Matjaž Smodiš po 17 letih končuje bogato športno pot. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Matjaž Smodiš po 17 letih končuje bogato športno pot. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Trenutno sem sproščen, brez pogodbe. To mi povsem odgovarja in mislim, da je s tem končana moja športna kariera. Mogoče se bo čez mesec, dva ali tri v meni pojavila želja v meni, da bi se spet aktiviral. Velika želja je, da bi dobil neko funkcijo blizu doma, najraje v novomeški Krki.

Matjaž Smodiš
Matjaž Smodiš, ljubiteljem košarke poznan tudi pod vzdevkom 'Smoki', je nazadnje igral za Cedevito. Foto: ABA Photo

Ponosen sem. Nisem si nikoli mislil, da bo trajalo toliko, kolikor je. Da bom tako uspešen, da si bom zagotovil eksistenco in da bom s tem že zdaj svojim otrokom zagotovil mirno življenje. Kaj naj rečem? Idealna pravljica! Lepše ne bi moglo biti. Morda bi lahko zmagali kakšno tekmo več, ampak takole je čisto v redu.

Matjaž Smodiš
Velika Smodiševa želja je, da bi po končani športni poti dobil neko funkcijo blizu doma - najraje v novomeški Krki, kjer je zeleni dres aktualnih državnih prvakov nosil med letoma 1994 in 2000. Foto: MMC RTV SLO

Smodiš je igral za Krko, italijanska Virtus in Fortitudo ter ruski CSKA iz Moskve, v zadnji sezoni pa za hrvaško Cedevito.

Pestile so ga številne poškodbe
Smodiša so zadnja leta pestile številne poškodbe, zato je kar nekaj medijev poročalo o koncu njegove kariere. S poškodbo se je končala tudi letošnja sezona, ko je igral za zagrebško Cedevito. Morda so ga prav ta namigovanja dodatno spodbudila, da svoji bogati športni karieri še ne reče konec.

Trikrat evropski prvak
Smodiš je s tremi različnimi klubi sedemkrat igral v finalu Evrolige, trikrat je bil evropski prvak. Da se nikoli ni preizkusil v Ligi NBA, mu ni žal. Prave ponudbe nikoli ni bilo, tudi sicer si ne predstavlja, kako bi z družino prenašal morebitne nagle selitve z enega na drugi konec Amerike.

S košarkarjem se je za Val 202 na Čatežu ob Savi pogovarjal Franci Pavšer mlajši.


Kakšno je zdaj življenje, ko so za vami največja košarkarska doživetja na parketu že za vami?
Trenutno sem sproščen, brez pogodbe. To mi povsem odgovarja in mislim, da je s tem končana moja športna kariera. Mogoče se bo čez mesec, dva ali tri v meni pojavila želja v meni, da bi se spet aktiviral. Velika želja je, da bi dobil neko funkcijo blizu doma, najraje v novomeški Krki.

Kako je z zdravjem? Kakšne posledice je kariera pustila na vašem zdravju?
Slabe. To je davek dolge 17-letne profesionalne kariere. Kot vidim druge upokojene športnike, ima vsak svojo hibo, kroničen problem, ki ga nosi s seboj. Najlepši del dneva je po kosilu, ko si se že aktiviral, že naredil nekaj zase in se bolje počutiš. Morda bo treba storiti še kakšno terapijo več. V glavnem, posledice bodo očitno ostale do konca.

Koliko ste recimo v košarkarskih krogih? Se slišite s košarkarskimi prijatelji še iz obdobja svoje kariere, ste spremljali rezultate drugih tekem?
Imam prijatelje, a žal sem opazil, da znam že kakšno tekmo pogledati z očmi trenerja. Gledam samo napake. Ne uživam več v lepoti, v zabijanju, v asistencah. Zakaj je šel ta tja, moral bi iti sem, to ni bil dober blok, zakaj tega menja? To mi je napor in zaradi tega nerad gledam. Moram pa reči, da sem zelo užival, ko sem si prvič v živo ogledal finale med Miamijem in Oklahomo. To je bilo zares fantastično doživetje. Biti na tribuni med navijači je nekaj čisto drugega kot sedeti na klopi in igrati proti LeBronu in drugim. Takšno tekmo bi si šel še enkrat z veseljem ogledat.

Ko ste na tribuni, veliko vidite. Razmišljate o trenerski poti?
Ne, ne razmišljam. Vidim, da je stres trenerskega dela enostavno prevelik. V takšnih trenutkih se spomnim na številne trenerje, recimo "Dude" Ivkovića, ko jih vidiš po tekmi na klopi sedeti. Ko se končno sprosti in vidiš, koliko psihofizične energije je vložil. Kako se je iztrošil ... Ko ga vidiš naslednji dan, ko je celo noč analiziral tekmo - podočnjake ima do brade dol, je brez energije, vse je narobe, nič ni prav. Mislim, da po 17 letih stresa, napornega življenja in potenja to vsekakor ni dobra pot zame, za mojo družino in za moje zdravje. Mislim, da je idealno zame neka mirna dejavnost. Gotovo bom ostal v košarki, verjetno v kakšni pisarniški funkciji, kjer pomagaš iz ozadja in svetuješ.

Se mi zdi, da vam predvsem potovanja ne dišijo?
Potovanja pa sploh. Sedeti več ur za volanom ali v letalu s tem hrbtom v enem položaju je problem. Tudi ta pot v Miami ni bila lahka, a pač to je bil užitek in to smo zdržali. Potovanj imam v načrtu čim manj.

Kako je, ko pogledate svojo inventuro košarkarske kariere - 11 sezon Evrolige in to na vrhunski ravni, kar vam verjetno zavidajo vsi prekaljeni košarkarji, ne samo tisti, ki imajo neizživete kariere.
Ponosen sem. Nisem si nikoli mislil, da bo trajalo toliko, kolikor je, da bom tako uspešen, da si bom zagotovil eksistenco in da bom s tem že zdaj svojim otrokom zagotovil mirno življenje. Kaj naj rečem? Idealna pravljica! Lepše ne bi moglo biti. Morda bi lahko zmagali kakšno tekmo več, ampak tako je čisto v redu.

Pa slovenska reprezentanca? Želeli ste si kolajno, da bi bila vaša kariera popolna.
Res je. V življenju je treba imeti cilje. Žal se ni izpolnil, treba je iti naprej. Jasno, reprezentanci bom pomagal na vse načine, če bo to od mene zahtevala oziroma če me bodo tam želeli. Bom zunanji sodelavec reprezentance. Verjamem, da je prišel čas, ko se mora ta reprezentanca spremeniti. Treba je gledati mlajše fante in razmišljati o prihodnosti. Upam, da se bo ta klubska situacija z Olimpijo rešila, da se bodo fantje lahko razvijali in igrali vrhunsko košarko. Da bo Krka vztrajala in naredila korak naprej na višjo raven, da bi imeli dva predstavnika v samem vrhu Evrope in s tem razvijali reprezentanco. Moja reprezentančna pot pa je končana.

Trenutno sem sproščen, brez pogodbe. To mi povsem odgovarja in mislim, da je s tem končana moja športna kariera. Mogoče se bo čez mesec, dva ali tri v meni pojavila želja v meni, da bi se spet aktiviral. Velika želja je, da bi dobil neko funkcijo blizu doma, najraje v novomeški Krki.

Ponosen sem. Nisem si nikoli mislil, da bo trajalo toliko, kolikor je. Da bom tako uspešen, da si bom zagotovil eksistenco in da bom s tem že zdaj svojim otrokom zagotovil mirno življenje. Kaj naj rečem? Idealna pravljica! Lepše ne bi moglo biti. Morda bi lahko zmagali kakšno tekmo več, ampak takole je čisto v redu.