Njegov Hull City (oziroma po novem Hull City Tigers) pričakovano ni mogel konkurirati londonski ekipi, ki s Josejem Mourinhom meri na naslov prvaka (bilo je 2:0), a vendarle je bilo v igri Tigrov kar nekaj pozitivnih točk. Kapetan Koren je bil med najbolje ocenjenimi, misli pa so zdaj že usmerjene na sobotno domačo premiero proti Norwichu. Z 32-letnim vezistom smo se pogovarjali tudi o reprezentanci, za katero od jeseni 2011 ne igra več.

Načrt, kako se zoperstaviti Chelseaju, ni deloval. Po 25 minutah je bilo že 2:0. Je bil tekmec enostavno premočan?
Dobro smo se pripravili, toda igrali smo proti ekipi, ki cilja na vrh, medtem ko je naš cilj obstanek. To je težko gostovanje tudi za preostale najboljše ekipe. Seveda smo poskušali, da bi ostali v igri, toda v prvih 30 minutah smo imeli težave. Šele kasneje smo prišli k sebi in začeli igrati. V drugem polčasu smo jih umirili, poskusili smo res igrati, ampak nam ni uspelo doseči zadetka. To je vendarle Premier liga. Pomembno je, da ostanemo samozavestni in da se iz poraza tudi kaj naučimo.

Morda ste imeli še težjo nalogo, ker je Stamford Bridge bučno pozdravil vrnitev Joseja Mourinha na trenersko klop. Po tekmi je Mourinho celo rekel, da takšnega polčasa Chelsea morda še nikoli ni odigral.
Se strinjam. Že tako je težko igrati na Stamford Bridgeu, z vrnitvijo Mourinha pa je bilo vse skupaj še težje. To je bila njegova prva prvenstvena tekma po vrnitvi in gotovo so bili igralci še bolj motivirani in skoncentrirani, da dosežejo zadetek. Kot rečeno, prve pol ure je bilo zelo težko igrati. Imajo eno najboljših veznih linij in imeli smo nemalo težav. Takšnih tekem ne igraš vsak dan.

Bili ste med najbolje ocenjenimi igralci Hull Cityja. Ste zadovoljni s svojo igro?
Že večkrat sem rekel, da želim pomagati ekipi, zato ne razmišljam o sebi. Določene naloge, ki jih imam, poskušam maksimalno izpolniti, potem pa naj trener oceni mojo igro.

Torej vas ocene v angleških medijih sploh ne zanimajo?
Ne. Zanima me le to, kar meni trener. To je glavno. Verjamem pa, da se mediji tako v Angliji kot tudi v Sloveniji ukvarjajo z igro posameznika in ocenjevanjem, a sam tega ne spremljam.

Zakaj trener Steve Bruce v prvo postavo ni uvrstil okrepitvi Toma Huddlestona in Jaka Livermora, ampak sta prišla na igrišče šele sredi drugega polčasa?
Za prvenstvo imamo prijavljenih 25 igralcev. Konkurenca je velika. Vsak se mora dokazati na treningu, trener pa ima svoje taktične zamisli in odloča, kdo bo igral. Poleg tega sta Huddlestone in Livermore v klub prišla šele dva dneva pred tekmo in še potrebujeta nekaj časa. Gotovo gre za pomembni okrepitvi - smo novinci v Premier ligi, oba pa imata že izkušnje z igranjem v njej.

V soboto boste imeli proti Norwich Cityju gotovo več priložnosti za prve točke sezone ...
Za nas je vsaka tekma težka. Norwich je sestavil dobro ekipo, že nekaj let je v Premier ligi, a seveda se želimo pred svojimi navijači pokazati v dobri luči.

Navijači vas imajo radi, po predlanski sezoni so vas izbrali tudi za najboljšega igralca ekipe. Kakšen je vaš odnos z njimi?
Kjer koli sem igral, sem imel dober odnos z navijači, ki cenijo, kaj dajem na igrišču. Sem povsem skoncentriran na uspeh ekipe in ne razmišljam o sebi. Očitno to znajo ceniti. Tudi tukaj je vzdušje enkratno, prepričan sem, da bo štadion v tej sezoni razprodan.

Navijači niso bili nič kaj navdušeni, ker se je klub preimenoval v Hull City Tigers oziroma samo v Hull Tigers ...
Tisti, ki se ukvarjajo s trženjem, so ocenili, da je bolje spremeniti ime, ker bo to pripomoglo k boljšemu delovanju kluba. To moramo spoštovati. Je pa v Angliji velik poudarek na tradiciji in ni enostavno nekaj spreminjati. Vedno so potem deljena mnenja. Nekateri to sprejmejo, drugi ne.

Vaša pogodba s Hull Cityjem se izteče naslednje leto. Že kaj razmišljate, kam potem?
Drži, to je moja zadnja sezona. Potem je vse je odprto. V nogometu nikoli ne veš, kaj te čaka, a za zdaj razmišljam le o Hull Cityju. Tu se počutim odlično, prav tako moja družina.

Kako so se vaši trije otroci navadili na življenje v Angliji?
Zelo dobro. Najstarejši hodi v šolo, srednji bo zdaj začel. Največ mi pomeni, da je tudi družina zadovoljna. Deset mesecev živimo v Angliji, dva meseca smo v Sloveniji. Letošnje poletje smo bili tudi en teden na morju v Italiji. Otroci so se navadili in nam to ne predstavlja težav, seveda pa so zelo veseli, kadar se odpravimo na dopust in obiščejo babice, dedke, prijatelje.

Ste tudi kapetan Hull City Tigersov. Za tujca je to vsekakor velika čast, kajne?
To je velika stvar. Tega ni tako enostavno doseči. Gre za potrditev mojega dosedanjega dela. Sem zelo cenjen, saj dajem svoj maksimum in sem zgled mlajšim, zato me je tudi doletela ta čast. Ponosen sem, seveda pa to predstavlja tudi določeno odgovornost. Do zdaj s tem nisem imel težav, nenazadnje pa imam tudi izkušnje iz reprezentance.

Ko je Srečko Katanec postal selektor Slovenije, ste mu rekli, da je reprezentanca za vas končana zgodba. Sta se potem še kaj slišala?
Ne. Reprezentanci sem dal vse, kar sem ji lahko dal, toda po menjavi selektorja (ko je Slaviša Stojanović zamenjal Matjaža Keka, op. a.) so se zgodile določene stvari, ki niso bile izpeljane na profesionalni ravni. Razpletlo se je tako, kot se je. Prejšnji selektor je deloval drugače, Srečko Katanec pa je pokazal pravi odnos, takoj vzpostavil stik z menoj, ampak sem se že prej odločil, da končam reprezentančno zgodbo.

Očitno vas je prizadelo, ker vas je Slaviša Stojanović po telefonu poklical šele dva meseca potem, ko je bil izvoljen ...
Tega ne bi več pogreval. Ni bilo tako, kot bi moralo biti. Reprezentanca je čast in vsi bi se morali tako obnašati. Prejšnji selektor se ni, Srečka Katanca pa vsekakor spoštujem.

Ste si ogledali kakšno letošnjo tekmo slovenske reprezentance?
Zaradi vseh obveznosti slabo spremljam reprezentanco. Nisem gledal, zato težko komentiram. Vsekakor pa menim, da je treba dati Srečku Katancu in igralcem veliko časa, da se naredi zgodba. Kvaliteta je, o tem ni dvoma.

Se pogosto spomnite na uspehe reprezentance, katere kapetan ste bili? Na svetovno prvenstvo 2010, na vaš zadetek proti Alžiriji ...
Seveda. Takrat ni bilo časa, da bi to doživel v vsej veličini, toda vse je zapisano v zgodovini in čez čas se bom verjetno še bolj zavedal, kaj smo dosegli.