Prešerno o Prešernu, ki je živel zunaj vseh ideologij, odrinjen iz družbe
350. Turbulenca pod drobnogled jemlje različne vidike Prešerna
Objavljeno: 7. februar 2018 ob 12:16
Ljubljana - MMC RTV SLO

Tolarski bankovec
Podoba Franceta Prešerna je krasila bankovec za tisoč tolarjev. Foto: Narodni muzej Slovenije
Pet delov nadaljevanke Prešeren kot uvod v kulturni praznik.
Pavle Ravnohrib kot France Prešeren v istoimenski nadaljevanki.
Teme, ki jih obravnavajo ustvarjalci Turbulence, so zelo različne. Kot pravi urednica in voditeljica, se prepletajo različni značaji scenaristk. "Vsak prinese nekaj svojega, kar je zelo dobrodošlo." Foto: Žiga Culiberg
Turbulenca
Del ekipe Turbulence, ki je ustvarila že 350 oddaj. Foto: Žiga Culiberg

"Mislim, da ga najbolj ponazarja njegov priimek, bil je "prešeren", in sicer in v eno in v drugo smer. Znal je biti izjemno vesel, znal pa je biti tudi v svoji duši izjemno črn," o Francetu Prešernu v oddaji Turbulenca razglablja igralec Pavle Ravnohrib, ki se je na malih ekranih odlično prelevil v pesnika.

Ustvarjalci Turbulence, ki bo danes ob 17.35 na 1. programu TV Slovenija na sporedu že 350., so se tik pred kulturnim praznikom z besedo, sliko in glasbo odpravili po poteh našega največjega pesnika. "Kulturni praznik se je ujel z našim jubilejem; v 10. sezoni Turbulence je danes na sporedu 350. oddaja," razkriva njena urednica in voditeljica Milica Prešeren. "Gostje so dobri poznavalci Prešerna in ga bodo razkrivali v manj znanih ali celo neznanih podobah. V oddaji bomo Prešerna predstavili z različnih zornih kotov, ne le kot pesnika, temveč tudi kot človeka. Ne govorimo le o Prešernu samem, temveč tudi o njegovi vlogi in živosti njegovega duha danes, o Prešernu med mitom in resnico, o tem, koliko je zares prisoten v današnjem času, kako ga vidimo, razumemo, kaj nam pomeni."

Ravnohrib je Prešerna upodobil v istoimenski nadaljevanki, za vlogo pa je podrobno preučil življenje velikega pesnika, o katerem pravi, da ga je odlikovala "izjemna občutljivost in po drugi strani izjemna samosvojost doživljanja tega sveta". "Svojega trpljenja ni pustil drugim, ampak je predvsem sam tisti, ki je vse svoje stranpoti premlel, jih prebolel in jih pravzaprav tudi sam dokaj tragično preživljal. To morje življenja je bilo tako razburkano, da ga je enostavno nosilo," je poetičen igralec, ki dodaja, da je bil Prešeren človek, ki je živel zunaj vseh ideologij, za kar je plačal svojo ceno.

Čeprav o Prešernu najpogosteje govorimo v superlativih, malodane malikovaje, ko govorimo o njegovem pesniškem udejstvovanju, pa njegova življenjska zgodba razkriva tudi njegovo temnejšo plat. "Prešeren kot kandidat za kanonizacijo za kulturnega svetnika je imel tudi nekatere biografske madeže, za katere je bilo v nekaterih obdobjih bolj potrebno, da se jih zabriše. Za razliko od verskih svetnikov se pri kulturnih pogosto zgodi, da je ta narava njihovih življenj ambivalentna," pravi dr. Marijan Dović, literarni zgodovinar v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU.

V času Prešernovega življenja ni nastal noben portret
Prešernovo podobo najdemo na različnih portretih, čeprav v času njegovega življenja ni nastal prav nobeden. Kot razlaga umetnostni zgodovinar Damir Globočnik, so z naraščanjem Prešernovega pomena nastajale tudi številne portretne upodobitve. "Eni so se preprosto zgledovali po tem prvem Goldsteinovem portretu (op. Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein je znan kot avtor Prešernovega portreta, ki ga je po svojem spominu narisal leta 1850), nekateri so prisluhnili podrobnim opisom Prešernovih sodobnikov, kako je bil videti, se oblačil, tretja pot, ki se je pojavila konec 19. stoletja, je bila pa ta, da so slikarji prebirali njegove pesmi in si predstavljali, kakšen je bil človek, ki je pisal take verze. Na ta način so se želeli približati njegovi pesniški podobi."

Po Globočnikovih besedah se ena najbolj zanimivih zgodb, povezanih s Prešernovimi podobami, veže na Prešernovo doprsje, ki ga je leta 1895 izdelal Alojzij Gangl. Prešerna prikazuje v najlepši življenjski in ustvarjalni dobi, kipar pa se je pri izdelavi zgledoval po potezah Prešernove hčerke Ernestine Jelovškove, s katero je v tem času prijateljeval.

Podoba na bankovcu plod iskanja v resničnosti
Njegova podoba na bankovcu za 1.000 tolarjev je delo akademskega slikarja Rudolfa Španzla. "Prešerni, ki sem jih imel jaz na razpolago videti, so bili zelo herojski, idealizirani do te meje, da niso bili na mojem skupnem imenovalcu. Prešerna sem potem iskal med nami in ga tudi našel, in sicer enega slovenskega pesnika, ki se mi je po mojih notranjih občutkih zdel podoben Prešernu, in mi je tudi malo poziral," razloži rojstvo podobe na bankovcu.

V studiu se bodo voditeljici pridružili literarni zgodovinar, prof. slovenske književnosti, prešernoslovec, dr. Miran Hladnik, psihiater in psihoanalitik dr. Matjaž Lunaček, ki je izdal tudi knjigo o Prešernovem delu, ter literarni zgodovinar in profesor za mladinsko književnost dr. Igor Saksida, ki bo povedal, kako mlade navdušiti za branje Prešerna. Gostili bodo tudi glasbeno skupiuno Salt PeeNuts, ki so na pesmi Franceta Prešerna naredili aranžmaja v džezovski preobleki. Ne zamudite oddaje, pod katere scenarij se podpisuje Nina Cijan.

Ksenja Tratnik
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
KovacevaKobila
# 07.02.2018 ob 13:20
Žal se letos obrača v grobu. Žal.

Prešeren je bil za življenja zelo zelo daleč od statusa, ki ga ima danes. Njegovo delo je bilo velikokrat deležno hudih kritik in zgražanja javnosti. Bil je v konfliktu s Cerkvijo in civilnimi oblastmi. Rabil je mecene, za svoja dela je težko našel založnike. Izgubljal je dragoceni čas s poklicem, ki ga ni ravno veselil, da je lahko preživel. Umrl je relativno mlad in nesrečen.

Danes pa ga ljudje, ki kritizirajo sodobne ustvarjalce in subvencioniranje kulture, ponujajo kot primer neizpodbitne kvalitete in prednosti prepuščanja kulture trgu.

Če se obrača v grobu, se obrača zaradi tovrstnega licemerja.
janezvalva
# 07.02.2018 ob 12:55
kdaj dobimo tolarje nazaj?
KovacevaKobila
# 07.02.2018 ob 14:52
Ti ljudje želijo, da se sodobni ustvarjalci znajdejo na trgu, tako kot se je g. Prešeren, ki ni imel razpisov ipd. finančne podpore.

Tako se je 'znašel', da je umrl pri pičlih 49. letih, skrhan.

Če bi v umetnosti dejansko obstajala paralela med sposobnostjo trženja in kvaliteto, bi Van Gogh, Satie, Debussy, Schubert, Blake, Poe, Toulouse-Lautrec, Rembrandt, Gaugin in vsi ostali velikani, ki so umrli brez prebite pare, bili obravnavani kot porazni umetniki.

Prepuščati poezijo, literaturo in ostalo visoko umetnost trgu - še posebej dvomilijonskemu - je neoliberalen fanatizem brez primere.

danes so "sodobni ustvarjalci" zgolj druga oblika priseskov na javne finance - popolno nasprotje preserna.

Lajno, da so sodobni ustvarjalci drek in da se je 'treba vrniti v dobre stare čase, ko so umetniki še bili umetniki', konservativci ponavljate praktično od začetka zgodovine.

Približno sto let od njihove (največkrat prezgodnje) smrti, pa ustvarjalci, ki se jih je za življenja goreče zmerjalo s kupom dreka, nenadoma postanejo nacionalne ikone in sinonim 'pravih' umetnikov.

Pod novicami o kulturi neutrudno pljuvate po domačih ustvarjalcih, sami sebe pa - to je še posebej tragična ironija - označujete za 'domoljube', ki 'ščitijo evropsko kulturo'.

Ne bojte se migrantov in ostalih 'barbarov', gospodje - bolj strastnih sovražnikov lokalne kulture, kot ste sami, boste težko našli.
sportivko
# 07.02.2018 ob 13:13
Včasih je blo prou fajn ko si rekel: "Greva stavit za jurja?'"
To se sliši čisto drugače kot pa: "Greva stavit za 4,17€ "

Dejansko si za jurja nekaj dobil. Danes za 4,17€ ne dobiš niti ene pizze.
miha_lj
# 07.02.2018 ob 12:31
Žal se letos obrača v grobu. Žal.
anomis
# 07.02.2018 ob 15:48
KovačevaKobila ima seveda povsem prav. Umetnike se je prepuščalo revščini in s tem tudi prezgodnji smrti, kar je pomenilo tudi preprečevanje nadaljnjega ustvarjanja, bojkotiranja dela. Pri nas so nekateri umrli praktično na začetku svoje poti, izmučeni od stresa, nerazumevanja in nepodpore okolice. Ko so prenekateri veliki umetniki v stresu in revščini pomrli, pa so hijene začele na veliko častit njihova dela, bildat ceno njihovih del in se okoriščat z njimi. To bi morali prepovedat. Kogar niso podpirali za časa njegovega življenja, bi morala bit prepovedana kakršna koli preprodaja in okoriščanje z njihovimi deli, saj gre za krajo premoženja, ki bi sicer pripadla njim. Podjetniki, ki prodajajo šaro in igrače, za kar kujejo milijonske dobičke, nikoli ne bi delali za to, da bi revni in šikanirani pocrkali, po njihovi smrti pa bi drugi kovali milijone na njihov račun. Kdor ne uspe za časa svojega življenja na trgu, poslovna ideja ostane skrivnost, in stvar propade. Umetniška dela pa ostanejo. Nekateri umetniki so ravno iz tega gneva mnoge svoje zapise ali slike ipd. uničevali pred smrtjo, iz gneva, kar je žalostno.

In ko tukaj nekateri prodajajo kapitalistično slaboumnje (npr. feminist) in označujejo za norost podporo umetnosti, ki jo v aktualnem času potrošniška večina na trgu ne podpre, ker je pač ne razume, se je treba zavedat, da potemtakem ti ljudje označujejo za norost tudi to, da bi npr. Van Gogh in podobni umetniki, ki za časa svojega življenja niso bili podprti od države, in so umrli revni in nepriznani za svoje delo (danes pa se z njihovimi deli kujejo milijonski dobički), podprti od države bili. Tovrstni trdobučni kapitalisti podpirajo, da se umetnike za časa življenja izropa priznanja in zaslužka po zaslužnosti, po njihovi smrti, ko se povprečje evolucijsko razvije in ko se prebudijo roparski dobičkarji na trgu, naj se pa trguje z njihovimi deli in ustvarja slavo, ki cene umorjenih umetnikov (stradanje in nepriznavanje po zasluženju je umor) še viša. To je podpiranje umorov in ropov pod ideologijo kapitalizma, ki je seveda modelu razvoja kulture in umetnosti popolnoma neprimeren in nepošten. Za umetnost namreč ni nič nenavadnega, da je v aktualnem obdobju pred časom ali v neskladju s povprečnimi trendi. Povprečje je zaostalo, je najnižji skupni imenovalec mentalitete in razvoja. Če najnižji skupni imenovalec določa nivo umetnosti (to je politika trga), se nivo splošno priznane in podprte umetnosti niža, kulturni nivo in mentaliteta pa pada!!! Zato potrebuje umetnost podporo ter posebno presojo o kakovosti in pomenu za narod s strani razgledanih in nadpovprečno z umetnostjo seznanjenih ljudi (in še v tem primeru je problem, če se v presojo vtikajo politikanti). Tega kolesa ne more poganjat neuka večina, ki je po možnosti celo bralno polpismena, kar velja na primer trenutno za Slovence, ki po bralni pismenosti v primerjavi z drugimi zahodnimi državami zasedajo sramotno mesto pri repu.
feminist
# 07.02.2018 ob 14:03
danes so "sodobni ustvarjalci" zgolj druga oblika priseskov na javne finance - popolno nasprotje preserna.

lep primer so bili pred leti masovni protest kjer so slovenski "kulturniki" sodelovali do trenutka, ko so dobili svoje. ko so dobili svoje nazaj so obrnili hrbet ostalim protestnikom in spokali nazaj v luknje iz katerih so prilezli in katere financira drzava.
politik kritik
# 07.02.2018 ob 16:10
@sportivko

Jaz še zmer stavim za jurja....
oziris.va
# 07.02.2018 ob 13:50
KovacevaKobila
# 07.02.2018 ob 13:20

Danes pa ga ljudje, ki kritizirajo sodobne ustvarjalce in subvencioniranje kulture, ponujajo kot primer neizpodbitne kvalitete in prednosti prepuščanja kulture trgu.


Ti ljudje želijo, da se sodobni ustvarjalci znajdejo na trgu, tako kot se je g. Prešeren, ki ni imel razpisov ipd. finančne podpore.
Srečni Luka
# 07.02.2018 ob 19:04
Bil je pravi dec, rad je imel ženske, kopico otrrok, vino in poezijo!
Bivši uporabnik
# 07.02.2018 ob 16:52
Že cel čas se vlaga v umetnost in je tudi prav da se vlaga. Problem je ker ta denar ne doseže pravih umetnikov. Tako je bilo tudi v Prešernovem času (npr. Janez Vesel Koseski.). Doseže pa netalentirane prijatelje tistih, ki delijo denar.

Prešernovo nagrado 2018 za življenjsko delo pa dobi:
Boris A Novak: Pišem Pesem
sssitrap
# 07.02.2018 ob 16:21
včasih si dobil za 1000 tolarev celo kosilo - danes stane v kavarnah in slaščičarnah toliko kos torte. ali pa na tisti stari družabni igri kviz je še vedno vprašanje "ali stane kino vstopnica manj ali več kot 1000 SIT?" pravilen odgovor je bil takrat seveda manj (in to precej manj), medtem ko daš danes v koloseju med vikendom za karto 6,7 € oz 1600 nekdanjih tolarjev.

žalostno, kam smo prišli - cene kot na zahodu, plače pa še vedno kot na kosovu.
feminist
# 07.02.2018 ob 15:01
Prepuščati poezijo, literaturo in ostalo visoko umetnost trgu - še posebej dvomilijonskemu - je neoliberalen fanatizem brez primere.

in podpirati umetnost, ki je namenjena sama sebi in zgolj ozkemu krogu oz. BFF je iracionalnost brez primere - to lahko delajo brez podpore drzavi.

konservativci

kaj natanko me dela konzervativca? ker ne pridigam retardacije socializma in sirjenja drzave in ker ne kupujem bulsita vsepoprek, ter ne predalckam oseb v skupine sem konzervativec? kaj vse clovek zve.

sami sebe pa - to je še posebej tragična ironija - označujete za 'domoljube', ki 'ščitijo evropsko kulturo'.

kje se imam za domoljuba oz. kje furam nacionalizem oz. kje se imam za zascitnika evropske kulture? bi mel citat prosim - al nabijas na pamet?
feminist
# 07.02.2018 ob 14:02
Rabil je mecene

koliko je zraven dostukala takratna monarhija kot se to danes zahteva!!!!! od drzave?

za svoja dela je težko našel založnike.

ampak jih je nasel! kolikokrat je izdajal pri monarhiji in koliksna je znasala subvencija monarhije?

Izgubljal je dragoceni čas s poklicem, ki ga ni ravno veselil, da je lahko preživel.

danes je "sodobnim umetnikom" iz raznih Rogov tole pojem, ker so zastonjkarji - Rogovci lahko ustvarjajo samo in edino v Rogu zgleda; sodec po nasprotovanju je moc sklepat, da "umetniski talent" usahne sekundo po odhodu iz Roga. Preseren je ustvarjal povsod kjer je lahko.

Danes pa ga ljudje, ki kritizirajo sodobne ustvarjalce in subvencioniranje kulture, ponujajo kot primer neizpodbitne kvalitete in prednosti prepuščanja kulture trgu.

danes so "sodobni ustvarjalci" zgolj druga oblika priseskov na javne finance - popolno nasprotje preserna.
Facebook