Pridnestrje ali v uradnem nazivu Pridnestrsko moldavska republika je 4163 kvadratnih kilometrov velika separatistična pokrajina z okoli 505 tisoč prebivalci. Njeno ozemlje se vije ob reki Dnester, po kateri je dobila ime, in je mednarodno znana tudi kot Transnistrija. Na eni strani meji na Ukrajino in na drugi na Moldavijo, od katere se je odcepila leta 1992 po državljanski vojni.

A Pridnestrja ne priznava nobena država in je tako de jure del Moldavije, ima pa republika de facto neodvisnost in deluje kot država. Ves čas jo podpira Rusija.

Ponovno klic na pomoč v Moskvo

Pridnestrje prav zaradi vojne v Ukrajini in podpore Moskve že nekaj časa ostaja tiho žarišče, v katerem bi lahko izbuhnil nov spopad med Rusijo in Zahodom. Razmere so se še bolj zaostrile konec februarja letos, ko so oblasti v Pridnestrju Moldavijo obtožile gospodarskega napada in k ukrepanju pozvale Moskvo.

Pridnestrski vrhovni politični organ, kongres predstavnikov vseh ravni, je takrat opozoril, da je moldavska vlada v Kišinjevu proti njim sprožila "gospodarsko vojno" in blokirala ključne uvozne izdelke, da bi pokrajino "spremenila v geto". Moldavska vlada je namreč letos uvedla carinske predpise, po katerih morajo podjetja v Pridnestrju v moldavski proračun plačati uvozne dajatve.

Sorodna novica Pridnestrje zaprosilo Moskvo za zaščito pred gospodarskim pritiskom Moldavije

"Moldavskim oblastem ni treba veliko za gospodarsko osamitev in strateško obkoljevanje ozkega podolgovatega teritorija, ker jih v tak položaj potiskajo razmere same," je razmere v Moldaviji za MMC komentiral Jernej Zupančič z oddelka za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Poslabšanje gospodarskega stanja je namreč odraz posrednih učinkov sankcij proti Rusiji in ruski oligarhiji. Rusije sicer formalno ne stane skoraj nič, če Pridnestrje močneje podpre, je dodal sogovornik, vendar je tudi ne stane veliko, če pri podpori ostaja skromna, saj je Pridnestrje že tako odvisno od ruske pomoči. Vendar Zupančič ne izključuje tudi močnejše ruske podpore, vključno z vojaško pomočjo. "Kako se bodo odločili v Moskvi, lahko zgolj ugibamo," je dodal.

Moldavija je poziv kongresa sicer oklicala za propagandni dogodek in ustvarjanje histerije, čeprav so nekateri glasovi v mednarodni skupnosti dogajanje primerjali s stopnjevanjem napetosti v Ukrajini pred vojno, tudi predsednica Moldavije Maia Sandu je Rusijo že večkrat obtožila načrtovanja državnega udara v Moldaviji.

Nato se je zgodil nov zaplet med Pridnestrjem in Moldavijo. Ob prihajajočih ruskih volitvah, kjer se Vladimirju Putinu obeta že peti predsedniški mandat in bodo potekale od petka do nedelje, je Rusija v Pridnestrju za ruske državljane nameravala odpreti šest volišč. To pa je v nasprotju z dogovorom z moldavsko vlado, ki je odobrila le odprtje enega volišča v Kišinjevu. Zaplet so v Moldaviji označili kot še eno od številnih ruskih provokacij, s katero ta država skuša zanetiti konflikt v samooklicani republiki, ki se že od svoje razglasitve samostojnosti močno naslanja na Rusijo.

"Ruska geopolitika je predvsem zelo pragmatična"

Rusija kljub dolgoletni podpori Pridnestrja nikoli ni priznala, prav tako ni podprla njegove morebitne priključitve k Rusiji. Ruski predlogi za federalizacijo Moldavije pa niso bili sprejemljivi za nikogar, danes je takšnih možnosti še manj.

"Rusija je samo v zadnjem desetletju nekajkrat izkazala, da se na izjave na diplomatskem parketu in v etru ni mogoče zanesti," je dejal Zupančič. "Nobene garancije ni, da ne bi ruska duma tako rekoč jutri sprejela kakega za svetovno javnost presenetljivega sklepa. Ruski mednarodni sloves je že dosegel stopnjo, ki bi jo nova teritorialna ekspanzija težko še kaj poslabšala." Sogovornik je tudi poudaril, da je tudi v daljši časovni perspektivi ruska geopolitika predvsem zelo pragmatična.

Od razglasitve neodvisnosti Pridnestrja leta 1992 in kljub različnim pobudam je stanje dobri dve desetletji ostalo skoraj nespremenjeno, vendar je to zadevalo predvsem odnose med Moldavijo in Pridnestrjem. "Rusija je bila pokrovitelj, tutor in dežurni varnostnik v ozadju, ki mu ni bilo treba narediti ničesar in je že s svojo navzočnostjo deloval tako, da proti Pridnestrju posebne akcije ni bilo, tudi ekonomskih sankcij ali česa podobnega," je poudaril Zupančič.

Z začetkom vojne v Ukrajini pa so se razmere v Pridnestrju korenito spremenile, saj se je povečal nadzor na meji, kar vsaj deloma zavira tudi ilegalne trgovinske dejavnosti. Gospodarske in politične elite so tesno povezane z Rusijo, zato jih ostre protiruske sankcije vsaj posredno zadevajo. Čeprav je Pridnestrje skoraj v celoti odvisno od ruske pomoči, pomemben del prebivalcev države tvorijo etnični Ukrajinci. Pridnestrska meja z Moldavijo sicer poteka v celoti po reki Dnester, na drugi strani pa je meja z Ukrajino naravno prehodna.

Pridnestrje v precepu

Dveletna rusko-ukrajinska vojna postavlja tudi v Pridnestrju vrsto vprašanj glede njegovega položaja med Ukrajino in Moldavijo, državama, ki imata obe proevropsko usmeritev, Pridnestrje pa obravnavata kot ruski satelit.

Ta separatistična republika se še vedno naslanja na Rusijo, vendar je za razumevanje razmer treba spomniti tudi na nedavni primer Gorskega Karabaha oziroma republike Arcah. V letih 2020 in 2023 je Rusija kot dotedanji zaščitnik te državne tvorbe najprej zelo zmanjšala, nato pa popolnoma opustila pomoč v boju proti Azerbajdžanu. Armencem iz Gorskega Karabaha ni preostalo drugega kot eksodus v Armenijo, samooklicane republike, ki je nastala leta 1994, pa od januarja letos ni več.

"Ne predstavljam si, da bi očitna ruska slabost na Kavkazu ne predstavljala poučne lekcije tudi za Pridnestrje, čeprav je večina prebivalcev etničnih Rusov," je zato opozoril Zupančič. "Zanje ni dovolj, da nase čim bolj vežejo Rusijo kot zaščitnico, temveč da s prikazovanjem problematičnosti lastnega primera vzbujajo pozornost, da ne bi zaradi odsotnosti medijske pozornosti ne doživeli usode Arcaha."

Pridnestrje je tako v precepu, pravi Zupančič: ali izbere tesnejšo povezavo z Moldavijo, tudi prek federalizacije ali večje avtonomije znotraj Moldavije, ter sledi njeni proevropski poti ali nadaljuje odnos z Rusijo, kar v sedanjih razmerjih pomeni nadaljnjo gospodarsko in politično osamitev od sosedstva. "Vse pa kaže, da so izbrali drugo možnost," je sklenil Zupančič.

Zamrznjeni konflikt

Moldavija, ena od 15 držav, ki so nastale iz Sovjetske zveze, je samostojnost razglasila leta 1991, ko je na referendumu s 97-odstotno večino tri četrtine volivcev podprlo osamosvojitev. Pridnestrske separatistične težnje je podprla Moskva, s pomočjo takrat še sovjetskih vojakov je država obranila svojo neodvisnost in po vojni se je vzpostavilo trenutno teritorialno stanje. Rusija je od takrat dejavno, tako gospodarsko in finančno kot vojaško, podpirala samooklicano republiko, vendar je ni nikoli priznala.

Zupančič opozarja, da separatistična republika politično in družbeno od sovjetskih časov ni napredovala. "Uradno še obstajajo 'sovjeti' in socialistični znaki v državnih in drugih simbolih; da o pojavljanju proletarski parol in voluminoznih kipov revolucionarjev iz zakladnice sovjetskega obdobja in širše marksistične ideologije niti ne začenjamo," je poudaril.

V Pridnestrju se zaradi izolacije politična struktura ni spreminjala, politična oblast in gospodarska moč sta ostali bolj ali manj poenoteni. "Očitno je obstajala vrsta kalkulacij z ruske strani, priznanje države na levem bregu Dnestra bi nasprotovalo načelu teritorialne celovitosti Moldavije," je razložil Zupančič. "Moldavija je imela vrsto lastnih političnih težav poleg Pridnestrja, zato ponovnega vojaškega spopada ni tvegala, vse ponudbe o možnih statusih so v Tiraspolu - glavnem mestu samooklicane republike - zavrnili. Republika je potemtakem obstala, ker je nihče ni zares ogrožal in ker je imela stalno in praktično brezpogojno podporo Rusije."

Moldavija je po drugi strani nakazala bolj odločno pot k integraciji v Evropsko unijo, ključni politični preobrat pa se je zgodil leta 2020, ko je sedanja predsednica Maia Sandu premagala prorusko usmerjenega nekdanjega predsednika Igorja Dodona. Lani je Moldavija na decembrskem vrhu EU-ja skupaj z Ukrajino dobila zeleno luč za začetek pristopnih pogajanj za članstvo v evropski povezavi. Kljub temu državo na poti v EU čaka vrsta ovir.

Na prepihu zgodovinskih sprememb

Moldavija ima ob sorazmerno preprosti naravnogeografski strukturi ozemlja precej zapleteno politično zgodovino in je etnično in kulturno heterogena. Je ena izmed treh zgodovinskih pokrajin Romunije in je kot nekdanja Besarabija že bila del samostojne Romunije. Že na začetku 19. stoletja je postala del ruskega imperija, nato je med obema svetovnima vojnama znova postala romunska, po drugi svetovni vojni pa si jo je priključila tedanja Sovjetska zveza. Leta 1991 je po razpadu Sovjetske zveze razglasila neodvisnost.

Jernej Zupančič poudarja, da je razcepljenost med pripadnostjo Moldaviji ali Romuniji pretežno ideološkega izvora in zato stvar politične manipulacije. "Prepletanje etničnih značilnosti in politično teritorialne zgodovine je znova postala romunska, moldavska in tudi ruska politična dilema po razpadu Sovjetske zveze," pravi sogovornik.

Osamosvojitvi Moldavije je sledilo precej nemirno stanje, predvsem v pokrajini Gagavzija na jugu in Pridnestrju na vzhodu Moldavije. Medtem ko je večina prebivalstva smer Moldavije videla v samostojnosti ali povezovanju z Romunijo, so politične strukture, predvsem komunisti in njihovi nasledniki, prihodnost države videli v Rusiji in Skupnosti neodvisnih držav (SND).

Gospodarsko je bila Moldavija močno vezana na novooblikovano gospodarsko skupnost, ki jo sestavljajo nekdanje članice Sovjetske zveze, z izjemo baltskih držav ter Gruzije, ki je iz združenja izstopila po vojni z Rusijo leta 2008. Uradno je bila del SND-ja tudi Ukrajina, ki je izstopila leta 2018, čeprav je sodelovanje prekinila že leta 2014 po ruski priključitvi Krima.

"Romunija je bila zaradi situacije v Pridnestrju do Moldavije previdna, še posebej po vstopu v Nato leta 2004 in EU tri leta kasneje. Pridnestrje so opazovali kot ruski etnični satelit, kar je bilo po vojni v Gruziji leta 2008 še posebej očitno," razloži Zupančič. "Istega leta se je osamosvojilo Kosovo, kar je zanesljivo dodalo nekaj teže k previdnosti v strateški bilanci v širšem prostoru."

Nemirno tudi v pokrajini Gagavzija

Po osamosvojitvi Moldavije so se upor in spopadi zgodili tudi v njeni južni pokrajini Gagavziji, ki ji je leta 1994 uspelo pridobiti visoko stopnjo notranje avtonomije znotraj Moldavije. Gagavzi so maloštevilno ljudstvo s turščini sorodnim jezikom in večinsko pravoslavno veroizpovedjo, ki naseljujejo tudi območja v jugozahodni Ukrajini, Romuniji in Bolgariji.

"Po nekaterih virih naj bi bila dobršen del njihove navzočnosti v Moldaviji zasluga ruske kolonizacije v 19. stoletju," dodaja sogovornik. "Podobno politiko uvajanja etnične pestrosti s kolonizacijo pripadnikov drugih etničnih skupin in namenom rusifikacije so obilno uporabljali v caristični, še bolj pa v sovjetski dobi."

Po razkroju Sovjetske zveze so stara in nova etnično raznolika območja pogosto postala konfliktna, kar je v veliko primerih z nekaj izjemami reševala ruska vojaška prisotnost, pravi sogovornik. "Naključno ni ne sprožanje konfliktov in ne njihovo reševanje oziroma 'zamrzovanje' v začasne rešitve," razloži Zupančič.

Gagavzija je na koncu dosegla dogovor o avtonomiji znotraj Moldavije, a je poskušala to pogojevati tudi z različnimi povezavami z Rusijo, povezovanje z Romunijo pa so kategorično zavračali. "Gagavzi so tudi zdaj protievropski oziroma proruski, čeprav nimajo dejansko od tega zdaj nobene koristi," je dejal Zupančič.

Nekdaj vrt Sovjetske zveze

V sovjetski dobi je imela Moldavija zaradi pridelave sadja, vina, zelenjave status "sovjetskega vrta", ki je zalagal ne le Sovjetsko zvezo, ampak tudi marsikatero drugo socialistično državo v Evropi. V tranziciji je mnogo kmetijske in industrijske infrastrukture propadlo, pričakovanj po gospodarskem okrevanju ni upravičilo niti sodelovanje v Skupnosti neodvisnih držav.

Zaradi razvejane politične situacije ima Moldavija tudi nedorečen odnos do sovjetske zapuščine. Pridnestrje in Gagavzija sta obdržala prosovjetski sentiment, kljub temu pa je tudi Moldavija vstopala v tranzicijske procese počasi in neodločno. "V tem spominja na Belorusijo, ki je posovjetsko upravno, politično in gospodarsko strukturo večinoma le preimenovala in minimalno prilagodila novim mednarodnim ter tržnim razmeram, struktura, miselnost in vrednote pa ostale marsikje skoraj nespremenjene," opozori Zupančič.

Moldavija je po osamosvojitvi iskala novo identiteto. Med pomembne premike je sodila tudi ponovna uvedba latinice, ki jo je v sovjetskih časih v letih med 1940 in 1989 nadomestila cirilica.

Moldavijo pestijo tudi velike razlike med mestnim prebivalstvom in podeželjem. Podeželsko prebivalstvo je z izjemo Prindnestrja in Gagavzije v večini moldavsko, medtem ko je v mestih zaradi načrtne kolonizacije ruskih in ukrajinskih etničnih elementov prebivalstvo bolj heterogeno, kar je sprožilo večjo kulturno in etnično polarizacijo.

Veliko Moldavcev je sprejelo dvojno državljanstvo, s čimer se jim je odprlo več možnosti, prav tako je bilo mogoče iskati delo v EU-ju tudi z moldavskim potnim listom. Precej ljudi je našlo zaposlitev tudi v Rusiji.

Z oddaljevanjem Ukrajine od SND-ja se je Moldavija tudi teritorialno oddaljila od glavnine držav te skupnosti. "Večja proevropska orientacija je vsaj deloma posledica sorazmerno preprostega uvida, da so koristi od SND-ja precej iluzorne – še posebej od agresije Rusije na Ukrajino – in ostaja EU edini izhod," razlaga Zupančič. "Pridružil se je tudi, sam menim, da zelo stvaren in utemeljen strah, da je v primeru ruskega uspeha Moldavija naslednja ruska tarča in da je lahko prav Pridnestrje, kot tudi Gagavzija, vzvod, razlog, smer agresije."