Velenjčani so se druge prvenstvene zvezdice veselili že pet krogov pred koncem, za kar ima veliko zaslug tudi 34-letni Tamše, ki se je po igralski karieri v Gorenju uspešno preselil v stroko. "Z vsakim dnem, z vsako uro treninga se nekaj naučimo, bodisi v dobrem bodisi v slabem. Nikoli se z doseženim ne smeš zadovoljiti. Če se zadovoljiš, si že pokopan," svojo življenjsko filozofijo pojasnjuje Tamše.

Zakaj je Gorenje letos tako prevladovalo v domačem prvenstvu?
Najprej bi dejal, da smo se pred začetkom sezone izjemno dobro fizično pripravili. Ekipo smo osvežili z nekaj skrbno izbranimi igralci, tako da smo pridobili širino. Poškodbe in posledično odsotnosti se nam zato med sezono niso toliko poznale. Kar se igre tiče, smo postavili agresivno in gibljivo obrambo 6-0, ki nam je omogočila nadgradnjo napada in protinapada, v katerem smo v tem trenutku najmočnejši v Sloveniji. Če igraš dobro obrambo, ti steče tudi v napadu. Igralci so se enostavno začutili med seboj, igrali so življenjski, lep rokomet. Zaradi vsega tega smo prišli do cilja.

Pri 34 letih ste razmeroma mlad trener. Kakšen je vaš recept za uspeh oziroma vaša življenjska filozofija?
Z leti se ne obremenjujem. Moja filozofija je, da se z vsakim dnem, z vsako uro treninga nekaj naučimo, v dobrem ali slabem. Nikoli se z doseženim ne smeš zadovoljiti. Če se zadovoljiš, si že pokopan. In vsi smo šli s to mislijo v prvenstvo, zato smo uspešno prišli na cilj. A to je že preteklost. Če bi privolili v to, bi bili že nižje. Pred nami je zdaj še večja obveza, česar se veselim. Težili bomo k temu, da bi še nadgradili doseženo.

Ste oktobra, ko je v zraku visela vaša menjava, res v slačilnici imeli že poslovilni govor?
To drži. Dejansko sem bil zamenjan oziroma degradiran v pomočnika trenerja. Fantom sem dejal, da dokler bom še jaz "glavni", bomo delali maksimalno. Naj bo to en, dva dni, teden. Iz tega smo prišli še močnejši.

Ali veste, zakaj nazadnje vaše menjave ni bilo oziroma ste bili imenovani nazaj na mesto prvega trenerja?
Ko se je menjava zgodila, sem jo sprejel, analiziral sam pri sebi vse za nazaj in šel naprej. Pozneje pa me tudi ni zanimalo, zakaj se menjava ni zgodila. Sicer pa nisem pravi naslov za pogovor na to temo.

Kakšen je zdaj vaš odnos z vodstvom kluba? Sta vam predsednik kluba Uroš Marolt in direktor Stane Ostrelič že segla v roke ob uspehu?
Vsekakor. Kar se je dogajalo, je sestavni del športa. V tistem trenutku je bilo malo grenkega priokusa. Zdaj moram reči, da so odnosi z obema korektni, ob naslovu sta bila oba tako srečna kot jaz.

V naslednji sezoni vas čaka Liga prvakov. Ogrodje ekipe boste verjetno obdržali, saj je mlada in perspektivna. Kaj pa okrepitve?
Liga prvakov je prestižno tekmovanje. 90 odstotkov ekipe ima pogodbo vsaj še za naslednjo sezono. Zagotovo bomo pripeljali še kakšno osvežitev iz slovenskega prostora. Imamo kar nekaj talentov, ki jim želimo dati priložnost, da se uveljavijo, tako kot sta se letos Matej Gaber in Jure Dolenec. Težil bom k temu, da jih uveljavimo tudi na mednarodni sceni.

Kako se boste spočili po naporni sezoni?
Pred nami je najprej še nekaj tekem. Po koncu prvenstva pa upam, da bom z družino nekam odpotoval in vsaj za kakšnih 14 dni odklopil misli iz rokometa, čeprav vem, da bo težko. Sem namreč takšen človek, ki živi za rokomet, tako da mi tudi na plaži misli uhajajo k rokometu.

Boj za prvaka je odločen, za drugo mesto še ne. Bodo Celjani odbili napad Cimosa?
V tem trenutku ne morem nič napovedati. Oboji igrajo še v Evropi, kjer jim želim, da pridejo naprej. Kdor bo bolj spočit, ta bo imel večje možnosti. Mi vsekakor ne bomo nikomur nič podarjali. Moje načelo je, da odigramo maksimalno do konca in da sezono končamo brez poraza. Najbolj srečen bi bil, če bi Celjani in Koprčani o drugem mestu odločali med seboj.

Kdo pa je vaš favorit za zmago v Ligi prvakov?
Pred začetkom sezone smo sodelovali na turnirju na Poljskem, kjer je igral tudi Kiel. Po tem turnirju sem se na banketu pogovarjal s trenerjem Kiela Alfredom Gislassonom, ki mi je zatrdil, da bo Kiel evropski prvak. Odgovoril sem mu, da je vse odvisno od Sergeja Rutenko (igra za Barcelono, op. a.). Moja favorita za finale sta še vedno Barcelona, ki je sicer prvo tekmo s Köbenhavnom izgubila za šest golov (29:23, op. a.), in Kiel. Navsezadnje pa ima to možnost še vedno tudi Cimos Koper.