Odločitev v primeru Heinza Müllerja proti nogometnemu klubu Mainz 05 je nogomet vsaj za zdaj še ubranila pred novo korenito spremembo, ki so jo številni zaradi mogočih posledic primerjali s primerom Bosman iz leta 1995.

Müller je leta 2012 z Mainzem podpisal novo dveletno pogodbo. Ko se je ta iztekla, pogodbe z njim klub ni želel podaljšati, vratar pa se je odločil za pot na sodišče, kjer je zahteval, da sodišče potrdi nadaljnjo veljavnost pogodbe in jo opredeli kot pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Na prvi stopnji mu je delovno sodišče v zvezni deželi Porenje - Pfalško marca 2014 dalo prav, deželno sodišče pa je to odločitev revidiralo.

Nogometašu pogodba za nedoločen čas?
Sodišče je na prvi stopnji odločilo, da Müllerjeva pogodba ne bi smela biti časovno omejena, saj je to mogoče le pod posebnimi stvarnimi pogoji, sicer pa so začasne delovne pogodbe lahko omejene na največ 24 mesecev, kar pa je bilo pri zdaj 37-letnem Müllerju že zdavnaj prekoračeno, saj je imel s klubom pogodbo tudi med letoma 2009 in 2012. Mainz 05 se je seveda odločil za pritožbo, a zaskrbljeni so bili tudi drugi klubi, saj bi potrditev prvostopenjske razsodbe sodišča pomenila, da klubi ne morejo več podpisovati pogodb za daljše obdobje, obenem pa je primer Bosman leta 1995 nogometašem zagotovil, da lahko brez odškodnine menjajo sredino, ko se jim pogodba izteče. Še večja nevarnost pa bi bila po mnenju športnih funkcionarjev ugotovitev sodišča, da nogometašu pripada pogodba za nedoločen čas oziroma do upokojitve, kot je to v praksi v delovnem pravu na drugih področjih.