Zadnji osemtisočak, ki nam je manjkal do niza štirinajstih, je bila Anapurna. Noben se nas ni toliko otepal kot prav ta; od leta 1983 do končnega uspeha se je zvrstilo kar šest odprav. Zanimiv paradoks je v tem, da so Francozi leta 1950 uspeli v prvem poskusu, prav tako Angleži l. 1970 s prvim vzponom po južni steni. Vendar smo s prvim popolnim smučarskim spustom Dava in Andreja Karničarja tudi Slovenci gori dodali svoj del prvenstvenosti. Uspeh je dopolnil še Tomaž Humar, kar je njegov največji višinski dosežek. S tem vzponom smo sklenili ogrlico osemtisočakov od Makaluja (1975) do Anapurne 20 let pozneje, večinoma po prvenstvenih smereh.
in Drejc Karničar kot prva Slovenca dosegla vrh Anapurne. S tega 8.091 metrov visokega himalajskega vrha sta potem kot prva na svetu opravila smučarski spust.
Brata Karničar sta smučala po francoski smeri. Tako želeni in težko pričakovani uspeh na Anapurni je prinesla šele šesta slovenska odprava. Devetčlansko odpravo Planinske zveze Slovenije, ki je imela za cilj ponovitev smeri prvopristopnikov, smučanje z vrha in morebitni poskus prvenstvenega vzpona v alpskem slogu, je vodil Tone Škarja, njeni člani so bili Viki Grošelj, Tomaž Humar, Andrej (Drejc) Karničar, Davo Karničar, Janko Oprešnik, zdravnik Damijan Meško, Stipe Božić (Hrvaška) in Carlos Carsolio (Mehika). Vzpon po francoski smeri so zaznamovali nevarnost plazov, siloviti vetrovi in nizke temperature, a to ni zmanjšalo izredne motivacije ekipe v nameri osvojiti zadnji osemtisočak, na katerega se Slovenci še niso povzpeli.
"Rezultat, ki šteje še danes"
29. aprila 1995 so se iz tabora štiri na višini 7.400 metrov proti vrhu odpravili brata Karničar ter pridruženi član odprave Mehičan Carlos Carsolio. Ob pol devetih so vsi trije dosegli vrh Anapurne I, uro pozneje pa sta brata Karničar začela tvegan spust na smučeh in še isti dan dosegla bazo. To je bil prvi neprekinjeni smučarski spust z vrha Anapurne, slovenski alpinisti pa so se tako kot deveta država sveta povzpeli na vrh vseh 14 osemtisočakov. Na vse so se povzpeli v 20 letih. Letos bo namreč tudi 40. obletnica prvega slovenskega vzpona na osemtisočak. Leta 1975 so osvojili Makalu. 6. maja je vzpon na vrh Anapurne uspel še Humarju. Leta 2007 je Humar v samostojnem vzponu preplezal prvenstveno smer v južni steni Anapurne. To pa je bil tudi zadnji Tomažev himalajski podvig, saj se je pred šestimi leti smrtno ponesrečil na gori Langtang Lirung.
"Dogodkov pred 20 leti se spominjam z velikim ponosom in zadovoljstvom, da sva z bratom Davom ujela zadnji vlak slovenskega 'klasičnega himalajizma'. Krasna družba izvrstnih, pravzaprav legendarnih slovenskih alpinistov (Viki Grošelj, Tomaž Humar, Janko Oprešnik), podkrepljena z mednarodno udeležbo (Carlos Carsolio in Stipe Božić). Odlično vodenje Toneta Škarje. Pozorna, prav očetovska oskrba zdravnika Damijana Meška. Odlično delovanje bratske naveze. Vrh in potem še nepozaben spust. Rezultat, ki šteje še danes, saj se po tistem ni z vrha peljal še nihče drug. Pa tudi na Anapurni ni bilo v vsem tem času neke posebne gneče. V dobrih 60 letih nekaj več kot 200 pristopov na vrh," se je dosežka spomnil Drejc Karničar in dodal: "Velikokrat me hribovci sprašujejo, ali obžalujem izgubljene prste na Anapurni. Nikoli. Niti za trenutek. Ne zamenjam neprecenljive življenjske izkušnje, ki je zaznamovala in napolnila moje življenje. Bogu hvala za Anapurno!"
Davo na Anapurni dobil zalet za nove podvige
Leta 1975 sta Marjan Manfreda in Stane Belak kot prva Slovenca stala na osemtisočaku. Osvojila sta Makalu(8. 463 m), Manfreda je vzpon opravil brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil takrat svetovni višinski rekord. Dve leti pozneje sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik dosegla vrh Gašerbruma I (8.068 m). Kot prva Slovenca sta leta 1979 na najvišjem vrhu sveta Everestu (8.848 m) stala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Grošelj se je leta 1984 skupaj s Hrvatom Stipetom Božićem povzpel na Manaslu (8.163 m). Bogdan Biščak in Viki Grošelj sta se leta 1986 povzpela na Broad Peak (8.047 m). Istega leta so Gašerbrum II (8.035 m) premagali Bogdan Biščak, Viki Grošelj, Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj. Na Daulagiriju (8.167 m) sta leta 1987 stala Marjan Kregar in Iztok Tomazin, ki je leto pozneje osvojil še Čo Oju (8.201 m). L
eta 1989 je Viki Grošelj dosegel vrh Lotseja (8516 m), istega leta sta Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj osvojila Šišo Pangmo (8046 m). Leto pozneje sta Marija Frantar in Jože Rozman dosegla vrh Nanga Parbata (8.125 m). Leta 1991 sta Marko Prezelj in Andrej Štremfelj preplezala prvenstveno smer v Kangčendzengi (8.598 m), že dva dni pozneje je na glavnem vrhu Kangčendzenge (8.586 m) stal Grošelj skupaj s Hrvatom Božićem. Leta 1993 sta Zvonko Požgaj in Viki Grošelj po klasični smeri brez dodatnega kisika dosegla K2 (8.611 m). Leta 1995 pa sta Karničarja osvojila Anapurno.
Davo Karničar je na Anapurni dobil zalet za naslednje smučarske podvige in tako oktobra 2000 postal prvi, ki mu je uspel nepretrgan spust z vrha Everesta do baznega tabora, ter leta 2006 po smučanju z Mt. Vinsona, najvišjega vrha Antarktike, prvi človek, ki je uspešno presmučal vse najvišje vrhove sedmih celin. Trenutno se pripravlja na smučanje z druge najvišje gore na svetu, 8.611 metrov visokega K2, prihodnje leto.
Zadnji osemtisočak, ki nam je manjkal do niza štirinajstih, je bila Anapurna. Noben se nas ni toliko otepal kot prav ta; od leta 1983 do končnega uspeha se je zvrstilo kar šest odprav. Zanimiv paradoks je v tem, da so Francozi leta 1950 uspeli v prvem poskusu, prav tako Angleži l. 1970 s prvim vzponom po južni steni. Vendar smo s prvim popolnim smučarskim spustom Dava in Andreja Karničarja tudi Slovenci gori dodali svoj del prvenstvenosti. Uspeh je dopolnil še Tomaž Humar, kar je njegov največji višinski dosežek. S tem vzponom smo sklenili ogrlico osemtisočakov od Makaluja (1975) do Anapurne 20 let pozneje, večinoma po prvenstvenih smereh.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje