Kolesarska Dirka po Franciji je vsako leto eden od športnih vrhuncev poletja. Največja in najpomembnejša kolesarska dirka na svetu vsako leto poteka julija in ima že več kot stoletno tradicijo. 24. julija 2005 je Američan Lance Armstrong postal prvi kolesar v zgodovini, ki mu je uspelo pripeljati rumeno majico v Pariz sedemkrat zapored. S tem je na najlepši način (prvič) zaključil kariero.

Urednik časnika L'Auto (predhodnik današnjega L'Equipa) Henri Desgrange je leta 1903 dal pobudo za prvo Dirko po Franciji. Zmagovalec je postal v Italiji rojeni Francoz Maurice Garin. Organizatorji so imeli v prvih letih ogromno težav, saj so si mnogi kolesarji skušali na vse načine skrajšati pot do cilja. Garin je leta 1904 uporabil kar vlak. Ker je bil dobro znan, so ga opazili in bil je diskvalificiran.

Mnoge države si želijo gostiti kakšno etapo Toura. Po navadi dirka zavije v kakšno sosednjo državo. V zadnjih letih je Tour gostoval v Nemčiji, Belgiji, Italiji, Španiji, Švici, Luksemburgu. Štart dirke je bil tudi v nekoliko bolj oddaljenih državah (v Veliki Britaniji, Irski in na Nizozemskem).

L'Alpe d'Huez najbolj znan vzpon
Dirka se vsako leto odloči v Pirenejih in Alpah, kjer se gorski specialisti pomerijo med seboj in določijo zmagovalca v Parizu. V Pirenejih je najbolj znan gorski prelaz Tourmalet (2.114 m), v Alpah pa sloviti L'Alpe d'Huez (1.850 m) in Galibier (2.645 m).

Italijan Fausto Coppi je leta 1952 kot prvi zmagal v etapi do L' Alpe d' Hueza. Na 21 serpentinah do vrha se ob progi zbere čez 100.000 ljudi, vzdušje je izjemno, zmaga na tej etapi pa najbolj prestižna.

Rumeno majico kot prvi oblekel Eugene Christophe
Direktor Henri Desgrange se je leta 1919 odločil, da mora vodilni kolesar izstopati iz glavnine. Časopis L'Auto se je tiskal na rumenih straneh in Francoz Eugene Christophe je v Grenoblu postal prvi kolesar, ki je oblekel rumeno majico. Zanimiva je njegova anekdota, ko je tega leta pobegnil na vzponu do Tourmaleta. Privozil si je lepo prednost, vendar se mu je pokvarilo kolo. S kolesom na ramenih je pretekel celoten spust, zapeljal v bližnjo delavnico, ga sam popravil in pripeljal do cilja z velikim zaostankom. Po tem dogodku je bil veliko bolj znan kot večina zmagovalcev.

Virenque najboljši gorski kolesar v zgodovini Toura
Tekmovanje za najboljšega gorskega kolesarja na Touru poteka že od leta 1933, šele leta 1975 pa so uvedli pikčasto majico za najboljšega hribolazca. Majica je bele barve z rdečimi pikami, ker je bil bilo prvi pokrovitelj podjetje, ki je izdelovalo čokolado Poulin, ki je imela pikčast ovitek.

Vzponi so razdeljeni v pet kategorij. Najmanj točk je na vzponih četrte kategorije, največ pa na vzponih ''hors'' (izven) kategorije. V zadnjih letih so zmagovali predvsem kolesarji, ki so se osredotočili le na zbiranje točk in so šprintali na najvišjih prelazih. Organizatorji so leta 2004 določili novo pravilo, točke na zaključnem vzponu se podvojijo (prvi kolesar na vrhu prejme 40 točk).

Francoz Richard Virenque je leta 2004 še sedmič postal najboljši gorski kolesar na Touru. Zmagal je v letih 1994-97, 1999, 2003 in 2004. Španec Federico Bahamontes in Belgijec Lucien van Impe sta bila najboljša hribolazca šestkrat.

Zabel šestkrat v Parizu v zelenem
Šprinterji se potegujejo za zeleno majico. Na koncu vsake etape najhitrejši kolesarji dobijo točke glede na etapne uvrstitve.

Največ točk je na voljo v šprinterskih etapah. Med vsako etapo organizatorji določijo vmesni šprint, kjer se kolesarji borijo za 20 točk. Največ zelenih majic ima v svoji zbirki Erik Zabel, ki je kar šestkrat zapored postal najboljši šprinter. Med letoma 1996 in 2001 je bil Nemec nepremagljiv. Njegov dosežek je še bolj vreden zato, ker je nastopal za ekipo Telekoma, ki je imela v svojih vrstah tudi Jana Ullricha. Zablovi moštveni kolegi niso pripravljali ugodnega položaja v šprintih zanj, ampak se je največkrat moral znajti kar sam.

Šesta zmaga se je dolgo časa izmikala
Štirje kolesarji so na Touru dosegli pet skupnih zmag. Najprej je to uspelo Francozu Jacquesu Anquetilu, v sedemdesetih je kraljeval Eddy Merckx, osemdeseta leta so minila v dominaciji Bernarda Hinaulta. Med leti 1991 in 1995 je pet zaporednih zmag nanizal Bask Miguel Indurain.

Anquetil preprečil slavje množic, ki so ljubile Poulidorja
Jacques Anquetil je zmagal na Touru že v svojem prvem nastopu (leta 1957). Kolesar iz Normandije je bil specialist za vožnjo na čas. Novinarji so mu dali vzdevek ''gospod krono''. Po treh slabših letih je leta 1961 še drugič zmagal in do leta 1964 nanizal skupno pet zmag.

Njegova zadnja je bila najbolj odmevna. Anquetil se je boril za zmago z ljubljencem občinstva Raymondom Poulidorjem, za katerega je navijalo več kot 100.000 razgretih Francozov na vzponu do Puy De Doma. Anquetil si je privozil dovolj prednosti, v tej gorski etapi pa mu je njegov trener natočil kar šampanjec v kozarec in ga s tem vzpodbudil k boljši vožnji. V Parizu je Anquetil (umrl je leta 1987) prehitel Poulidorja za 55 sekund. Raymond Poulidor (popularni Pou Pou) se je za vedno zapisal v srca kolesarskih navdušencev, v skupni razvrstitvi je bil trikrat na 2. mestu in petkrat na 3. mestu.

Tudi Merckxu ni uspelo šestič
Eddy Merckx je v svoji bogati karieri postavil mnoge nedosegljive mejnike. Na Dirki po Franciji je prvič zmagal leta 1969, potem ko so ga italijanski organizatorji izključili z Gira zaradi suma jemanja nedovoljneih poživil. Na Touru je leta 1969 Belgijec osvojil vse tri prestižne majice, kar ni uspelo nobenemu pred in za njim.

Leta 1971 ni hotel proslavljati svoje tretje zaporedne zmage, saj je španski hribolazec Luis Ocana padel na spolzki cesti v Pirenejih in s tem zapravil vodstvo na dirki. Leta 1973 Merckx ni nastopil na dirki in zmaga je pripadla Ocani. Po zmagi leto kasneje je leta 1975 skušal zmagati še šestič. Rumeno majico je nosil že osem dni, Francozi ga niso marali, ker je prihajal iz Belgije. V 14. etapi ga je neki gledalec močno udaril, Merckx je padel s kolesa in s hudimi bolečinami nadaljeval do konca dirke. Zmagal je Francoz Bernard Thevenet, Merckx je končal na 2. mestu tri minute za njim. Eddy je rumeno majico nosil rekordnih 95 dni.

Hinault in LeMond kolesarila po tihem dogovoru
Bernard Hinault je bil zadnji veliki francoski kolesarski šampion. Prvi dve zmagi je dosegel letih 1978 in 1979, leta 1980 pa je zaradi poškodbe hude poškodbe kolena moral predčasno končati dirko, ko je bil na poti k tretji zaporedni zmagi. V naslednjih dveh letih je s svojo odlično ekipo Renault ponovno zlahka zmagal.

Vse njegove zmage so temeljile na izjemnem znanju trenerja Cyrilla Guimarda, s katerim sta se leta 1983 razšla in Hinault je prestopil v ekipo La Vie Claire. V istem moštvu je pedale vrtel tudi Američan Greg LeMond. Leta 1985 sta kolesarja sodelovala na vseh težkih vzponih. Zmagal je Hinault in LeMondu obljubil, da mu bo naslednje leto pomagal pri nejgovi prvi skupni zmagi. Ko je Američan v prvem tednu zašel v krizo, je Hinault začutil priložnost za šesto zmago, vendar se je LeMond pobral in po zmagi celo očital Hinaultu, da je prelomil obljubo. Zmaga Bernarda Hinaulta leta 1985 je še vedno zadnja francoska zmaga na domači dirki.

Epska zmaga LeMonda
V najbolj napeti dirki v zgodovini Toura je Američan Greg LeMond leta 1989 prav zadnji dan na Elizejskih poljanah prehitel Francoza Laurenta Fignona. Pred kronometrom po ulicah francoske prestolnice je imel Fignon 50 sekund prednosti. Vsa Francija je zadnjo nedeljo dihala s plešastim Fignonom, ki je zaostal za 58 sekund in skupno končal na 2. mestu, le 8 sekund za LeMondom. Po tem bolečem porazu se Fignon nikdar ni več vrnil v staro formo, ki mu je prinesla skupni zmagi na francoski pentlji v letih 1983 in 1984.

Riis preprečil šesto zmago Induraina
Mit o tako želeni šesti zmagi je poskušal zrušiti tudi Miguel Indurain. Konec osemdesetih, ko se je pojavil na Touru, ni takoj posegel po najvišjih uvrstitvah. Leta 1991 mu je z njegovo neverjetno dominacijo v kronometrih uspelo priti do svoje prve skupne zmage. Njegova taktika je bila vsa leta enaka.

V vožnji na čas je obvladoval konkurenco, leta 1992 v Luksemburgu je deklasiral vso svetovno elito za tri minute. Po prvem kronometru je oblekel rumeno majico in odlično kontroliral najnevarnejše tekmece v gorskih etapah. Nikoli ni sam hotel priti do etapne zmage v gorski etapi, prepustil jih je tekmecem, ki so v skupni razvrstitvi že močno zaostali. Prav zaradi te navade je bil med kolesarji zelo priljubljen. Leta 1996 je poskušal še šestič zapored zmagati na Touru. Francoski organizatorji so traso dirke speljali tudi skozi njegovo rodno Pamplono. Pred prvim kronometrom je bila na sporedu etapa do Les Arca. Danec Bjarne Riis je pregledal mnoge posnetke vožnje Induraina in ga s posebno taktiko nenehnih skokov povsem zlomil. Indurain je vse svoje zmage dosegel z veliko pomočjo ekipe Banesto, ki pa mu leta 1996 ni bila v veliko oporo. Moštvo Telekoma z Ullrichom in Riisom je povsem prevladovalo.

Ullrich prikolesaril Nemčiji prvo skupno zmago
Po zmagi Riisa leta 1996 je naslednje leto svoj veliki trenutek dočakal Jan Ullrich. Postal je prvi Nemec z zmago na največji kolesarski dirki. V Nemčiji je zavladala prava kolesarska evforija. Ullrich je temelje zmage postavil v etapi do Andorre Arcalis, ko je s samostojnim pobegom prvič v karieri oblekel rumeno majico. Drugi je bil Francoz Richard Virenque, tretji pa Marco Pantani.

Pantani ugnal Ullricha v močnem nalivu
Pirat iz Cesenatica je po zmagi na Giru leta 1998 odlično formo v vožnji navkreber predstavil tudi na francoskih cestah. Ullrich je imel pred Pantanijem pred prvo gorsko etapo ogromnih pet minut prednosti. V Pirenejih se je razlika malce zmanjšala, vendar je vse kazalo na drugo zmago Nemca. V 15. etapi od Grenobla do Les Deux Alpesa je Pantani napadel na vso moč. V močnem nalivu je imel Ullrich težave s kolesom, na zadnjem vzponu pa je povsem omagal. V cilj je prišel devet minut za Pantanijem in dirka je bila odločena.

Lance postal živa legenda
Leta 1999 se je začela vladavina Lancea Armstronga. Američan je že leta 1993 v Oslu postal svetovni prvak v cestni dirki, na Touru pa nikoli ni bil blizu zmagovalnega odra. Oktobra 1996 je celotno kolesarsko javnost pretresla novica, da ima Lance raka na modih, ki se je razširil na pljuča in možgane. Zdravniki so mu dajali le 20-odstotno možnost za preživetje, o nadaljevanju njegove kariere nihče ni niti pomislil. V ekipi Cofidis niso več verjeli v njegovo vrnitev, zato je prestopil v US Postal in na Vuelti leta 1998 osvojil 4. mesto.

Leta 1999 je na prvi gorski etapi do Sestriera zmagal in do Pariza ga ni mogel ustaviti nihče. Začela se je prava kolesarska pravljica. Njegov sistem treninga je povsem podrejen Touru, celo sezono se pripravlja le na tritedenski obračun na francoskih cestah. Jan Ullrich je moral zaradi poškodbe izpustiti dirko leta 1999, vendar tudi v naslednjih dveh letih je moral priznati premoč Armstrongu, ki je po navadi dirko odločil že po prvi gorski etapi (Sestriere 1999, Lourdes Hautacam 2000, L'Alpe d'Huez 2001, La Mongie 2002 in 2004, Courchevel 2005). Le leta 2003 je Ullrich sledil Armstrongu do zadnjega kronometra. V etapi do L'Alpe d'Hueza je Lancea porazil Španec Iban Mayo, na kronometu ga je Ullrich prehitel kar za minuto in pol. Pred zadnjo uro resnico v Nantesu je imel Lance minuto in sedem sekund prednosti. Ullrich je v močnem nalivu padel in Armstrong je še petič zmagal. V letu 2004 je bil Lance ponovno nedotakljiv, dobil je kar pet etap in se s šesto zmag vpisal med nesmrtne. Na svoji zadnji dirki v karieri je julija 2005 še sedmič deklasiral vse nasprotnike. Ekipa US Postal se je preimenovala v Discovery Channel. S sijajnimi pomočniki, ki so ves čas nadzorovali potek dirke je seveda veliko lažje zmagovati. Vsa leta je bil Lanceu zvest njegov rojak George Hincapie, ki je v St. Lary Soulanu tudi dobil etapo Toura 2005. Dosežek Armstronga bo težko izboljšljiv.



Pereiro senzacionalno zmagal po diskvalifikaciji Landisa
Leta 2006 se je začelo obdobje po Armstrongu. Glavna favorita sta bila Jan Ullrich in Ivan Basso, ki sta bila še pred prologom v Strasbourgu zaradi vpletenosti v operacijo Puerto, povezovali so ju z zloglasnim zdravnikom Eufemianom Fuentesom. Tour je bil tako popolnoma odprt, saj ni bilo nobene ekipe, ki bi popolnoma nadzorovala potek dirke. Oscar Pereiro si je v Pirenejih že nabral več kot 20 minut zaostanka, a v 13. etapi od Beziersa do Montelimarja mu je uspel neverjeten podvig. S skupino ubežnikov je prišel v cilj skoraj pol ure pred vsemi favoriti in tudi oblekel rumano majico. V 15. etapi do L'Alpe d'Hueza jo je moral prepustiti Floydu Landisu. Američan je imel nato v veliki vročini v 16. etapi velike težave na ciljnem vzponu do La Toussuireja, izgubil je prek osem minut in Pereiro je bil znova vodilni. Naslednji dan se je v etapi do Morzina Landis čudežno pobral. Prodobil je skoraj ves izgubljeni čas v samostojni vožnji, ki ji na Touru ni bilo para. V kronometru predzadnji dan je moral nadomstiti le 30 sekund, na koncu pa je Pereira ugnal za 57 sekund. Po koncu Toura je bil Landis diskvalificiran, saj so mu dokazali jemanje testosterona. Test je bil narejen po epski zmagi v 17. etapi, količina pa je trikrat presegla najvišjo dovoljeno mejo. Prvič po letu 1904 (Maurice Garin) je bil zmagovalec Toura diskvalificiran nakandno, zmaga pa je pripadla Pereiru, kar velja za eno največ senzacij v zgodovini dirke. Tadej Valjavec, ki je vozil za Lampre, je končal na 16. mestu, kar je bila najboljša slovenska uvrstitev do takrat.

Tour doživel tudi temne trenutke
Tour je leta 1998 zaznamoval tudi največji škandal v zgodovini kolesarstva. Pred začetkom dirke so pri maserju ekipe Festina, 53-letnemu Belgijcu Willyju Voetu, našli ogromne količine nedovoljenih poživil. Na francosko-belgijski meji v bližini Lilla so pregledali njegov avto in ga takoj aretirali, takoj so tudi sprožili preiskavo v hotelu Festine. Na novinarski konferenci je športni direktor Bruno Roussel zanikal vpletenost kolesarjev v dopinški škandal.

Direktor dirke Jean-Marie Leblanc je počakal na vse izide preiskav. Willy Voet je v zaporu priznal, da mu je bilo naročeno, da pripelje vse substance na dirko. Po 4. etapi so aretirali tudi Roussela in zdravnika Ryckaerta. Na zaslišanju je Roussel priznal, da so imeli v Festini natančno organiziran doping. Še isti večer so imeli sestanek vodilni komisarji Toura. Pred štartom prvega kronometra se je vodstvo dirke odločilo, da izključi celotno ekipo Festine s Toura, kar se prej ni zgodilo v 95-letni zgodovini dirke. Virenque, ki je toliko pričakoval od Toura, bil je eden glavnih favoritov v sanjskem moštvu, je končal dirko, še preden se je zares začela.

V stoletni zgodovini dirke umrli trije kolesarji
Dirka po Franciji je doživela tudi tragične trenutke. Trije kolesarji so umrli med dirko. Leta 1935 je Španec Francisco Cepeda padel pri spustu s prelaza Galibier.

Leta 1967 si je Anglež Tom Simpson zelo želel zmagati etapo do Mont Ventouxa. V peklenski vročini je vzel amfetamine, gledalci pa so mu med vožnjo navkreber postregli še z vinom. Simpson se je povsem izčrpan zgrudil na tla, odpovedalo mu je srce in pomoči ni bilo več. Po 13. juliju 1967 so organizatorji Toura poostrili nadzor nad nedovoljenimi poživili.

18. julija 1995 je Italijan Fabio Casartelli pri hitrosti 88 km/h padel pri spustu s Col de Portet d'Aspeta. Olimpijski zmagovalec iz Barcelone leta 1992 ni nosil čelade in je umrl na kraju nesreče. Naslednji dan je celotna karavna Toura žalovala, Lance Armstrong, Casartellijev najboljši prijatelj v ekipi Motorola, je simbolično prvi prevozil ciljno črto.

Valjavec deveti leta 2008
Že leta 1936 je kot Jugoslovan na Touru nastopil Franc Abulnar, ki je odstopil v 9. etapi. Primož Čerin je leta 1986 zasedel 32. mesto, leta 1989 pa mu je pripadlo 40. mesto. Jure Pavlič je prvič nastopil na Touru leta 1989, ko je zasedel 74. mesto. Leta 1991 je dirko končal na 134. mestu.

Andrej Hauptman v treh nastopih (2000, 2002 in 2003) nikoli ni uspel prikolesariti do cilja v Parizu. Leta 2000 je moral domov še pred pričetkom dirke, leta 2002 pa je dosegel najboljšo slovensko etapno uvrstitev. V 3. etapi je končal na sijajnem 4. mestu. Le mesto slabše se je leta 2000 uvrstil Zoran Klemenčič, a ni uspel priti do Pariza. Martin Hvastija je na Touru nastopil dvakrat. Leta 2002 je zasedel 128. mesto. Dvakrat je na Touru nastopil tudi Simon Špilak, leta 2009 je končal na 109. mestu, leto zatem pa je odstopil v 17. etapi. Po en nastop na dirki sta zbrala Gorazd Štangelj, ki je zasedel 87. mesto leta 2005 in Matej Mugerli, ki je dirko končal na 118. mestu leta 2006.

Najboljši Slovenec v zgodovini Toura je Tadej Valjavec. Nastopil je trikrat (2006, 2007 in 2008) in zasedel 16., 18. in 9. mesto v skupnem seštevku. Njegova najboljša etapna uvrstitev je 7. mesto v 16. etapi iz leta 2008. Visoke cilje je imel tudi Jani Brajkovič, ki je leta 2010 v ekipi RadioShack pomagal Lancu Armstrongu in končal na 43. mestu, leta 2011 pa je odstopil v peti etapi zaradi zlomljene ključnice.

Grega Bole je leta 2010 zasedel 125. mesto, leto zatem pa je bil še za mesto slabši. Kristjan Koren je leta 2010 končal na 94. mestu, leto kasneje pa je bil osem mest boljši. Šprinter Borut Božič je leta 2011 končal na 135. mestu.

Vsi zmagovalci Dirke po Franciji:
1903 Maurice Garin (FRA)
1904 Henri Cornet (FRA)
1905 Louis Trousselier (FRA)
1906 René Pottier (FRA)
1907 Lucien Petit-Breton (FRA)
1908 Lucien Petit-Breton (FRA)
1909 Franšois Faber (LUKS)
1910 Octave Lapize (FRA)
1911 Gustave Garrigou (FRA)
1912 Odile Defraye (BEL)
1913 Philippe Thys (BEL)
1914 Philippe Thys (BEL)
1919 Firmin Lambot (BEL)
1920 Philippe Thys (BEL)
1921 Léon Scieur (BEL)
1922 Firmin Lambot (BEL)
1923 Henri Pélissier (FRA)
1924 Ottavio Bottecchia (ITA)
1925 Ottavio Bottecchia (ITA)
1926 Lucien Buysse (BEL)
1927 Nicolas Frantz (LUKS)
1928 Nicolas Frantz (LUKS)
1929 Maurice De Waele (BEL)
1930 André Leducq (FRA)
1931 Antonin Magne (FRA)
1932 André Leducq (FRA)
1933 Georges Speicher (FRA)
1934 Antonin Magne (FRA)
1935 Romain Maes (BEL)
1936 Sylvčre Maes (BEL)
1937 Roger Lapébie (FRA)
1938 Gino Bartali (ITA)
1939 Sylvčre Maes (BEL)
1947 Jean Robic (FRA)
1948 Gino Bartali (ITA)
1949 Fausto Coppi (ITA)
1950 Ferdinand Kubler (ŠVI)
1951 Hugo Koblet (ŠVI)
1952 Fausto Coppi (ITA)
1953 Louison Bobet (FRA)
1954 Louison Bobet (FRA)
1955 Louison Bobet (FRA) 
1956 Roger Walkowiak (FRA)
1957 Jacques Anquetil (FRA)
1958 Charly Gaul (LUKS)
1959 Federico Bahamontes (ŠPA)
1960 Gastone Nencini (ITA)
1961 Jacques Anquetil (FRA)
1962 Jacques Anquetil (FRA)
1963 Jacques Anquetil (FRA)
1964 Jacques Anquetil (FRA)
1965 Felice Gimondi (ITA)
1966 Lucien Aimar (FRA)
1967 Roger Pingeon (FRA)
1968 Jan Janssen (NIZ)
1969 Eddy Merckx (BEL)
1970 Eddy Merckx (BEL)
1971 Eddy Merckx (BEL)
1972 Eddy Merckx (BEL)
1973 Luis Ocaña (ŠPA)
1974 Eddy Merckx (BEL)
1975 Bernard Thévenet (FRA)
1976 Lucien Van Impe (BEL)
1977 Bernard Thévenet (FRA)
1978 Bernard Hinault (FRA)
1979 Bernard Hinault (FRA)
1980 Joop Zoetemelk (NIZ)
1981 Bernard Hinault (FRA)
1982 Bernard Hinault (FRA)

1983 Laurent Fignon (FRA)
1984 Laurent Fignon (FRA)
1985 Bernard Hinault (FRA)
1986 Greg LeMond (ZDA)
1987 Stephen Roche (IRS)
1988 Pedro Delgado (ŠPA) 
1989 Greg LeMond (ZDA)
1990 Greg LeMond (ZDA)
1991 Miguel Induráin (ŠPA)
1992 Miguel Induráin (ŠPA)
1993 Miguel Induráin (ŠPA)
1994 Miguel Induráin (ŠPA)
1995 Miguel Induráin (ŠPA)
1996 Bjarne Riis (DAN)
1997 Jan Ullrich (NEM)
1998 Marco Pantani (ITA)
1999 Lance Armstrong (ZDA)
2000 Lance Armstrong (ZDA)
2001 Lance Armstrong (ZDA)
2002 Lance Armstrong (ZDA)
2003 Lance Armstrong (ZDA)
2004 Lance Armstrong (ZDA)
2005 Lance Armstrong (ZDA)
2006 Oscar Perreiro (ŠPA) - po diskvalifikaciji Floyda Landisa
2007 Alberto Contador (ŠPA)
2008 Carlos Sastre (ŠPA)
2009 Alberto Contador (ŠPA)
2010 Andy Schleck (LUKS) - po diskvalifikaciji Alberta Contadorja
2011 Cadel Evans (AVS)