Urugvaj 1930
Italija 1934
Francija 1938
Brazilija 1950
Švica 1954
Švedska 1958
Čile 1962
Anglija 1966
Mehika 1970
Nemčija 1974
Argentina 1978
Španija 1982
Mehika 1986
Italija 1990
ZDA 1994
Francija 1998
Južna Koreja in Japonska 2002
Nemčija 2006

Svetovno prvenstvo v nogometu vsake štiri leta za mesec dni zasenči druge dogodke. Največ uspeha doslej so imeli Brazilci, ki so zmagali petkrat.

Mednarodna nogometna zveza (Fifa), ki je bila ustanovljena leta 1904, je 26. maja 1929 na kongresu v Barceloni določila, da bo prvo svetovno prvenstvo gostil Urugvaj. Ideja o ustanovitvi svetovnega nogometnega prvenstva se je porodila v glavah francoskih nogometnih funkcionarjev na čelu z Julesom Rimetom. Po njem se tudi imenuje prestižni pokal.

Urugvajci prvi prvaki
Začetek je bil vse kaj drugega kot obetaven, saj so številne evropske države zaradi gospodarske krize bojkotirale prvenstvo na drugi strani Atlantskega oceana. Prvenstva se je udeležilo le 13 povabljenih reprezentanc, med katerimi so bile le štiri iz Evrope (Romunija, Francija, Jugoslavija in Belgija).

Prvo tekmo v zgodovini SP-jev sta 13. julija na stadionu Pocitos v Montevideu odigrali Francija in Mehika. Galski petelini so slavili s 4:1. Prvi gol je dosegel Lucien Laurent v 19. minuti. Zelo dobro so igrali tudi nogometaši Jugoslavije, ki so v predtekmovanju premagali Brazilijo z 2:1. V polfinalu so proti gostiteljem z golom Branislava Šekulića v 4. minuti celo povedli, potem pa so se Urugvajci zbrali in Jugoslovanom nasuli pol ducata golov. V finalu je Urugvaj ugnal Argentino s 4:2. Gavči so ob polčasu še vodili z 2:1, drugi gol je zabil Guillermo Stabile, ki je bil z osmimi goli tudi najboljši strelec prvenstva. V drugem delu so Pedro Cea, Victoriano Santos Iriarte in Hector Castro poskrbeli za veliko navdušenje 80.000 gledalcev na stadionu Centenario v Montevideu.

Finale, 30. 7. 1930:
Montevideo, stadion Centenario
URUGVAJ - ARGENTINA 4:2 (1:2)
80.000 gledalcev
1:0 Dorado (12.)
1:1 Peucelle (20.)
1:2 Stabile (37.)
2:2 Cea (57.)
3:2 Iriarte (68.)
4:2 Castro (89.)

Meazza blestel na domačem SP-ju
Naslednji prvenstvi je gostila Evropa. Leta 1934 so se najboljši nogometaši zbrali v Italiji. Južnoameriške reprezentance niso nastopile v najboljših postavah, branilci naslova Urugvajci pa sploh niso pripotovali. Prvenstvo je potekalo pod močnim vplivom fašističnega režima na čelu z Benitom Mussolinijem. Prvič je zaigrala tudi afriška ekipa. Egipt je izpadel že v kvalifikacijski tekmi. 16 reprezentanc se je najprej pomerilo v sistemu na izpadanje. Italijani so prišli do naslova zelo srečno. V četrtfinalu so premagali Španijo z golom Giuseppeja Meazze (1:0) šele v ponovljeni tekmi, ki je bila na sporedu le dan po prvem srečanju. Z istim izidom so bili boljši tudi od Avstrije, v finalu pa so se pomerili s Češkoslovaško, ki je s 3:1 izločila Nemce. Finalno srečanje v Rimu je bilo zelo napeto. Antonin Puč je četrt ure pred koncem z glavo poskrbel za hladen tuš, a je Raimondo Orsi 9 minut pred koncem azzurre popeljal v podaljšek. Odločilni gol za varovance selektorja Vittoria Pozza je po podaji Meazze dosegel Angelo Schiavio v 95. minuti.

Finale, 10. 7. 1934:
Rim , stadion Nazionale PNF
ITALIJA - ČEŠKOSLOVAŠKA 2:1 (1:1, 0:0), po podaljšku
50.000 gledalcev
0:1 Puc (76.)
1:1 Orsi (81.)
2:1 Schiavio (95.)

Italijani ubranili naslov
Slutnja vojne vihre se je poznala na prvenstvu v Franciji leta 1938. Avstrija, ki se je sicer kvalificirala, ni hotela nastopiti, Španija pa je udeležbo odpovedala zaradi državljanske vojne. Iz Južne Amerike so prišli le Brazilci, ki so v polfinalu klonili proti Italiji. Veliko napako je naredil brazilski selektor Adheniar Pimenta, ki v ekipo ni vključil najboljšega strelca prvenstva Leonidasa (8 golov). Italijani so z goloma Gina Colaussija in Meazze zmagali z 2:1. V finalu so s 4:2 odpravili Madžare. Junak je bil napadalec Silvio Piola, ki je prispeval dva zadetka.

Prestižni pokal je med drugo svetovno vojno v svoji omarici za čevlje skrival podpredsednik Fife dr. Ottorino Barassi.

Finale, 19. 7. 1938:
Pariz, stadion Olympique
ITALIJA - MADŽARSKA 4:2 (3:1)
1:0 Colaussi (6.)
1:1 Titkos (8.)
2:1 Piola (16.)
3:1 Colaussi (35.)
3:2 Sarosi (70.)
4:2 Piola (82.)

Urugvajci presenetili Brazilce
Prvo povojno prvenstvo je bilo leta 1950 v Braziliji. Prvenstva se je udeležilo le 13 reprezentanc. V finalu so bile kar štiri države (Brazilija, Španija, Švedska in Urugvaj), ki so se pomerile po ligaškem sistemu. Gostitelji so imeli sanjsko ekipo, glavni zvezdnik Ademir je dosegel 9 golov. Na zadnji tekmi je za naslov Brazilija potrebovala le remi proti Urugvaju, a je pred 174.000 gledalci na stadionu Maracana izgubila z 1:2. Po golu Friace v 47. minuti je vse kazalo na naslov Brazilcev, potem pa sta Juan Schiaffino in Alcides Ghigga poskrbela za nepričakovan preobrat. Po tekmi je bilo razočaranje ogromno, podelitev pokala je izpeljal kar predsednik Jules Rimet, saj so bili gostitelji povsem poklapani in so pozabili na podelitev.

Odločilna tekma finalne skupine, 16. 7. 1950:
Rio de Janeiro, stadion Maracana
URUGVAJ - BRAZILIJA 2:1 (0:0)
174.000 gledalcev
0:1 Friaca (47.)
1:1 Schiaffino (66.)
2:1 Ghiggia (79.)

Čudež v Bernu, katerega prvi junak je bil Helmut Rahn, je poskrbel za še eno presenečenj v finalih. Mogočni Madžari, ki so bili takorekoč nepremagljivi so klonili po zadetku Rahna v 84. minuti z 2:3. Foto: EPA

Helmut Rahn poskrbel za popoln preobrat
Manj vroče ozračje na tribunah je bilo leta 1954 v Švici. Prvi favoriti turnirja so bili Madžari, saj so bili neporaženi na 28 mednarodnih tekmah. Zlata genearcija, za katero so igrali Ferenc Puskas, Sandor Kocsis, Nandor Hidegkuti in drugi, je mlela vse pred seboj. V predtekmovanju so v Baslu kar z 8:3 nadigrali Nemce, Južno Korejo pa so razbili z 9:0. V četrtfinalu so Madžari nadigrali Brazilce s 4:2. Drugi finalisti so bili Nemci, ki so v četrtfinalu ugnali Jugoslavijo z 2:0. Vujadin Boškov, Branko Zebec, Zlatko Čajkovski in soigralci so se zelo dobro upirali, njihovo usodo pa je zapečatil Helmut Rahn pet minut pred koncem.

Šef (Der Boss), kot so klicali Rahna, je bil tudi osrednja figura finala na stadionu Wankdorf v Bernu. Madžari so povedli z 2:0. Puskas in Zoltan Csibor sta že po 8. minutah nakazala, da bi se tekma utegnila razvijati po scenariju iz predtekmovanja. Max Morlock in Rahn sta izid poravnala. Madžari so silovito pritiskali, a v nemških vratih je bil mož s 100 rokami Toni Turek. Varovanci trenerja Seppa Herbergerja so vzdržali velik pritisk, potem pa je Rahn z izjemnim strelom z roba kazenskega prostora matiral Gyulo Groscisa in poskrbel za veliko senzacijo. Vsi nemški nogometaši so postali pravi narodni junaki. Na sprejemu v domovini jih je pričakala velika množica ljudi. Tekmo, ki se je zgodila 4. julija 1954 v Bernu, prikazuje tudi film Čudež v Bernu.

Finale, 4. 7. 1954:
Bern, stadion Wankdorf
ZAHODNA NEMČIJA - MADŽARSKA 3:2 (2:2)
60.000 gledalcev
0:1 Puskas (6.)
0:2 Czibor (8.)
1:2 Morlock (10.)
2:2 Rahn (18.)
3:2 Rahn (84.)

Izstrelitev Peleja med zvezde
Leta 1958 na Švedskem je zablestel 17-letni Pele, Brazilci pa so prvič dvignili pokal. Branilci naslova Nemci so v četrfinalu v Malmöju z golom Rahna premagali Jugoslavijo z 1:0, potem pa so izpadli proti Švedom v polfinalu. Po zaostanku z 0.1 so se gostitelji pobrali in slavili s 3:1. Garrincha, Vava, Mario Zagallo, Pele in druščina so z domiselno igro povsem očarali gledalce po vsem svetu. V polfinalu proti Franciji (5:2) je Pele dosegel hat-trick, v finalu proti Švedski (5:2) pa je za zmago Brazilije prispeval dva zadetka. Nils Liedholm je že v 4. minuti poskrbel za navdušenje v Stockholmu, ki pa ni trajalo dolgo, saj je Vava do odmora zadel dvakrat. V nadaljevanju je po sijajnih preigravanjih Garrinche piko na i postavil Pele. Francoz Just Fontaine je na prvenstvu dosegel 13 zadetkov, kar je še vedno absolutni rekord. Prvič je imela pomembnejšo vlogo na prvenstvu televizija. Prenos tekem so lahko gledalci videli na različnih celinah.

Finale, 29. 6. 1958:
Stockholm, stadion Rasunda
BRAZILIJA - ŠVEDSKA 5:2 (2:1)
51.800 gledalcev
0:1 Liedholm (4.)
1:1 Vava (9.)
2:1 Vava (32.)
3:1 Pele (55.)
4:1 Zagalo (68.)
4:2 Simonsson (80.)
5:2 Pele (90.)

Brazilci znova na vrhu
Tudi leta 1962 v Čilu so imeli Brazilci glavno vlogo. Pravi šok so doživeli na prvi tekmi proti Mehiki (2:0) v Vina Del Maru. Pele je v 73. minuti potrdil zmago carioc, potem pa si je poškodoval mišico in zanj je bilo prvenstvo končano. Kljub temu so imeli Brazilci še vedno sijajne igralce. Garrincha in Vava sta oba dosegla po štiri gole. V četrtfinalu je Brazilija s 3:1 odpravila Anglijo, Jugoslavija pa je z golom Petra Radakovića pet minut pred koncem presenetljivo domov poslala Nemce (1:0). Za Jugoslovane so bili v polfinalu usodni Čehoslovaki (1:3), Brazilci pa niso imeli težav z gostitelji (4:2), ki so si z golom Eladia Rojasa v zadnji minuti na tekmi proti Jugoslaviji (1:0) priigrali 3. mesto. V 15. minuti finala v Santiago de Čilu je Josef Masopust poskrbel za presenetljivo vodstvo Čehoslovakov. Dve minuti pozneje je izenačil Amarildo. Zmago sta Braziliji v drugem polčasu zagotovila Zito in Vava.

Finale, 17. 6. 1962:
Santiago de Čile, stadion Nacional
BRAZILIJA - ČEŠKOSLOVAŠKA 3:1 (1:1)
69.000 gledalcev
0:1 Masopust (15.)
1:1 Amarildo (17.)
2:1 Zito (69.)
3:1 Vava (78.)

Domovina nogometa je le dočakala prvi naslov svetovnih prvakov. Dramatični in sporni finale je razveselil angleške navijače, ki pa vse od takrat čakajo na novo veliko nogometno lovoriko. Foto: EPA

Kraljica Elizabeta II. predala pokal domačemu kapetanu
Leta 1966 v Angliji so Brazilci senzacionalno izpadli že na predtekmovanju. Na prvi tekmi proti Bolgariji se je znova poškodoval Pele, ki je sicer nastopil na odločilni tekmi proti Portugalski, a ni bil v polni pripravljenosti. Najboljši strelec prvenstva Eusebio je z dvema goloma na Goodisson Parku poskrbel za zmago Portugalske s 3:1. Angleži so vse svoje tekme odigrali na Wembleyu. V tekmi ob odprtju prvenstva so razočarali proti Urugvaju (0:0), v četrtfinalu pa jih je rešil Geoff Hurst, ki je pokopal Argentince (1:0). Junak polfinala proti Portugalski je bil Bobby Charlton z dvema goloma, Eusebio je z enajstih metrov osem minut pred koncem le omilil poraz.

V razburljivem finalu je Anglija po podaljšku premagala Nemčijo s 4:2. Zmedo v obrambi gostiteljev je v 12. minuti z lepim diagonalnim strelom izkoristil Helmut Haller, Wembley pa je oživel po izenačenju Hursta z glavo. 12. minut pred koncem je Martin Peters zadel za 2:1, a Nemci so potrdili svoj sloves in v predzadnji minuti je Wolfgang Weber izsilil podaljšek.

V 101. minuti se je zgodil najspornejši trenutek v zgodovini svetovnih prvenstev. Žoga se je po strelu Hursta od prečke odbila v polje. Stranski sodnik Tofik Bahramov je švicarskemu glavnemu sodniku Gottfriedu Dienstu pokazal, da je žoga prečkala črto. Po dolgih letih diskusij je računalniška analiza pokazala, da žoga s celim obsegom ni bila prek črte, a gol je veljal. Hurst je v 120. minuti prodrl po levi strani in žogo zabil pod prečko za 4:2. S tem je postal edini igralec, ki je v finalu SP-ja dosegel hat-trick. Pokal je legendarnemu kapetanu Bobbyju Mooru predala kraljica Elizabeta druga.

Finale, 30. 6. 1966:
London, stadion Wembley
ANGLIJA - ZAHODNA NEMČIJA 4:2 (2:2, 1:1), po podaljšku
93.000 gledalcev
0:1 Haller (12.)
1:1 Hurst (18.)
2:1 Peters (78.)
2:2 Weber (89.)
3:2 Hurst (101.)
4:2 Hurst (120.)

Brazilci pometli s tekmeci
Čeprav je Pele napovedal slovo od reprezentančnega nogometa, je zaigral na prvenstvu v Mehiki leta 1970. Brazilija z igralci, kot so bili Clodoaldo, Gerson, Rivelino, Tostao, Jairzinho in Carlos Alberto, je pometla z vso konkurenco. Televizija je imela vse močnejši vpliv na razpored tekem. Veliko se jih je začelo že ob 12.00 po tamkajšnjem času, ko je bila vročina neznosna. Prvič so delili rumene in rdeče kartone (izključen ni bil nihče). Nemci so se Angležem v četrtfinalu oddolžili za poraz izpred štirih let. Alan Mullery in Martin Peters sta varovance selektorja Alfa Ramsayja popeljala v vodstvo z 2:0. V 68. minuti je Franz Beckenbauer z nenadnim strelom z desne strani osmešil angleškega vratarja Petra Bonettija. Nemci so dobili nov zagon in se z zadetkom Uweja Seelerja rešili v podaljške. V 108. minuti je tekmo v pravi savni v Leonu odločil Gerd Müller.

V polfinalu so se Nemci srečali z Italijani, ki so s 4:1 premagali Mehiko. Ta tekma je z zlatimi črkami zapisana v zgodovino naših zahodnih sosedov, ki so po pravi drami slavili s 4:3. Roberto Bonisegna je v 8. minuti načel mrežo Nemcev, ki so vse do zadnje minute zaman poskušali izenačiti. Uspelo je Karl-Heinzu Schnellingerju. V podaljšku je Müller zadel dvakrat, za Italijane sta bila natančna Tarcisio Burgnich in Luigi Riva, ki je tudi začel odločilno akcijo v 111. minuti. Po levi strani je prodrl v kazenski prostor in podal do Giannija Rivere, ki je matiral vratarja Seppa Maierja.

Italijani so na igrišču stadiona Azteca pustili srce, štiri dni pozneje jim ni ostalo dovolj moči za finalni obračun z Brazilci. Pele je v 19. minuti napovedal razplet finala, Bonisegni je še uspelo izenačiti. V zadnjih 25 minutah so azzurri povsem popustili. Gerson, Jairzinho in Carlos Alberto so Braziliji zagotovili zmago s 4:1 in tretji naslov.

Finale, 21. 6. 1970:
Ciudad de Mexico, stadion Azteca
BRAZILIJA - ITALIJA 4:1 (1:1)
107.412 gledalcev
1:0 Pele (18.)
1:1 Boninsegna (37.)
2:1 Gerson (66.)
3:1 Jairzinho (71.)
4:1 Carlos Alberto (86.)

Zmaga Nemčije, slava Cruyffu
Prvo ime 10. prvenstva v Nemčiji je bil Johan Cruyff. Nizozemski čudežni deček je tulipane popeljal do finala, kjer pa so jih žilavi Nemci ugnali z 2:1.

Uvodno tekmo so 13. junija 1974 na Waldstadionu v Frankfurtu odigrali Brazilci in Jugoslovani, za katere je odlično igral Brane Oblak. Najboljši slovenski nogometaš vseh časov je bil izbran v najboljšo enajsterico prvenstva. Tudi na prvi tekmi je igral sijajno, Jugoslovani pa so osvojili veliko točko (0:0). Na drugi tekmi so varovanci selektorja Miljana Miljanića z 9:0 odpravili Zaire. Sedmi gol je zabil Oblak v 61. minuti. Jugoslavija je zmagala v skupini 2 in v drugem delu prvenstva se je srečala z Zahodno Nemčijo, Poljsko in Švedsko.

Velik odmev je imela tekma med politično nasprotnima državama Zahodno Nemčijo in Nemško demokratično republiko. Presenetljivo so jo z 1:0 dobili igralci iz "vzhodnega bloka". Strelec znamenitega gola v Hamburgu je bil Jürgen Sparwasser, ki ga še 30 let pozneje veliko sprašujejo o tej tekmi. Nemci so se v drugem delu SP-ja zbrali. Jugoslavijo so premagali z 2:0. Paul Breitner je zadel z močnim strelom od daleč, usodo Jugoslovanov v Düsseldorfu je zapečatil Gerd Müller 8 minut pred koncem. O finalistu je v skupini B odločala tekma med Zahodno Nemčijo in Poljsko. Pred tekmo se je v Frankfurtu ''odtrgal oblak'', igrišče je bilo povsem poplavljeno. Z enourno zamudo se je tekma v vaterpolskih razmerah začela, Poljaki so imeli več od igre, nevaren je bil najboljši strelec prvenstva Grezegorz Lato (7 golov). Nemcem je zadostoval remi, četrt ure pred koncem pa je bil na pravem mestu Müller, ki je znova potrdil sloves ostrostrelca.

Nizozemci so se sprehodili do finala. Z dvema goloma Cruyffa so deklasirali Argentino (4:0), v odločilni tekmi v skupini A pa so ugnali Brazilce z 2:0. Strelca sta bila Neeskens v 50. in Cruyff v 65. minuti.

Finale se 7. julija na olimpijskem stadionu v Münchnu še ni dobro začel, ko je 75.000-glava množica obnemela. Nizozemci so imeli prvo žogo, sijajno so si jo podajali od noge do noge, potem pa je Cruyff prodrl v kazenski prostor, kjer ga je podrl Berti Vogts. Angleški sodnik John Taylor je takoj pokazal na belo točko in Neeskens je po sredini gola matiral Seppa Maierja. V 25. minuti je Bernd Hölzenbein teatralno padel v kazenskem prostoru in z enajstih metrov je izenačil Breitner. V 43. minuti je neverjeten gol s sedečega položaja dosegel Müller in Nizozemcem kljub pritisku v drugem delu ni uspelo izenačiti.

Finale, 7. 7. 1974:
München, olimpijski stadion
ZAHODNA NEMČIJA - NIZOZEMSKA 2:1 (2:1)
75.200 gledalcev
0:1 Neeskens (2./11-m)
1:1 Breitner (25./11-m)
2:1 Müller (43.)

Kempes junak na domačih tleh
Svetovno prvenstvo v Argentini je bilo dolgo časa pod vprašajem. Veliko reprezentanci ni hotelo pripotovati zaradi totalitarnega sistema generala Jorgeja Rafaela Videle, ki je bil takrat argentinski predsednik. Gostitelji niso blesteli v uvodnih tekmah. V odločilnem obračunu za prvo mesto v 1. skupini so jih v Buenos Airesu ugnali Italijani z 1:0. Odločilni zadetek je dosegel Roberto Bettega v 67. minuti. V drugem delu tekmovanja po skupinah so Nizozemci z odločilnim golom Arieja Hanna v 75. minuti premagali Italijane z 2:1. Zahodna Nemčija je presenetljivo izpadla, sramoten je bil poraz proti Avstriji v La Plati z 2:3. To je bila ena najslajših zmag v zgodovini avstrijskega nogometa, odločilni gol je prispeval Hans Krankl tri minute pred koncem.

V skupini B so se večni tekmeci Argentinci in Brazilci razšli brez zadetkov, a so v finale napredovali gavči, ki so Peru odpravili kar s 6:0. Finale na stadionu Monumental v Buenos Airesu se je začelo po okusu 70.000 gledalcev. Mario Kempes, ki je bil najboljši igralec in strelec prvenstva s 6 goli, je v 38. minuti načel mrežo tulipanov. Rezervist Dick Nanninga je osem minut pred koncem izenačil. Rob Rensenbrink je v zadnji minuti zapravil izjemno priložnost za zmago Nizozemske. V podaljšku se je Kempes v 105. minuti najbolje znašel pred vrati Jana Jongbloeda. Zmago Argentincev je potrdil Daniel Bertoni štiri minute pred iztekom dodatnih 30 minut.

Finale, 25. 6. 1978:
Buenos Aires, stadion Monumental
ARGENTINA - NIZOZEMSKA 3:1 (1:1, 1:0), po podaljšku
71.483 gledalcev
1:0 Kempes (38.)
1:1 Nanninga (82.)
2:1 Kempes (105.)
3:1 Bertoni (116.)

Rossi se je prebudil v drugem delu prvenstva
Italijani so se neverjetno srečno izvlekli v prvem delu tekmovanja po skupinah, potem pa se je odprlo Paolu Rossiju in azzurri so tretjič in za zdaj zadnjič dvignili pokal. V 1. skupini je Italija remizirala s Poljsko (0:0), Perujem (1:1) in Kamerunom (1:1). Zaradi več danih golov so Italijani prehiteli Kamerunce. Močno kritizirani selektor Enzo Bearzot je še naprej stavil na nerazpoloženega Rossija, in to se mu je zelo obrestovalo. V drugem delu prvenstva so Italijani ugnali Brazilijo s 3:2, Rossi je dosegel hat-trick. V polfinalu je na Nou Campu z dvema goloma domov poslal še Poljake (2:0).

Zahodna Nemčija se je osmešila v prvi tekmi na prvenstvu, z 2:1 so jih premagali Alžirci, pri katerih je blestel Rabah Madjer. Po zmagi nad Španijo v Madridu z 2:1 so si zagotovili vstopnico za polfinale, kjer so odigrali eno izmed najbolj napetih tekem v zgodovini SP-jev. V Sevilli so Nemci povedli z golom Pierra Littbarskega, a je z bele točke izenačil glavni zvezdnik galskih petelinov Michel Platini. V podaljšku Marius Tresor in Alain Giresse sta Francijo popeljala na prag finala, Nemci pa se niso predali. Znižal je Karl Heinz Rummenigge v 102. minuti, šest minut zatem je izenačil Klaus Fischer. Vratar Harald Schumacher je bil junak pri strelih z bele točke, vendar je Nemcem zmanjkalo moči za finalno tekmo in Italijani so v Madridu slavili s 3:1.

Rossi, Marco Tardelli in Alessandro Altobelli so med 57. in 81. minuto zapečatili usodo Zahodne Nemčije. Častni gol je dosegel Paul Breitner. S tem je postal edini igralec, ki je zadel na dveh različnih finalih SP-jev.

Finale, 11. 7. 1982:
Madrid, stadion Santiago Bernabeu
ITALIJA - ZAHODNA NEMČIJA 3:1 (0:0)
90.000 gledalcev
1:0 Rossi (56.)
2:0 Tardelli (69.)
3:0 Altobelli (81.)
3:1 Breitner (83.)

Maradona zadeval z roko in nogo
Argentina je leta 1986 še drugič postala svetovni prvak. Največ prahu je dvignila četrtfinalna tekma proti Angliji (2:1). Pred 115.000 gledalci na razprodani Azteci je v 51. minuti Diego Armando Maradona z roko potisnil žogo prek vratarja Petra Shiltona, sodnik Ali Bennaceur iz Tunizije, pa je zadetek priznal. Tri minute pozneje je Maradona dosegel najlepši zadetek v zgodovini SP-jev. Žogo je sprejel na svoji polovici, nanizal celotno obrambo Angležev, preigral še Shiltona in žogo potisnil v mrežo. 10 minut pred koncem je znižal Gary Lineker (prvi strelec SP-ja s 6 goli), kaj več pa Angležem ni uspelo. Brazilci, ki so na prvih tekmah mleli vse pred seboj, so v četrtfinalu izpadli proti Franciji. V rednem delu sta zadela Careca in Platini. Pri strelih z bele točke se je izkazal francoski vratar Joel Bats, ki je ubranil strel zvezdnika Socratesa, Luis Fernandez pa je galske peteline popeljal med štiri. Zahodna Nemčija, ki je v četrtfinalu po enajstmetrovkah s 4:1 izločila gostitelje, je bila v ponovitvi polfinala izpred štirih let znova boljša. Za zmago z 2:0 sta zadela Andreas Brehme in Rudi Völler.

Maradona je bil razigran tudi v polfinalu proti Belgiji (2:0). Oba zadetka je dosegel po izjemnih samostojnih akcijah. V finalu je Jose Brown z glavo načel nemško mrežo, Jorge Valdano pa je po prodoru po levi strani povišal na 2:0. Nemci so se znova izvlekli z goloma Rummenigeja in Völlerja. Sedem minut pred koncem je Maradona lepo podal do Jorgeja Burruchage, ki je z natančnim strelom z desne strani ukanil Schumacherja in Argentini zagotovil naslov.

Finale, 29. 6. 1986:
Ciudad de Mexico, stadion Azteca
ARGENTINA - ZAHODNA NEMČIJA 3:2 (1:0)
114.600 gledalcev
1:0 Brown (23.)
2:0 Valdano (55.)
2:1 Rummenigge (74.)
2:2 Völler (80.)
3:2 Burruchaga (83.)

Sladko maščevanje Nemcev
Argentina se je prebila do finala tudi v Italiji leta 1990, a je morala priznati premoč Nemcem, ki so slavili z 1:0. Prvenstvo so zaznamovale tekme z malo zadetki. Tako je bilo v tudi v finalu, kjer je Argentina postala sploh prva reprezentanca, ki ji ni uspelo zadeti v polno v finalu. Odločitev je padla v 85. minuti, ko je Rudi Völler teatralno padel v kazenskem prostoru, Andreas Brehme pa je z enajstih metrov zadel za tretji naslov Nemcev.

Varovanci selektorja Franza Beckenbauerja so v uvodni tekmi na San Siru s 4:1 odpravili Jugoslavijo. V izjemni formi je bil Lothar Matthäus, ki je dvakrat ukanil vratarja Tomislava Ivkovića. V osmini finala so z 2:1 izločili Nizozemsko. Izključena sta bila Frank Rijkaard in Rudi Völler, nizozemski zvezdnik je nato še pljunil Nemca. V polfinalu so se srečali večni tekmeci Angleži in Nemci. Brehme je s prostega strela v 60. minuti zadel živi zid, žoga je preletela Petra Shiltona in končala v mreži. 10 minut pred koncem je na Delle Alpiju izenačil Lineker. Vratar Bodo Illgner je pri strelih z bele točke ubranil strel Stuarta Pearcea, Chris Waddle pa je ustrelil prek vrat in Nemci so bili v finalu.

Argentinci so na uvodni tekmi na San Siru senzacionalno izgubili proti Kamerunu (0:1). Napako vratarja Neryja Pomipiduja je izkoristil Francois Omam Biyik. Kamerunci so bili glavno presenečenje prvenstva, v glavni vlogi je bil 38-letni Roger Milla. Dva gola je zabil Romunum, potem pa je v osmini finala osmešil popularnega kolumbijskega vratarja Reneja Higuito. V 109. minuti mu je odvzel žogo na sredini igrišča in jo poslal v prazno mrežo ter tako kaznoval poigravanja Higuite zunaj vrat. Kamerunci so bili blizu polfinala, proti Angliji so vodili z 2:1, potem pa je Lineker z dvema goloma z 11 metrov razblinil njihove sanje.

Jugoslavija se je prebila do četrtfinala. Dragan Stojković je potopil Špance (2:1), v četrtfinalu pa so bili srečnejši Argentinci. Pri strelih z 11 metrov je bil razpoložen vratar Sergio Goycoechea. Izkazal se je tudi v polfinalu v Neaplju, ko so Gavči premagali gostitelje s 4:3 po enajstmetrovkah.

Finale, 8. 7. 1990:
Rim, stadion Olimpico
ZAHODNA NEMČIJA - ARGENTINA 1:0 (0:0)
73.600 gledalcev
1:0 Brehme (85./11-m)

Baggio tragični junak finala
Brazilci so na SP-ju v ZDA leta 1994 pokazali daleč največ, slab vtis so pustili le v finalu proti Italiji (0:0), ki so ga dobili po streljanju enajstmetrovk.

Režiserja uspeha carioc sta bila napadalca Romario in Bebeto. Slednji je v osmini finala zadel za zmago z 1:0 proti gostiteljem v San Franciscu. V četrtfinalu so Brazilci vodili že z 2:0 proti Nizozemski, Denis Bergkamp in Aron Winter sta izid poravnala. Za odločitev je s prostega strela s 30 metrov poskrbel Branco v 81. minuti. Švedi so se v polfinalu dolgo časa žilavo upirali Brazilcem, potem pa je 10 minut pred koncem Romario zadel za glavo, kar je bilo zanj vse prej kot značilno.

Branilci naslova Nemci so razočarali. V četrtfinalu so jih izločili Bolgari. Matthäus je varovance Bertija Vogtsa z 11 metrov popeljal v vodstvo, s prostega strela je izenačil Hristo Stojčkov, zmago pa je Bolgarom zagotovil Jordan Lečkov z glavo. V polfinalu so Bolgari izgubili z Italijo z 1:2. Oba gola za azzurre je prispeval Roberto Baggio, ki se je razigral v drugem delu prvenstva (dosegel je odločilna zadetka v osnimi finala proti Nigeriji in v četrtfinalu proti Španiji).

Finalna tekma ni upravičila velikih pričakovanj. V taktični borni so mreže vseh 120 minut mirovale. Odločilni strel z bele točke je zgrešil prav Roberto Baggio in Brazilci so četrtič postali prvaki.

Finale, 17. 7. 1994:
Los Angleles, stadion Rose Bowl
BRAZILIJA - ITALIJA 3:2 (0:0), po streljenju 11-m
94.194 gledalcev

Zidane potopil Brazilce
V Franciji (1998) se je merilo 32 držav - največ dotlej. S tem so največ pridobile afriške in azijske reprezentance, saj so dobile več predstavnikov. 12. julij 1998 bo ostal v večnem spominu francoskih navijačev, saj je takrat Francija v finalu s 3:0 premagala nemočno Brazilijo.

Brazilce je vodil čudežni deček Ronaldo. Ta je bil pod pritiskom sponzorjev postavljen v prvo enajsterico kljub slabemu telesnemu počutju, nasprotovanju zdravnikov in selektorja. Izid je znan, Brazilija je jokala, ko je gledala obupno igro svojih ljubljencev. Z dvema goloma je veliki junak postal Zinedine Zidane.

Brazilci so kot zmagovalci prejšnjega prvenstva v Ameriki v uvodni tekmi prvenstva premagali Škote (2:1) in se, čeprav so v svoji skupini presenetljivo izgubili z Norvežani, zanesljivo uvrstili v osmino tekmovanja. Tam so ''carioce'' s 4:1 povozile Čile. Na naslednji stopnički tekmovanja jih je čakala vse prej kot naivna, Danska. Vendar je Rivaldo z dvema zadetkoma svoje moštvo le zvlekel na polfinalno tekmo. Tam jih je čakala skoraj vedno odlična Nizozemska, ki je klonila šele po strelih z bele točke.

Francozi so že v uvodnih treh tekmah s tremi zmagami svetu pokazali, kako močni so. In da jih zanima le eno, naslov svetovnih prvakov. Toda že v osmini tekmovanja jih je čakalo nepričakovano težko delo. Fanatične Paragvajce, ki jih je vodil slavni vratar Jose Luis Chilavert, jim je uspelo premagati šele v 113. minuti z zlatim golom Laurenta Blanca (sploh njegov prvi gol za reprezentanco!). Da potrebuješ tudi veliko sreče, ko se bojuješ za najbolj želen pokal na svetu, je dokazala četrtfinalna tekma z Italijani. Pred 77.000 gledalci so se v pravi srhljivki z enajstmetrsko ruleto le pririnili do polfinala. Tudi tam ni šlo zlahka. Hrvatje so namreč povedli z golom Šukerja, napaka ognjenega kapetana Zvonimirja Bobana pa je peteline vrnila v igro. S debitantskima goloma Liliana Thurama za svojo reprezentanco so se lahko gostitelji uvrstili v finale.

Prvenstvo je zaznamovala tudi naša soseda Hrvaška, ki je s tretjim mestom postala najboljša debitantka svetovnih prvenstev v zgodovini. Za še lepši vtis ognjenih je poskrbel kockasti Davor Šuker, ki je s šestimi goli postal najboljši strelec prvenstva.

Precej pozornosti je bila deležna tekma osmine finala med Argentino in Anglijo. Znova so kratko potegnili Otočani. Angleški mediji so pozneje raztrgali svojega zvezdnika Davida Beckhama, ki je brez žoge brcnil Diega Simeoneja in si zaslužil rdeči karton. Pri branjenju kazenskih strelov se je izkazal argentinski vratar Carlos Roa. Te samozavestne Argentince je v četrtfinalu minuto pred koncem s prekrasnim golom matiral nizozemski zvezdnik Denis Bergkamp (2:1). 64 tekem si je prek televizijskih sprejemnikov ogledalo kar 37 milijard ljudi. Torej je posamezno tekmo spremljalo pol milijarde gledalcev.

Finale, 12. 7. 1998:
Saint-Denis, Stade de France
FRANCIJA - BRAZILIJA 3:0 (2:0)
80.000 gledalcev
1:0 Zidane (27.)
2:0 Zidane (45.)
3:0 Petit (90.)

SVETOVNO PRVENSTVO LETA 2002

Razburljivo prvenstvo v Nemčiji je minilo v pravem karnevalskem vzdušju, ki ga je začinil eden najbolj dramatičnih finalo, ki se je po 'loteriji' zaključilo z italijanskim slavjem in sramoto Zinedina Zidana. Foto: EPA

SVETOVNO PRVENSTVO LETA 2006