okusu.

Zadnja leta največ časa namenjate ohranjanju kulturne in gorniške dediščine, ustanovili ste Messner Mountain Museum, Messnerjev gorski muzej, ki ga pravzaprav sestavlja 5 samostojnih muzejev. V njih želite v prvi vrsti pokazati, kaj se v človeku dogaja, ko se bliža gori, ko se vzpenja, ko je v nevarnosti … Lotevate pa se tudi tem, kot so svete gore, gore v umetnosti, gorska ljudstva, ledena prostranstva …
Že 15 let poskušam temo »gore na splošno« postaviti v muzejsko strukturo. Ta muzej je z mano povezan le toliko, da sem si ga zamislil in ga postavil. Ne govori pa o mojem življenju, to bi bilo zelo samovšečno. V muzeju pripovedujem o odnosu med človekom in goro. Odločil sem se, da ne bom postavil le ene zgradbe, v kateri bi vse to povedal, ampak sem tu blizu glavnega mesta Južne Tirolske postavil le osrednji del, želel sem ostati v svoji domovini, tu je tudi lep razgled na gore, na Dolomite … Tu govorim o izvoru religij, nastanku gora, geologiji, zgodovini alpinizma, najpomembnejših gorah in dejstvu, da gore na koncu razpadejo, spremenijo se v puščave. Gore niso večne. Poleg tega sem postavil še štiri satelite, muzeje z bolj ozkimi temami: enega na temo »skale«, tam so vključene tudi slovenske gore, Julijske Alpe; enega na temo »led«, o polih, velikih ledenikih in ledenih gorah; enega na temo »svete gore« - to je tudi tisto, kar sem gorniškega počel zadnjih deset let, preplezal, kjer je dovoljeno, oziroma obiskal sem svete gore po vsem svetu – in enega na temo »gorska ljudstva«, torej kako živijo ljudje visoko v gorah, o njihovem vsakdanjiku, brez ozira na alpinizem. To so najstarejša gorska ljudstva, ki živijo tam gor, in ta so mi danes pomembnejša kot alpinisti. Teh 5 muzejskih enot skupaj kot mozaik sestavlja popolno sliko in danes smo že najbolj obiskan gorski muzej na svetu. Ampak zelo dolgo je trajalo, bilo je zelo zapleteno. Nisem naredil klasičnega umetnostnega muzeja, tudi ne naravoslovnega, ampak gre za prostor srečanja z relikvijami – nekaj jih imam tudi od Humarja, na primer ostanek plezalnega pasu z Nanga Parbata, ki je ves razcefran, ker ga ni odpel, ko je helikopter vzletel. Da je še živel, je pravzaprav čudež. Ali Welzenbachove dereze … Mislim, da so nekje na tržišču dnevniki slovenskega alpinista Kugyja, poskusil jih bom dobiti … Take stvari prinesem na kup in jih povežem z umetnostjo, slikarstvom, kiparstvom, ter poiščem izjave ali se jih domislim sam, besedila iz literature, umetnosti, pesmi, vse to postavim skupaj in tako pripovedujem zgodbe.

Lani odprti muzej v Brünecku je namenjen predstavitvi gorskih ljudstev in njihovemu načinu življenja v večkrat ekstremnih pogojih. Mnogo ste se naučili prav od njih, domačinom pod Nanga Parbata dolgujete celo svoje življenje.
Sam sem odrasel v gorskem svetu, med gorskimi kmeti. Ti kmetje v moji dolini so dobro vedeli, kaj je treba storiti, in tako sem imel že kot otrok vpogled v to gorsko kmetovanje, ki ga opisujem kot gorsko kulturo. In ko sem pozneje potoval po Južni Ameriki, Aziji in vzhodni Afriki, sem odkril številne vzporednice, pa tudi razlike. In skupaj sem več kot deset let živel z gorskimi ljudmi, med pohodi na vrh ali ko sem bil tam cel mesec, in se od njih zelo veliko naučil in izkusil. In to sem zdaj predstavil v muzeju v Brunecku – ta »know how«. V osnovi sem le zbral to znanje. Moj kapital ni denar ali zbirka – no, seveda je tudi zbirka kapital, a moj pravi kapital je znanje, »know how«, ki se je zbiral skozi moje življenje. In ta »know how« želim deliti z mnogimi ljudmi, ki so radovedni in želijo spoznati gore.

Pri gorskih ljudstvih poleg njihove sposobnosti za preživetje cenite tudi njihovo samozadostnost, tudi sami ste ves čas želeli sami pridelovati hrano, želeli ste svojo biokmetijo, zdaj jih imate kar nekaj, tudi vinograd in sadovnjak …
Sam kmetujem, kmetijo vodim kot biološko kmetijo, kjer proizvajam vse, kar človek potrebuje za življenje. Kupil sem si jo pri štiridesetih, ker sem vedel, da bom prej ali slej tudi jaz upokojenec, ki pa ni nikoli vplačeval v pokojninsko blagajno, zato sem moral nekaj storiti. Danes je ta kmetija uspešna, proizvajamo in plemenitimo te pridelke ter jih prodajamo na krožniku. Tako lahko kmet preživi. Če bi tam visoko v hribih prideloval meso ali mleko, nisem konkurenčen, saj je to v ravninskem delu ceneje. Ampak če imam v svojih rokah cel proces od pridelave do predelave, lahko preživim kot kmet. Potem sem naredil še vinogradniško kmetijo, po podobnem modelu, čeprav ne deluje čisto po biološkem vzorcu, v Suldnu pa imam še eno kmetijo, kjer gojim jake. Živinorejska kmetija torej, tudi gostilna je zraven, kjer mesne izdelke prodajamo na krožniku. In ta model na eni strani zagotavlja preživetje v gospodarskem smislu in na drugi strani skrb za pokrajino. To je bilo veliko vprašanje: kako nam bo uspelo, da v hribih zadržimo kmete, ki bi negovali pokrajino in preživeli. Izumil sem model, ki deluje, in zdaj prihaja na stotine kmetov to gledat in rečejo »to bom naredil tudi jaz« ali »tega ne bom naredil« … V osnovi smo nekakšen poskus in prototip za prihodnost za mlade, kreativne kmete.

Muzeji, biokmetija, vse to so bili le eden od vaših ciljev, številne ste dosegli, ampak ko dosežete en cilj, si kmalu zadate novega, kaj bo naslednji?
Danes sem bolj gorski kmet kot gorski plezalec, sem nedeljski gornik, a z glavo sem na kmetiji in v muzejih … Počasi gre muzejski projekt h koncu, kmetije ostajajo kot odgovornost, ampak moji otroci, eden od njih je tudi študiral kmetijstvo, lahko le-te prevzamejo, to je le vprašanje časa. Dokler študirajo, morajo biti prosti, ampak potem pa morajo počasi prevzeti tudi odgovornost. Muzejski projekt bo kmalu končan in potem bom poiskal mlado direktorico, ki bo to prevzela, jaz pa bom spet začel kaj novega. Kaj točno, še ne morem reči, ampak spet bo nekakšna skupna igra človek – gora, a ne več z ekstremnimi turami, temveč nekakšno kulturno udejstvovanje.

G. Messner, hvala lepa, pa veliko doseženih ciljev še vam želim.
Veliko ciljev je še, ampak zdaj iščem cilje, ki ustrezajo moji starosti. In želim si, da bi Slovenci še naprej ostali tako kreativni, predvsem pa želim slovenskim alpinistom, da bi njihovi podvigi uspeli in da bi še naprej imeli pogum, da bi čisto svoj, tradicionalen alpinizem, ki ima slovensko tradicijo, še naprej razvijali in širili.

M. L., Andreja Čokl
Prijavi napako
Komentarji
foteljas
# 11.04.2012 ob 16:07
Izjemen intervju z izjemnim človekom!
aljo986
# 11.04.2012 ob 17:04
Se pogovarjata dva jetija, pa pravi prvi: "ti, zadnjič sem pa spet Messnerja videl"
in se prvi začudi:"Kaj?! A Messner je resnično bitje, al kaj?"

Reinhold živa legenda!
okorn1987
# 11.04.2012 ob 18:38
TIp je car =) se splača prebrat članek...
Kilzz
# 11.04.2012 ob 19:39
Že dolgo nisem prebral tako dobrega intervjuja.

Predvsem mi je všeč tisti del, ki govori o izbiranju lastne poti in prevzemanju odgovornosti za svoja dejanja.
ww
# 11.04.2012 ob 17:54
Izjemen človek
Kapitan Kljuka
# 11.04.2012 ob 23:22
Še takih intervjujev!! Vsa čast!!
Andreja Čokl
# 11.04.2012 ob 21:58
Ja, človek je legenda ... V veliko čast mi ga je bilo spoznati. Hvala vsem za pozitivne odzive!
Dejstvo
# 11.04.2012 ob 15:50
Priporočam ogled!
the_one
# 11.04.2012 ob 20:14
izjemno fascinanten intervju res, človek kr začne razmišljat o stvareh... velik človek je Messner :)
tenisač
# 12.04.2012 ob 02:21
Na prvi fotki je isti k Pierce Brosnan.
Kazalo