Na politično prizorišče je stopil leta 1989, ko je za leto dni zasedel mesto predsednika predsedstva nekdanje Jugoslavije.

Vloga pri osamosvojitvi
Tudi Drnovšek je, tako kot Kučan, kot pogajalec med slovenskim vodstvom, vodstvom nekdanje Jugoslavije in Jugoslovansko ljudsko armado odigral pomembno vlogo ob rojstvu slovenske države. Julija 1991 se mu je uspelo dogovoriti za dokončen umik zvezne vojske iz Slovenije. Več let je bil predsednik slovenske vlade, leta 2002 pa je zmagal na predsedniških volitvah.

Mnenja o njegovem predsedovanju so zelo različna, res pa je, da lahko med njegovim predsedovanjem ločimo dve izraziti obdobji. Če je prvo minilo v znamenju negodovanja, ker se sploh ni pojavljal v javnosti, je drugo zaznamovala vrsta nenavadnih, skoraj presenetljivih pobud.

Iskanje stika z naravo in zatekanje v duhovnost
Drnovšek se je več let bojeval z rakom na ledvicah in se v bitki s hudo boleznijo med svojim mandatom zatekel tudi k alternativni medicini. Po trenutnem izboljšanju zdravstvenega stanja se je zatekel k duhovnosti in izdal več knjig s to tematiko. Javnost je presenetil tudi s preselitvijo iz prestolnice na Zaplano, kjer je živel v stiku z naravo, odpovedal pa se je tudi skoraj vsemu ugodju današnjega življenja, med drugim televiziji.

Spori z Janševo vlado del vsakdanjika
Njegov predsedniški mandat so sicer zaznamovali spori s takratno Janševo vlado in skoraj trmasta stališča, od katerih ni hotel odstopiti. Tako mu vlada ni želela odobriti želenega zneska za financiranje predsednikovega urada, zato je Drnovšek zagrozil, da se bo na državniški obisk v Španijo odpravil z avtomobilom. Sredstva je dobil. Težave je povzročal tudi pri imenovanju guvernerja Banke Slovenije, saj je pred poslance pošiljal kandidate, ki niso bili usklajeni s poslanskimi skupinami.

Veliko prahu je dvignila ustanovitev Gibanja za pravičnost in razvoj, katerega temeljni namen je ozaveščanje ljudi o različnih družbenih in okoljskih vprašanjih. Zaradi gibanja je bilo slišati namigovanja o prikritem vmešavanju v notranjo politiko. Pravne strokovnjake je spravil v dilemo, ko je okleval glede podpisa zakona o azilu, češ da je nečloveški do nezakonitih priseljencev, a je na koncu popustil in ga podpisal.

Napovedal neodvisno Kosovo in si želel miru v Darfurju
Nenavadne so bile tudi njegove pobude na področju zunanje politike. Njegova pobuda o neodvisnem Kosovu, ki je takrat razburkala mednarodno javnost, se je izkazala za preroško. Posvetil se je tudi prizadevanjem za preprečitev humanitarne katastrofe v Darfurju, a naletel na medel odziv in zato "v boj" poslal svojega posebnega odposlanca Toma Križnarja, kar je povzročilo nov notranjepolitični zaplet.

Potoval je v Indijo in Bolivijo, a zavrnil potovanje v New York, kjer bi se moral udeležiti rednega letnega zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov.

Na proslavo ga ni bilo
Drnovšek se je večkrat izneveril tradiciji. Tako se nekaj mesecev pred iztekom mandata kot predsednik republike prvič v zgodovini samostojne Slovenije ni udeležil slovesnosti ob dnevu državnosti, kar je sprožilo negodovanje velikega dela javnosti. Iz neuradnih virov se je izvedelo, da je udeležbo na proslavi zavrnil zaradi nestrinjanja z obstoječo vladno politiko in zaradi skrb vzbujajočega stanja duha v državi.

Tradicijo je opustil tudi, ko je zavrnil tradicionalni nagovor pred novim letom in ko se ni udeležil tradicionalnega prednovoletnega sprejema za diplomate. Manj je znano, da je na silvestrovo nenapovedano obiskal urgenco, s čimer je želel poudariti pomen skrbi za bolnike, starejše in nemočne med praznovanji.

Drnovšek je vsekakor presenetil s svojo človeškostjo, iskrenostjo in skromnostjo. V spominu nam bo ostal kot predsednik, ki je iz politike skušal izkoreniniti tradicionalne vzorce obnašanja in politiko, vladanje družbi, usmeriti na višjo raven zavesti. Zadnjič se je v javnosti pojavil, ko je predal posle novoizvoljenemu predsedniku države Danilu Türku. Umrl je v noči na 23. februar 2008, star 58 let.