Pritiski na novinarje so dejstvo. Od tu strah. In padanje kvalitete.

Pritiski na novinarje so bili, so in bodo. Tudi v novinarskih vodah se zato plazi strah. Z njim pa slabša kakovost medijev. Ali torej v slovenski medijski krajini ni prostora za optimizem?

Predsednik Novinarskega društva Slovenije Grega Repovž in predsednik Združenja novinarjev in publicistov Igor Kršinar sta se ob svetovnem dnevu svobode medijev v pogovoru za MMC pravzaprav strinjala le v nekaj točkah. Da pritiski so. Tako od kapitala kot politike. In da je novinarje strah - pred nazadovanjem in izgubo službe. Repovž največje anomalije slovenskega novinarstva vidi v opuščanju kakovosti, Kršinar pa v pomanjkanju svetovnonazorskega pluralizma v medijih.

Pritiski, torej. Pa delitve medijev na desne in leve. Problem pluralnosti v smislu nepolitičnih tem. Medijska zakonodaja. Snovi za pogovor z obema novinarjema je bilo na pretek.

---

Slovensko javnost pogosto pretresa razpravljanje o pritiskih na medije. Govori se predvsem o pritiskih politike in kapitala, ki jih na novinarja lahko posredno izvajata urednik in lastnik medija. Kako vi vidite dejansko stanje?

Repovž: Edina obramba pred pritiski je njihovo javno razkrivanje. Novinarji morajo vedno imeti toliko hrbtenice, da vse te pritiske razkrijejo. Problem je molk novinarjev. Ti pritiski so, vedno so bili in vedno bodo. Predvsem v zadnjih letih pa smo bili priče pritiskom, ki so bili absolutno nespodobni, ki so bili zunaj vseh okvirjev. Res pa je, da jih v pametnih podjetjih ni. Ni zakona, ni šole, ni podjetja, ki bi lahko nadomestil pamet. Lastniki so lahko pametni ali ne in razumejo medije ali ne. Direktorji so lahko pameti ali ne, uredniki so lahko pametni ali ne in enako velja tudi za državo. Od elementarne pameti razumevanja, kaj je svet, kaj je družba in kaj je pomembno zanjo, je odvisno stanje posameznega medija in tudi medijskega trga. Če povem na primeru – če bi bilo vodstvo RTV-ja modro, ne bi bilo treba spreminjati nobenega zakona in bi RTV Slovenija delovala dobro ne glede na to, kakšen zakon bi bil.

Kršinar: V Sloveniji je problem v tem, da je večina medijev pod nadzorom vladajoče koalicije – in to ne vsakokratne, temveč sedanje leve. Tudi uredniške politike so bolj naklonjene levi vladajoči koaliciji. To pomeni, da so novinarji, ki so bolj kritični do levih strank kot drugi, v težkem položaju. Imajo manjše možnosti za napredovanje, dogaja se, da so prestavljeni v redakcije, kjer ne pišejo o notranji politiki. Takih primerov je več, nanje pa smo opozarjali tudi v našem združenju. Znan je primer odgovornega urednika STA-ja Boruta Meška, ki je izgubil službo. Naprtili so mu neke krivdne razloge, v bistvu pa je šlo za neujemanje iz političnih razlogov, tako da je človek pristal na cesti brez sredstev za preživljanje, kar je bilo še posebej težko, ker je sovpadlo s težko boleznijo.

Kako svobodno je po vaši oceni novinarstvo v Sloveniji v primerjavi z novinarstvom drugod po Evropi?

Repovž: Zelo odvisno. V tem trenutku je največja nesvoboda novinarstva strah pred prihodnostjo. S čim danes obvladuješ novinarje? Z njihovim strahom, kaj se bo zgodilo – kaj bo zaradi krize, ali se bodo plače zmanjšale, ali se bo zmanjšalo število zaposlenih. Torej je strah tisti, ki obvladuje največ ljudi. To je tudi tista permanentna grožnja, ki jo je težko opisati, a je najbolj nevarna, ko gre za svobodo medijev.

Kršinar: Mednarodno združenje novinarjev brez meja vsako leto pripravlja lestvico, na kateri je Slovenija v zadnjih letih nazadovala. Slovenija je na tej lestvici okoli 12 mest pred Italijo, vendar pri nas ni več svobode kot v Italiji – že zato ne, ker imajo v Italiji pluralen tisk. Če se tam nekdo ne strinja z uredniško politiko nekega časopisa, lahko izbere uredniško politiko drugega časopisa, pri nas pa to skorajda ni mogoče. Tudi nacionalna televizija RAI je pluralno razdeljena. Če vladajoči politiki novinar ni všeč, pač ne piše za 1 program, temveč za 3. Zato mislim, da je stanje na področju medijske svobode v Sloveniji precej slabše, kot se kaže na mednarodnih lestvicah. To pa zato, ker Društvo novinarjev Slovenije predstavlja drugačne podatke kot, denimo, mi. Zanje to, da mi nimamo pluralnega tiska, ni sporno, za nas pa je. Za nas je pomembno, da ima vsak novinar možnost delovanja, ne glede na to, kako razmišlja, kakšne veroizpovedi je. Pustimo nacionalnost, raso, spol, ker to pri nas nikoli ni bil problem. Problematično je tisto razmišljanje, ki je drugačno od razmišljanja večine lastnikov medijev. To je glavni problem.

Ko govorimo o svobodi medijev, je gotovo najbolj občutljiv politični vidik. Slovenske medije se ves čas deli na desne, leve, provladne, proopozicijske. So take delitve legitimne in kaj lahko razberemo iz njih?

Repovž: Vaše vprašanje je absolutno na mestu. Ne, niso legitimne. Mediji so kvalitetni in nekvalitetni. Novinarji so profesionalni in neprofesionalni. Vse druge delitve so vsiljene od zunaj, res pa je, da nekateri novinarji pri njih radi sodelujejo. Vendar temeljno ni, ali je članek lev ali desen, temveč, ali je dober ali slab.

Kršinar: Težko bi uporabljal te izraze, ker zlorabljajo dejansko stanje, saj je pri nas desni tisti, ki ni lev in lev tisti, ki ni desen. Zato bi raje govoril o tem, da morajo imeti vsi novinarji enake možnosti za pisanje o notranji politiki; da morajo mediji stremeti k temu, da lahko ponudijo bralcem, poslušalcem, gledalcem čim boljše in čim bolj raznovrstne informacije iz čim več zornih kotov.

Mnogi analitiki in politiki pa vendar govorijo o odsotnosti desno usmerjenega tiskanega medija.

Repovž: Če ta problem res je, potem moramo govoriti o odsotnosti desnega bralca, gledalca in poslušalca. Torej naj se najprej najde ta bralec, ki domnevno hoče ta tisk. Namreč, težko rečem, da v Sloveniji obstaja levi tisk. Obstaja normalen tisk. Tega profiliranega tiska pa je več na desni. Predvsem pa je prepričanja, da potrebuješ tak medij, več v politiki. Ampak gre za nazadnjaško razmišljanje, da je svet medijev razdeljen na ta način.

Kršinar: Lastninjenje večine vodilnih časopisov v Sloveniji (Delo, Dnevnik, Večer) se je končalo tako, da so se znašli v rokah vladajoče koalicije ali ljudi, ki so blizu tej koaliciji. Tistim bralcev, ki niso blizu tej vladi, ostanejo Finance; Reporter, ki je zelo majhna revija; Demokracija, ki je mogoče malo bolj strankarska; različni spletni portali. Ključni problem je torej, da je ena politična opcija pograbila večino medijev. Tisti novinarji, ki tej opciji niso naklonjeni (tudi novinarji imajo namreč pravico do svojega mnenja), pa so zato v slabšem položaju.

Svoboda medijev ni edina pereča tema slovenskega novinarstva. Znana so namreč tudi opozorila o skromni medijski pluralnosti v Sloveniji, saj naj bi bil medijski prostor zasičen s politiko, ne z raznolikimi vsebinami. Se strinjate?

Repovž: Absolutno. Pluralnost se ne meri po levem ali desnem kolenu. Meri se po tem, koliko so prisotne skupine, ki same težko nastopajo v medijih; koliko so prisotni problemi ljudi iz močnejših družbenih skupin, v katere spadajo tudi novinarji; koliko so prisotne teme, kot je ekologija; koliko so prisotne lokalne teme - koliko lahko bralec iz neke majhne občine sploh izve o dogajanju v svoji občini … To so vprašanja raznolikosti in pluralnosti. To levo in desno preštevanje pa je vsiljena debata s strani politike, ki skuša tako razvrednotiti težo in pomen medijev v očeh bralcev, ki so, seveda, hkrati tudi volivci.

Kršinar: To, da pluralnosti ni, ves čas trdimo, vendar je v resnici vsaka stvar povezana s politiko. Tudi pluralnost se v največji meri nanaša na politiko. Kakšna je še druga pluralnost - recimo pluralnost tiska? Skoraj vsaka večja občina ima neko svoje glasilo. Tudi razne organizacije imajo svoja glasila. Narodne skupnosti, ki živijo v Sloveniji, imajo svoja glasila. Tako da je tisto, kar v Sloveniji resnično manjka, medijski pluralizem iz političnega, idejnega, svetovnonazorskega vidika.

Veliko prahu, ko gre za medije, zadnje leto dviguje tudi medijska zakonodaja. Kako komentirate do zdaj predstavljene spremembe zakona o RTV Slovenija?

Repovž: Ne vidim jih kot dovolj ambiciozne in to sem tudi že večkrat povedal. Mislim, da je temeljna težava to, da je RTV Slovenija, ki jo imamo v tem trenutku, institucija, ki je bila plen izrazitega politikantstva. Danes je razmišljati o RTV-ju tako kot o tem, kako popravljati dvakrat totalno "zakaramboliran" avtomobil.

Kršinar: Ta zakon je nastajal skrivaj pred novinarji in pred javnostjo. Na začetku je ministrica predlagala neko ekspertno skupino, v kateri je bil, denimo, predsednik Novinarskega društva Slovenije, ne pa tudi predsednik našega združenja – tedaj to še nisem bil jaz. Naključno je bil eden izmed članov našega združenja vanjo imenovan kot strokovnjak. Ta nam je povedal, da so se enkrat sestali, potem pa jih niso več vabili, temveč so jim pokazali le neke osnutke. Najprej so pripravili dva predloga, pri drugem in pri tretjem pa ni več vedel, kakšna bosta. Tretji je tako čisto drugačen od prvih dveh. Te stvari bi se morale sprejemati v dialogu med vlado in opozicijo. Če bo namreč koalicija sprejela neki zakon brez soglasja opozicije, se zna zgoditi, da bo takrat, ko bo ta opozicija prišla na oblast, ta zakon spremenila, kar bo enako legitimno kot sedanje početje.

Obetajo se tudi spremembe zakona o medijih. So po vašem mnenju potrebne?

Repovž: So, predvsem zato, ker se mediji zaradi platform spreminjajo – spreminjajo se namreč platforme, skozi katere se mediji dogajajo, torej gre za prehod s papirja na računalnik, s televizije na računalnik. In to so temeljne stvari, ki bi jih moral zakon o medijih nujno upoštevati. Gre namreč za neverjetno tehnološko dinamiko, na katero se je treba leta 2010 pripraviti zaradi sprememb, ki se bodo v glavah ljudi zgodile leta 2012 ali 2013.

Kršinar: So. Povem lahko en primer, verjetno pa jih je še več. Sprememba je potrebna pri pravici do popravka, ki se ga po zakonu zdaj objavlja na istem mestu, kot je bil objavljen prispevek. Pravica do popravka naj ostane, vendar ne na istem mestu. Če bi v zakonu pisalo, da se popravki objavijo na enakovrednem mestu, bi bilo precej bolje. Konec koncev so tudi pisma bralcev enakovredna stran drugim stranem. Tako pa se lahko dogaja, da nekdo izsili popravke na naslovnici, tam, kjer je uredniški komentar, sredi intervjuja … Še bolj zapleteno pa je to početje za televizije in radie.

Prijavi napako