Z Brankom sem se dobil pred dobrima dvema tednoma blizu Litije. Dan se je počasi že prevešal v večer, turobno oblačno in vlažno vreme pa je še stopnjevalo mojo delno notranjo tesnobo ob pričakovanju zgodbe, ki jo bom slišal. Oba s Primožem sta bila namreč kakšen teden predtem že na Tedniku, tako da sem približno vedel, kaj me čaka. Po enem pivu me je Branko povabil k sebi domov, da se izogneva hrupu lokala. Med vožnjo zagledam, da se je ustavil in misleč, da sva prispela na cilj, izstopim iz avta. "Tu," mi pokaže s prstom na otroško igrišče, "smo sami postavili igrišče za otroke, ker občina ni imela denarja. Tudi moji hčerki sta se igrali tukaj."

Ko čez nekaj minut sediva pri mizi v zgornjem nadstropju ene izmed tistih večgeneracijskih hiš, ki so jih v sedemdesetih letih preteklega stoletja zidali naši stari starši, začne svojo pripoved. "Zaradi nesoglasij in razhoda v videnjih ter njenega posesivnega, bolestnega ljubosumja sem že tri leta pred njenim odhodom pred petimi leti želel, da zapusti stanovanje v hiši mojih staršev. Ona je čakala, kakor sem pozneje videl, dela namreč kot sodnica na okrajnem sodišču v Trbovljah, da bi se stanovanje v hiši staršev, kjer smo živeli kot družina do ločitve, prepisalo name in bi lahko ob ločitvi zahtevala polovico. In ker tega ni dočakala, kljub nagovarjanju, je odšla. Seveda je pri tem vzela tudi oba otroka," pove.

Nekdanja žena je odšla novembra 2010 in si nato do konca šolskega leta najela stanovanje v Litiji zraven obeh šol. V tem času sta si sporazumno razdelila premično premoženje, ker nepremičnega skupnega tako ali tako nista imela, doda. "Jaz sem medtem še svojega prijatelja prosil, da bi pri njej v Litiji namestila pralni in pomivalni stroj. Jasno, hčerki sta živeli pri njej in sem seveda rekel, da bom pomagal pri tem," pojasni.

Težave že od začetka
Potem je prišel zahtevek za ločitev in za dodelitev otrok, zato se je obrnil na center za socialno delo (CSD) v Litiji. "Začeli smo se pogovarjati na obravnavah, s seboj je na CSD privlekla še otroke, da jih je izvedenka lahko brez najine prisotnosti izprašala, kakšne so njihove želje. In takrat sta jasno povedali, da želita živeti pri obeh, pri vsakem približno polovico časa. To je bilo takrat na začetku. Mene so sicer takrat sprejeli zelo negativno oziroma z negodovanjem. Ne vem, kaj jim je povedala o meni. Zgolj spraševal sem, kako poteka postopek in sem dobil odgovor v slogu, da me bodo odstranili. Tako, neprijazno," oriše svoje vtise stikov s CSD-jem.
"Prisoten sem bil na vseh soočenjih na CSD-ju," razloži. A že na začetku so se pojavile težave. "Od začetka sem na CSD-ju razlagal, da mi nekdanja žena odteguje oba otroka, in pristojni socialni delavki razlagal nepravilnosti, ki jih povzroča. Na primer, ko je bila mlajša hči pri meni en teden v varstvu in sem moral slučajno na sobotno dopoldansko sindikalno smučarsko tekmo, je kar vdrla v hišo in moji mami iz rok iztrgala mlajšo hčer in jo odpeljala. To sem prišel povedat na CSD, in kot da ni bilo nič. Jaz tega nikoli nisem storil in tudi nimam namena tega storiti. Že od začetka razhoda je zahtevala tudi neki denar za preživljanje otrok in sem ji najprej dal okoli 200 evrov. Ampak mi je bilo vse skupaj mimo, saj se mi najprej ni želela niti podpisati, da je kaj prejela. Tako da sem ji potem prenehal dajati denar, ker sem že tako ali tako skrbel za otroke. Komaj sem v pol leta dosegel, da so bili otroci en teden pri njej in en teden pri meni," nadaljuje.
Nato je zadeva prišla tudi na sodišče. Branko ob tem doda, da so mu še pred sodnim postopkom na CSD-ju svetovali, naj si čim prej dobi odvetnika, ker da ga bo potreboval. "Hkrati pa so mi v roke porinili izvod zakona o družini, kjer lepo piše, da imata oba starša starševsko pravico in da tega nikoli en starš ne sme omejevati drugemu staršu," cinično pristavi.

"Vmes se je že približeval 1. september, ko bi mlajša hčerka – starejša je bila že v gimnaziji in je k sreči sama odločala, pri kom bo – morala v šolo, in takrat nisem privolil v to, da se mlajša hči preseli 50 kilometrov stran v Sevnico, ker sem menil, da ima v Litiji svoj šolski okoliš in bi bila dobesedno odtrgana od sosedov, prijateljev, sošolcev in njej domačega okolja, kar bi bila zanjo zelo stresna situacija z nepopravljivo škodo. Vseeno je želela otroka na vsak način vzeti in sem rekel, v redu, gremo na CSD napravit primopredajni zapisnik v prisotnosti pristojne socialne delavke in direktorice CSD-ja, kjer smo vsi prisotni podpisali zapisnik, da ji predam otroka za konec tedna pred 1. septembrom, pod pogojem, da mi ga vrne pred začetkom šolskega leta. Ker mlajše hčerke do nedelje zvečer ni bilo, sem zadevo prijavil na CSD, kjer pa mi je socialna delavka mirno dejala, da ji je bilo javljeno, da je otrok bolan in odpeljan k zdravniku," pove.

Dobil eno bitko, a …
Ker je sodnica videla ta zapisnik in prisluhnila Brankovim pripombam glede nekdanje žene, je z začasno odločbo, do določitve izvedenca, skrbništvo dodelila njemu, stike pa materi. "Ko sem otroke prevzel v enoletno začasno skrbništvo, sem videl, da za šolo niso imele popolnoma nič kupljenega, tako da smo šli vse kupit," doda in obenem pristavi, da mu je nekdanja žena na sodišču očitala, da nikoli ni hodil na roditeljske sestanke. "Hodil sem na vse šolske zadeve, čeprav je bila starejša hčerka pozneje v tretjem letniku srednje šole že proti, da hodim na govorilne ure," pove v svoj zagovor, "sam sem želel, naj tudi ona hodi vsaj na govorilne ure za obe, da se ne bo čutila odrinjena od vzgoje otrok."

Sodnica je nato med začasnim skrbništvom določila sodnega izvedenca in me opozorila, da so sodni izvedenci tudi izvajalci naročil njegove nekdanje žene. "V vmesnem času je starejša hči za čas šolanja v gimnaziji tri leta med tednom živela pri meni, a, to bi rad poudaril, sem še vedno moral plačevati za obe in so mi rubili dve leti neto plačo, regres, vse dodatke pri plači in odškodnino za nezgodo," ogorčeno razloži.
Ker je menil, da se mu godi krivica, se je pritožil na pristojni CSD, kjer so mu, pojasni Brane, dejali, da bi v tem primeru ona morala plačevati njemu. "Dobro jutro, sem dejal, saj to ste vi zamočili, ko ste napisali v zaključnem poročilu, ki je šlo naprej na sodišče, da je za skrbništvo primerna edinole mati, jaz pa neprimeren. Ta zapisnik sem prebral šele pozneje, ko sem po naključju izvedel, da ga lahko. Zgrozil sem se, kaj vse je v njem pisalo. Da sem najslabši kot oče. Kljub temu da sem skrbel za obe, da sem vse plačeval, ju vozil k zdravniku, na interesne dejavnosti, dobil pisno potrdilo obeh šol, da zgledno sodelujem pri šolanju …" se izliva iz njega.

… izgubil vojno
Sledil je tudi obisk pri izvedencu in nato je na sodišče prišlo izvedensko mnenje. "Da sem jaz neprimeren oče. Na naslednji obravnavi sem tako sodnici dejal, da se poslavljam in da se ne bom niti pritožil, ker sem od začetka postopka obravnavan kot zrak. Povedal sem ji, da izvedenčevih metod ne odobravam, poudaril sem, da sem ves ta čas skrbel za otroke in še plačeval zanje, ničesar nisem zahteval od žene, pa bi lahko, in ste me prezrli. Nima smisla, da hodim na obravnave, če me obravnavate kot zrak! Na podlagi izvedenskega mnenja je bila nato zadeva pravnomočna, pa še rubili so me, češ da nisem plačal sodne takse, čeprav sem jo. Skratka, obupno," zmajuje z glavo.

Na mizo mi pri tem prinese še približno 20 centimetrov materiala s sodišča – zapisniki, izvedenska mnenja … Kar naj pogledam, če želim, me spodbudi. "Ničesar nimam skrivati," razloži svojo potezo. In začnem iz radovednosti brati. Ni prijetno prečesavati tegob zasebnega življenja nekoga drugega, ampak se vseeno ustavim pri delu enega izmed zapisnikov s sodišča, kjer mu nekdanja žena očita, da se je z njo prepiral pred otroki, preden bi jih moral pobrati, da jih tri tedne ni prišel iskat, da je zanemarjal njihovo higieno … Kaj je s tem, ga vprašam?

"Moja nekdanja žena vedno išče dlako v jajcu in vedno išče priložnosti, da me očrni. Imam napake, zagotovo. Ampak, če ti vzamejo otroke s pomočjo sistema, če ti kradejo denar vsak mesec, hkrati pa zahtevajo, da vzdržuješ stike … Jaz teh krutih stikov ne morem in ne želim vzdrževati. Zame je to časovno, finančno in psihofizično breme. Če te npr. nekdo pretepa, se ne moreš zraven še smejati, čeprav to on zahteva. Kdor tega ni doživel, verjamem, da ne razume. Vsak dan brez otrok je bil zame in za moje starše nepopravljivo izgubljen, ne vem, kdo bo meni in njim povrnil to škodo?! Nekdanja žena pravi, da sem zavračal stike, jaz bi prej rekel, da je to onemogočanje stikov, v smislu 'vzela sem ti otroke, povedala sem jim, kakšen si, vzela sem ti denar, zdaj pa poskusi skrbeti za otroke. Ker tega ne zmoreš, te bom lahko vedno očrnila pred njimi'.

To ne pomeni, da si se odrekel lastnim otrokom, ampak - bolečino imaš v glavi, ker ti je nekdo odtegnil otroka in ga zmanipuliral. Ti stiki so zdaj tako zmanjšani, da so nečloveški. Ampak jaz želim skrbeti za otroke, ne plačevati zanje, vendar moram najprej zase poskrbeti in preživeti, ker v tem sistemu sem odrinjen na rob družbe in stigmatiziran. Izgubil sem človeško dostojanstvo in očetovsko pravico, ker mi jo nekdo odreka. Škoda se dela otrokom, jaz pa moram preživeti, da bom takrat, ko bodo otroci samostojni, lahko s spisi in pričevanji dokazal, kdo je bil tisti, ki je enega izmed staršev odstranil iz življenja otrok in mi potem očital, češ, zakaj ni prisoten. Moja edina želja je, da bi bil nekoč v očeh hčerk rehabilitiran," sklene najin pogovor.
Ovadba na ovadbo
Dober teden po pogovoru z Brankom me je v Ljubljani čakal še intervju s Primožem. Glede na to, kaj sem slišal že v njegovem televizijskem pogovoru, sem vedel, da me čaka na neki način še bolj mrka zgodba. In res, ni "razočaral".

"Ločitev je prišla dokaj nepričakovano, ni bilo niti neke pripravljenosti za pogovor. Ona je vedela, da lahko gre z otrokom in da jaz nisem enakovreden tekmec. Praktično čez noč je spakirala in se odselila. Na začetku sva si v dogovoru kakšne štiri mesece delila skrbništvo, ampak smo se dobivali v Ljubljani. Jaz nisem bil kakšen odsoten oče in glede na naravo dela, ki ga opravlja nekdanja žena, bi rekel, da sem hčerko videval celo več kot polovico časa," se začne prolog njegove zgodbe.

Primoževa nekdanja žena se je v tem vmesnem obdobju iz Maribora preselila v Ankaran in jo je vožnja začela motiti, obenem pa je želela hčerko vpisati v nov vrtec, a je imela deklica zaradi novega okolja običajne prilagoditvene težave, nadaljuje svojo pripoved. "In čez kakšne štiri mesece je že sledila prva ovadba. Sprva me ni niti poklicala, da bi vprašala, ali se je kaj posebnega zgodilo in je šla neposredno na CSD. Prva ovadba je bila v bistvu dva meseca po prvem obisku CSD-ja. Tu je pa tako, da če pride ženska in zna manipulirati z vlogo žrtve in napihniti zgodbo, lahko dejansko ugrabi otroka. Ne glede na dejansko situacijo, se ženski verjame vse, kot moški pa si itak nasilnež, pedofil ..." začne nizati dogodke.
"Mene je ovadila, da sem spolno napadel otroka, obtožila me je, da sem psihopat, prikriti homoseksualec, mislim, najslabše, kar je mogoče. Samo, da nisem nekoga ubil, ostalega me je vsega obtožila. Pa da nimam primernih razmer, čeprav je krasna hiša. In preden pride kdo otroka pogledat, pri nas mine pol leta. V tem času se lahko zgodi kar koli in ti ne moreš do lastnega otroka, za katerega si se od rojstva trudil po svojih najboljših močeh. Ona pa lahko z njim počne, kar hoče, mu govori zgodbice. Jaz pa sem na vsake 14 dni klical na policijo, ali se lahko postopek pohitri, prinesel sem takoj vse dokumente, ampak ni možnosti. To gre svojo pot, kot v kakšnem kafkovskem procesu.

Nekdanjo ženo sem potem tudi dvakrat ovadil zaradi krive ovadbe. Prvič mi je kriminalistka dejala, da pa je bila mama vseeno v skrbeh. Žal sta postala cinizem in institucionalno nasilje brez odgovornosti prevečkrat običajna praksa javne uprave, ki naj bi bila v službi ljudi. Jaz sem potem tudi raziskoval, kakšna je sodna praksa na področju krivih ovadb in je zgolj teoretična možnost, da nekoga obsodijo. Tudi če na prvi stopnji pride do obsodbe, višje sodišče skorajda samodejno to razveljavi. Nobena do zdaj še ni bila obsojena za krivo ovadbo. Bral sem članek v Večeru, da je na leto okoli 400 primerov spolnih napadov na osebo, mlajšo od 15 let, in le za eno tretjino se je izkazalo, da je utemeljenih. Verjamem, da je vsaj polovica od teh dveh tretjin krivih ovadb," prepričano poudari v svojem nizanju dogodkov.
Sesuto kolesje pravne države
A stanje je v bistvu pokvarjeno na ravni sistema, mi razočarano zaupa. Veliko očetov iz društva DOOR je po njegovih besedah imelo izkušnjo, da so v postopku ločitve šli k odvetniku in so jim ti naravnost povedali – najprej lahko pričakuješ ovadbo za nasilništvo, ker je to hitra zakonska možnost, pri kateri se mora sodnik čim prej odzvati in ti npr. odredijo prepoved približevanja. Če to ne uspe, sledi obtožba pedofilije.

"Neki oče iz društva je, recimo, tuširal hčerki, je bilo že to dovolj. Mene je obtožila, da me je hčerka v kopalnici videla golega. Neka zgodba, kjer je hčerka šla z babico mimo fontane in da je to lulček, atijev. Povsem običajne stvari iz vsakodnevnega življenja postanejo kar naenkrat bizarne zgodbe. Namen krivih ovadb je po mojem mnenju predvsem odtujitev otrok za potrebe postopka pridobitve skrbništva, in to v sodni praksi družinskih sodišč preverjeno deluje. Gre za zavestno sprevrženo zlorabo, ki se je očitno pogosto zavedajo mnogi vpleteni, ki otroke dosmrtno zaznamujejo, nihče od vpletenih pa temu ne reče zloraba, še huje, zlorabi se rado reče opolnomočenje, materinska skrb in podobne nebuloze," je brez dlake na jeziku kritičen do institucionalnega delovanja.
"V postopku krive ovadbe je dovolj, da reče, jaz sem bila prepričana, da je bil otrok zlorabljen. To je dovolj. Ni pa nikakršnega preverjanja strokovnjakov in uporabe forenzičnih metod, ki obstajajo in si jim kot moški izpostavljen. No, v prvem primeru je kriminalistka dejala, da postopka s krivo ovadbo ne namerava nadaljevati, koprski kriminalisti pa so menili, da je sum krive ovadbe utemeljen, ker so nekdanjo ženo poznali že iz prejšnjih postopkov. Njihova družina ima namreč že več takih zgodb za seboj. Tožilka pa se je odločila, da tega ne bo preganjala. Štirje izvedenci, ki jih je določilo sodišče, namreč niso ugotovili, da bi bila hčerka zlorabljena. In je potem nekdanja žena iskala vedno nove strokovnjake, ki otroka niso videli, da bi napisali mnenje. Končno je potem našla neko klinično psihologinjo, ki je storila prav to. Tu potem ugotoviš, da vse deluje na podlagi zvez in poznanstev. CSD ima namreč svoje strokovnjake, ki jih aktivira, če se ne strinja z delom izvedenca, in potem oni napišejo takšno mnenje. In za tožilko je bilo potem takšno mnenje klinične psihologinje, ki ni videla ne otroka ne mene, zadostno in je v svojem argumentiranju napisala, da nekdanja žena ovadbe ni vložila zlonamerno," resignirano opiše stanje.
Po prvi ovadbi je trajalo devet mesecev, da so jo zavrnili, a škoda je bila že narejena, saj v tem času ni mogel do svoje hčerke, ni ji mogel niti razložiti, zakaj je nekaj časa ne bo mogel videti. "Izgineš iz otrokovega življenja," malce jezno pristavi. Po zavrnjeni ovadbi se je nato stanje vrnilo na začetek, se pravi, da sta oba starša dobila skrbništvo po načelu vsak en teden.

"Sodnica potem ni dovolila še tretjega izvedenskega mnenja – tudi tu se da manipulirati, recimo se lahko pritožiš, da izvedenec ni klinični psiholog, ampak pedopsihiater – in je nekdanja žena počakala štiri mesece. V vmesnem času je hčerko mimo moje vednosti prijavila pri sebi, zato je pristojnost dobil koprski CSD. Ima tudi družinsko prijateljico, ki dela na področju družinskega nasilja, in so vložili novo ovadbo ter sprožili nov postopek proti meni. Kot da prvega sploh ni bilo, z namenom, da bi dobili novega izvedenca, ki bi napisal kakšno drugačno mnenje. Hčerko je celo za dva meseca izključila iz vrtca in jo skrivala na neznani lokaciji in na sodišču je bilo dovolj, da je rekla, da jo je skrbelo, da bi jaz prišel in hčerko ugrabil, čeprav nisem niti pomislil na kaj takega," ogorčeno pove.

Zgodba se je za Primoža nato še enkrat obrnila na slabše, saj se je pri zadnji obravnavi zamenjala sodnica. "Seveda ni prebrala tistega debelega sodnega spisa in je prišla na obravnavo popolnoma nepripravljena. Spraševala me je stvari, kot da je to naše prvo srečanje in v končni odločitvi uporabila argument, da ker si je hčerka zdaj ustalila življenje pri materi – čeprav je bil ta argument čisto na začetku postopkov uporabljen prav meni v prid – tega ne bi spreminjali. Mati je potem na koncu dobila polno skrbništvo, jaz pa tri vikende na mesec in polovico počitnic. Tu bi izpostavil, da otroka tudi potem nihče ne spremlja in vse je prepuščeno osebni zrelosti skrbnika. Čeprav se je mama po zakonu o ključnih stvareh, ki se tičejo otroka, dolžna posvetovati z očetom, je to zgolj še ena farsa," razočarano ugotavlja.

Visok davek v zasebnem življenju in na računu
Velikokrat se pri tovrstnih postopkih izpostavlja, kakšne posledice puščajo otroku, na stranski tir pa so postavljene posledice, ki jih pustijo pri starših. In tako kot od Branka sta večletni ločitveni postopek ter bitka za skrbništvo terjala psihični in denarni davek tudi od Primoža.
"Ločitev je sama po sebi težka in na koncu jo itak moraš predelati sam. Že zdaj me je postopek ločitve stal več kot 10.000 evrov in sem moral ravno pred kratkim vzeti posojilo, da lahko to poplačam. Ampak ta kriva ovadba, to je zame poskus socialnega uboja, predvsem pa sprevržena zloraba otroka pod pretvezo njegove zaščite. Obravnava pa se, kot da gre za banalen prekršek. Ljudje te samodejno začnejo gledati drugače in začnejo se širiti govorice. In za nekatere tudi po vseh postopkih nisi več nikoli čist.
Se pa marsikaj naučiš o odnosih in kaj je v njihovem ozadju. Bil sem razočaran nad nekaterimi odnosi, ker sem mislil, da so vseeno bolj iskreni, vsaj pri meni so bili. Je pa res, da se je nekdanja žena zelo trudila in me blatila, klicala ljudi po telefonu ipd. Jaz sem se spopadel s tem tako, da sem se zakopal v delo. In veliko očetov se zateče v deloholizem. Izčrpaš se, zato da zvečer lahko zaspiš. Potem pa se ob štirih zjutraj zbudiš in samo ena misel je dovolj, da se ti začne vrteti film. Na koncu si zombi. Najhuje je, ker se ti prebudijo najmočnejša čustva, prisiljen pa si v pasivno držo. Zame je bil to psihični teror," konča.

Izvedenci – boleča točka ločitvenih postopkov
Ne Branko in ne Primož pa nista imela povedati veliko dobrega o sodnih izvedencih, njihovih metodah, izsledkih ter teži teh izdelkov. "Najprej sem ga mislil ignorirati, ker ga nisem niti želel niti naročil niti se ne strinjam z načinom izdelave njegovega mnenja. Plačati sem ga pa moral oziroma mi je bilo za njega zarubljeno okoli 1.200 evrov. Z mlajšo hčerko sem šel dvakrat v psihiatrično bolnišnico v Vojniku in sem najprej mislil, da bi celotno zadevo ignoriral, ker se mi je zdelo brez zveze in poznam te zgodbe z izvedenci – pa je en izvedenec, pa drugi in tretji … Temu ni konca. Tam mi je po kratkem pogovoru pokazal neke abstraktne slike, češ, kaj vidim v njih, in mi nato dal izpolniti neki splošni psihološki test. Ni me vprašal, kaj sem z otrokom počel, koliko denarja sem namenil zanj, kakšna igrala imaš na dvorišču, kam si šel z otrokom, ali lahko pridem pogledat … Kako bo on na podlagi dveh 15-minutnih pogovorov in branja kratkega testa ugotovil, ali sem jaz primeren oče ali ne?" se je hudoval Branko.

Dosti drugače ni tekla niti Primoževa kalvarija. "Skupaj je bila hčerka pri štirih izvedencih, morala pa bi obiskati še dva, a sem peti izvedenki pisal in ji poslal druga izvedenska mnenja in prosil, da iz etičnih razlogov odstopi, saj gre za očitno sistemsko zlorabo otroka! Ampak temu nihče ne reče zloraba, ker je v igri denar. Oni pišejo mnenja, vsak dela po lastni metodi, niso pa nikomur odgovorni. Otroka pa lahko o tako pomembnih osebah sprašuje šest ljudi. Pa saj to ni normalno. Po moji izkušnji je lahko delo izvedencev bolj podobno loteriji, kot pa delu strokovnjakov. Enostavno ne veš, kaj boš dobil, in zelo hitro te lahko tudi po krivem obtožijo. Ena izvedenka je tako sestavila mnenje, ne da bi me sploh poklicala, en izvedenec ga je sestavil po treh urah na podlagi psiholoških testov. Pri eni izvedenki smo imeli trikrat srečanja po, recimo, tri ure in pri eni ločena srečanja, recimo, dvakrat po dve uri. Niti ne ugotovijo dejanskega stanja, samo nekaj napišejo, plačati pa seveda moraš. V praksi se tudi ve, kakšna mnenja običajno pišejo posamezni izvedenci, zato se že tu začne manipuliranje.

Celotni postopek je nastavljen tako, da lahko na začetku vsak, ki ima pet minut časa, sodi o vsem, ne da bi videl otroka in raziskal dejansko stanje. Na koncu pa gre za sprenevedanje, izmikanje odgovornosti in očitno malomarnost pri obravnavi, kjer so otrokove potrebe in pravice popolnoma spregledane. Takšna praksa se izvaja že desetletja. Se pa na koncu počutiš kot kreten," še pristavi za epilog.