Prva šola za vodnike slepih je bila pri nas ustanovljena leta 1953. Kriterije, ki jih mora izpolnjevati tak pes, predpisuje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. S šolanjem psov vodnikov pa se že nekaj let uspešno ukvarjata izkušena kinologa, zakonca Alenka Sunčič Zanut in Matjaž Zanut.

Sunčič Zanutova je nadgradila svoje delo reševalke s pomočjo psa in zdaj tudi vzgaja pse za pomoč slepim in slabovidnim. "Ko sva z možem pri reševanju dosegla neko raven, sva se odločila, da potrebujeva nov izziv. Tuhtala sva, kaj bi bilo v kinologiji takšnega, da bi nama predstavljalo nov izziv. Ker imava tisto humanitarno noto, da želiva s psi tudi nekomu izboljšati življenje, je bilo nekako logično, da se spustiva v šolanje psov vodnikov," je pojasnila.

Sta začela sama ali sta se še kaj izobrazila v tej smeri?
Kakšne formalne izobrazbe v to smer dejansko ni. Tudi v svetovnem merilu vsak center izvaja izobraževanje zase. Ni nečesa posplošenega, kamor bi se lahko nekdo priključil, ker bi želel v življenju početi to. Tako da sva začela sama. Res sva imela na začetku poti nekakšno pomoč, da sva videla, kako se te zadeve dela oziroma kakšen je končni rezultat. Glede na končni rezultat sva šolala pse po tistem ključu, kakor se psi pač šolajo. Torej, če mora pes nakazati robnik, kako ga naučiti nakazati robnik? Če veš, kako deluje psihologija šolanja psov, je to precej preprosta zadeva.
Kateri psi lahko postanejo vodniki slepih?
Večinoma uporabljamo pse pasme labradorec. V preteklosti so šolali tudi nekaj zlatih prinašalcev in nemških ovčarjev, vendar so izkušnje pokazale, da se najbolje obnese labradorec, zaradi svojega stabilnega karakterja, želje po delu, tudi velikost je pomemben dejavnik, pa vzdrževanje psa, kar se tiče dlake in tako naprej. Večinoma imamo psičke, manj je samcev, ampak dejansko ni velike razlike glede spola psa.

Se šolanje začne že z mladički?
Žal v Sloveniji ne. V Sloveniji moramo kupiti psa, ki je star od 10 do 15 mesecev. Navadno ga kupimo pri vzrediteljih, ki psa ne želijo več imeti. Psa testiramo in če se na testih pokaže kot soliden, ga vzamemo v svoj dom in ga še tu testiramo tri tedne. Pes namreč potrebuje približno tri tedne, da pokaže svojo pravo osebnost v novem okolju. Če se pes obnese, če je vse v redu, ostane pri nas in nadaljujemo s socializacijo. V nasprotnem primeru ga vrnemo vzreditelju. Večino psov nabavljamo na Hrvaškem, kjer imajo večji posluh za to dejavnost in nam tudi bolj stopajo naproti, v smislu testiranja in vračanja psov, če ni vse v redu. V Sloveniji žal nismo ravno naleteli na odprta ušesa.
Koliko časa traja šolanje in kako se je potem ločiti od takega psa?
Šolanje traja od devet do deset mesecev, s tem da se v tem času poskrbi tudi za socializacijo, kajti psi, ki jih kupimo, v večini primerov niso socializirani, če pa so socializirani, so na dokaj nepravilen način. Psa je torej treba oblikovati. Prva dva ali tri mesece posvečamo največ časa temu. Hkrati pse steriliziramo oziroma kastriramo, kajti vsi psi vodniki ali pomočniki so kastrirani oziroma sterilizirani. Pravo usmerjeno šolanje za veščine, ki jih mora pes obvladati, pa traja približno šest mesecev kar poštenega, trdega dela. Psi vodniki ali pomočniki so naši družinski člani, vendar moramo vsak sprehod, vsako dejavnost s psom skrbno načrtovati. Vedno moramo imeti v vidu, h komu bo pes šel. Šel bo k slepi osebi in do takega psa moramo imeti malo drugačen pristop, kot ga imamo do svojega hišnega ljubljenca. Dejansko to delo traja 24 ur na dan in ni tako preprosto, kot bi si kdo mislil: da narediš en trening, eno uro, in potem psa pospraviš ter ga ne pogledaš do naslednjega dne. Pri nas pač delamo malo drugače. Ne spuščam se v to, kako to delajo drugi vaditelji, ampak pri nas je to kar trdo delo. Ločiti se od psa, pa je zelo težko. Tudi po 14 psih ni nič lažje, marsikdaj težje. Psi tu manj trpijo, kot mi ljudje, ker to racionaliziramo, gledamo čustveno, medtem ko psi ... ko jih damo v novo okolje, si vedno prizadevamo, da invalid ali slepa oseba ohrani rutino dneva, enako hrano, enako posteljo, tako da se psi zelo, zelo hitro prilagodijo. Ne čutijo kakšne žalosti. Je pa res, da vsakič, ko jih srečamo - eno psičko tudi po zdaj že skoraj 12 letih - so nas enako veseli. Veselo skočijo v avtomobil in bi se tudi odpeljali nazaj, če bi bilo treba.
Poleg dela s psi morate delati tudi s slepo osebo, ki bo tega psa sprejela.
Delo s slepo osebo ali invalidom pa je poseben izziv, ker sta v igri dve osebnosti - eno je pes, drugo je človek s svojimi potrebami in željami. To delo traja približno mesec in pol, zato ker se ne dela vsak dan. Na začetku so treningi vsakodnevni, potem se morajo upočasniti, tako da dlje časa spremljamo proces navezave slepega in psa. Slepa oseba mora na koncu tudi opraviti izpit, da lahko ta pes z njo živi kot pes vodnik. Imamo tudi letna srečanja. Letno obiskujemo vse svoje pse, tako da spremljamo, kako napredujejo, in da lahko pomagamo, če so kakšne težave. Ni tako, da psa daš in je potem zadeva končana, ampak si skozi vse življenjsko obdobje psa prisoten pri slepi osebi. Zato je zelo pomembno, da ustvariš dober odnos s slepim. Pri tem profesionalnost ni dovolj, tukaj moraš biti profesionalno prijateljski.
Kakšne značilnosti mora imeti pes vodnik?
Mi bi najraje videli, da bi to bil superpes, nadnaravno super. Trudimo se, da bi se temu cilju približali, ampak v končni fazi je pes samo pes. V procesu šolanja izpeljemo stvari tako, da tega psa ne bodo motili, recimo, muca, ki prečka cesto, golobi, ki vzletijo, konji, ljudje, nenavadni zvoki. Vse to naredimo s šolanjem, in to naredimo na način, ki je psu prijeten. Je pa res, da včasih pes tudi odreagira kot pes, ne kot pes vodnik. Pomembno je, da zna uporabnik tega psa v tistem trenutku tudi pravilno odreagirati na reakcijo psa. Se pa resnično potrudimo, da se to skoraj ne bi zgodilo.
Česa je psa vodnika najtežje naučiti?
Zdaj, po tolikih letih, bi rekla, da ničesar več. Bi pa izpostavila eno večjo zadevo: to so višinske ovire - da pes pokaže slepemu, da je ovira nad njegovo glavo ali v višini njegove glave. Slepi v okolju največkrat naletijo na različne oblike zapornic. Te psi večinoma zelo dobro prepoznajo in nakažejo. Slepi ve, da je tam ovira in potem pes na povelje 'poišči pot' najde pot iz te situacije. Najtežje so naravne višinske ovire. To so drevesa, veje in podobno. To pa je skoraj težko pričakovati od psa, da bo gledal čisto vsako drevo, mimo katerega gre. Če je na neki poti, ki jo slepi uporablja, take vrste naravna ovira, se psa prav nauči, da je tam ta ovira. Nikakor pa se ga ne nauči, da bo v čisto vsakem drevoredu gledal vsa drevesa, mimo katerih gre.
Kakšna je oprema psa vodnika?
Pes vodnik je označen z vodilom. To je večinoma bele barve, da je vidno v prometu. Na tem vodilu je čvrst - mi mu pravimo volan -, ki ga slepi drži v rokah. S tem volanom slepi ne šofira, nima tega namena. Namen je, da slepi bolje čuti vodenje, vlek. Kajti psi vodniki morajo imeti vlek. To ni pes, ki bi hodil 'na poleg', ampak mora malo vleči. Potem ima pes vodnik navadno ovratnico, na ovratnici so navadno zvončki, da slepi psa sliši, tudi ko ga spusti s povodca. S psom vodnikom se slepi tudi poigra. Psi vodniki se lahko tudi prosto gibljejo in jih lahko odpokličeš kot vsakega drugega psa. Slepi v Sloveniji imajo tudi belo palico, v tujini pa se slepe osebe, ki imajo psa vodnika, gibljejo brez bele palice. Tujina meni, da je dovolj, če je slepa oseba označena s psom, v Sloveniji pa smo še zmeraj prepričani, da je bolje, če se uporabi tudi bela palica. Iz izkušenj bi rekla, da je bolje. V prometu namreč slepi vodi psa na levi strani in vozniki, ki prihajajo z desne, psa ne vidijo, ker ga človek zakriva. Pametno je, če ima tudi belo palico. Tudi za preverjanje ovir. Pes nakaže oviro tako, da se ustavi. Slepi ima večji domet tipanja, če ima v rokah belo palico, kot pa če z nogami krili naokoli.

Celotnemu pogovoru v oddaji Živalski blues, ki je na sporedu vsako sredo ob 10.00 na Radiu Koper, lahko prisluhnete spodaj.