azne kot polne.

Obilo misli se sprehodi po glavah poročevalcev, ko se po dveh letih v prestolno mesto vrne ena najuspešnejših slovenskih reprezentančnih zasedb. Seveda, če odmislimo februarsko revijalno nastopanje z legendarno slovensko zasedbo, ki je pred 30-leti okusila olimpijske igre, ki smo jim tedaj rekli domače. Veliko podobnosti v primerjavi s turnirjem tedaj ni zaznati. Za tisto reprezentanco smo dolgo, vse do Sočija, govorili, da boljše do tedaj ni bilo skupaj. Ob prekinitvi na oni strani Atlantika je bil v izbrani vrsti tedaj tudi prvi zvezdnik slovenskega hokeja Anže Kopitar, prišel je Jan Muršak, ki je zdaj zelo zanesljiv člen slovitega vojaškega kluba iz Moskve. Tokrat je reprezentanca v največji meri znova precej okrnjena, toda vsaj za zdaj se to prav močno ni videlo.

Tisti, ki vedno iščejo dlako v jajcu, bodo seveda poudarili, da iz sinočnje beloruske reprezentance maja v Ostravi na vnovičnem snidenju naših fantov z elitno druščino ne bo niti enega Belorusa, ki je sinoči drsal v Tivoliju. Ampak zmagi na tej ravni se nikdar ne gleda v zobe. Sploh ne ob pogledu na doslej odigrane tekme z Belorusi, ki nam prav veliko možnosti za končni uspeh nikdar niso dali. Sinoči so si jo risi po precej bledi prvi tretjini enostavno vzeli in z neverjetno kombinatoriko, ki že od nekdaj krasi rodove našega hokeja, premagali vsaj na pogled precej bolj čvrste nasprotnike, ki jih v hokejskem svetu ne imenujejo kar tja v en dan Bizoni.

Turnirji evropskega izziva so nekdaj mednarodni del sezone odprli že v začetku septembra. In slovenska reprezentanca se je ne glede na to, kdo je oblekel dres z risom na prsih, vedno zelo dostojno merila z nasprotniki. V največji meri v vseh teh letih tudi odpovedi dobesedno ni bilo. Tudi tega ne, da bi kdo pogojeval igranje v dresu z državnim grbom, če denimo na selektorskem mestu sedi nekdo, ki ti ni všeč. Celo več, fantje iz slovenske hokejske garderobe so predvsem izjemni enotnosti, ki vlada med njimi, vedno namenjali izjemen pomen, to je bila za njih sveta stvar. Najmanj v obdobju izbrane vrste, ki je v zadnjih letih vabljena v garderobo, se od tega nikdar ni odstopalo. Sicer pa je v dveh dneh Tivolija močno zbodlo v oči, da tudi reprezentančni nastop na tribune ni privabil veliko ljudi. Le kakšnega več kot v večerih, ko igra domači klub, ki se za preživetje bori v avstrijski konkurenci.

Tudi mednarodna hokejska zveza pri tem nima prave besede, saj se v času, ko se na ogled postavijo reprezentance, igra kar lepo število državnih prvenstev. Tako v teh dneh v precej oslabljenih zasedbah po Evropi nastopajo tudi druge reprezentance in enako velja tudi za veliko četverico Švedska, Češka, Finska in Rusija, ki se v vsaki sezoni pred olimpijskimi igrami spoprime na najmanj treh turnirjih, ki smo jih nekdaj šteli za neuradno evropsko prvenstvo. V velikih reprezentancah je izbor igralcev za podobne turnirje seveda precej širši kot pri nas. Kljub ne najbolj rožnatim razmeram v slovenskem klubskem hokeju pa se vsaj za zdaj tudi pri nas še najdejo tudi novi obrazi, ki znajo upravičiti nošenje dresa, ki je nekdaj očitno občinstvu pomenil več, kot mu pomeni trenutno.

Dare Rupar, Val 202