Našega kolega smo gostili v spletni klepetalnici. Imel je čast, da je na prizorišču spremljal praktično vse vrhunce Londona, ne le atletske presežke. Videl je med drugim vse štiri slovenske medalje, rekord sira Chrisa Hoya in nogometni finale.

Prepričan je, da je bilo za športnike in gledalce odlično poskrbljeno, kaj pa za novinarje? "Tokratne igre so bile veliko bolj varčevalno naravnane kot tiste v Pekingu in to se je moralo nekje poznati. Predvsem pri medijih: premalo avtobusov, premajhni konferenčni prostori in slabi prostori za delo. Za pollitrsko stekleničko vode je bilo treba plačati 1,6 funta. V Pekingu in Atenah je bila voda brezplačna."

Štiri slovenske medalje so po mnenju Tonija Grudna odličen dosežek: "Pred OI sem si rekel, da bo zaradi slabega finančnega stanja v slovenskem športu vse, kar bo več od dveh medalj, presežek. Edino medaljo, ki sem jo res pričakoval, je bila Kauzerjeva, vendar vemo, kako je končal."

Čeprav so olimpijske igre pregovorno največji športni dogodek na svetu, pa daje Gruden vseeno prednost svetovnemu prvenstvu v nogometu. "Moti" ga, ker je nemogoče imeti pregled nad vsem dogajanjem, hkrati pa poteka preveč kakovostnih tekmovanj, posebej zadnji dan, ko so skoraj sočasno štirje finali v moških moštvenih športih. "Mundial je bolj preprost in jasen: en šport, en dogodek, običajno poteka samo ena tekma. Večina sveta ne pozna zmagovalca v tekvondoju do 87 kg, medtem ko večina sliši za udeležence SP-ja."

T. O.