Leta 1965 je italijanski predsednik Rižarno povzdignil na raven državnega spomenika, za javnost pa so jo odprli deset let pozneje. Foto: RTV SLO/A. S.
Leta 1965 je italijanski predsednik Rižarno povzdignil na raven državnega spomenika, za javnost pa so jo odprli deset let pozneje. Foto: RTV SLO/A. S.

V nekdanji sušilnici riža še danes vlada turobno, mučno ozračje. Vse odkar so jo člani Einsatzkommanda Rainhard oktobra 1943 spremenili v zapor, je njeno poslopje zaznamovano. Najprej je bila zbirno mesto za deportacijo v Nemčijo in skladišče za vse predmete, ki so jih odvzeli ujetnikom, a kmalu so v njej zgradili krematorijsko peč in jo spremenili v taborišče. S pomočjo občinskih oblasti so začeli zapirati ljudi in v dveh letih jih je bilo v krematoriju sežganih več tisoč. Ubijali so partizane, Slovence, Hrvate, Furlane, judovske družine iz Trsta, Benetk ter istrskih mest in vasi, italijanske protifašiste in druge nasprotnike režima.

Ko se je bližal konec vojne in je bil nemški poraz vse bližji, so Nemci zažgali tone dokumentov, nato pa razstrelili dimnik, garažo in krematorij. S tem so dokazi o grozotah, ki so se dogajale za zidovi Rižarne, konec aprila 1945 večinoma izginili. Zanimivo je, da so dokumenti o Rižarni izginili tudi iz tržaških arhivov in uradov, saj naj bi po mnenju nekaterih dokazovali vpletenost v vojne grozote več uglednih tržaških družin.

Ostala pa so pretresljiva pričevanja preživelih, napisi na stenah in več kot 3.500 osebnih dokumentov, ki jih sicer natančnim Nemcem ni uspelo zažgati.

Ana Svenšek

Ob obnovi močno poškodovanega objekta se je arhitekt odločil, da Rižarni ne bo povrnil prvotne podobe, ampak je simbolno uporabil goli beton in železo ter pustil stene neometane, da bi s tem poudaril hladnost objekta. Na fotografiji je vidno, do kod je segal krematorij, ki so ga Nemci ob umiku uničili. Foto: RTV SLO/A. S.
Na prostor nekdanjega krematorija, ki je označen z nizkim »bazenčkom« in z različno barvo opek, svojci in krajevna skupnost polagajo vence, rože in prižigajo sveče. Vsako leto poteka tukaj tudi slovesnost ob dnevu mrtvih in dnevu spomina na holokavst. Foto: RTV SLO/A. S.
Arhitekt je na mesto nekdanjega dimnika postavil železne, na pogled neprivlačne drogove. Foto: RTV SLO/A. S.
Ta majhna soba nosi zgovorno ime – to je celica smrti. V njej je na svoj konec čakalo več tisoč ujetnikov. Včasih so bili v njej tako nagneteni, da niso mogli niti sesti. Foto: RTV SLO/A. S.
Celice, v katerih so bili zaprti interniranci. Po pričevanjih so Nemci ponoči zaganjali tovornjake in avtomobile, da so ustvarili hrup, ki je preglasil krike ujetnikov med mučenjem. Foto: RTV SLO/A. S.
V takšni celici, veliki kot manjša omara, je bilo lahko naenkrat zaprtih tudi do 18 ljudi! Foto: RTV SLO/A. S.
Danes je v Rižarni na ogled tudi pretresljiva razstava najdenih predmetov, dokumentov, fotografij in drugih stvari, ki so po uničenju objekta še ostali. Razstava je postavljena v nekdanji garaži. Foto: RTV SLO/A. S.
S tem predmetom so pretepali ujetnike in večkrat je bil udarec z njim tudi usoden. Razstavljena je replika, čeprav so v ruševinah našli izvirni predmet, a so ga iz razstavne vitrine pred nekaj leti ukradli. Foto: RTV SLO/A. S.
Takšno obleko so nosili zaporniki. Foto: RTV SLO/A. S.
Redke fotografije napisov, ki so jih v stene vrezali ujetniki. Italijanske oblasti so namreč kmalu po vojni ukazale prepleskati še obstoječe zidove. S tem se je začel molk o dogajanjih v Rižarni in okoli nje, ki traja še danes … Foto: RTV SLO/A. S.
Poslovilno pismo slovenskega interniranca družini. Foto: RTV SLO/A. S.
Spominska plošča žrtvam taborišča. Natančnih številk ubitih ni, gibljejo pa se med 3.000 in 5.000. Foto: RTV SLO/A. S.