Fascinantni hoteli
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.2 od 43 glasov Ocenite to novico!
Na ekološki posesti Don Alfonsa, imenovani Le Peracciole. Foto: MMC RTV SLO
Vrt in bazen pred hotelom/restavracijo. Foto: MMC RTV SLO
Spalnica in jedilnica v Don Alfonsu - povsod prevladujejo rožnati, vijoličasti in beli toni. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Iaccarinovi (z leve proti desni): glava družine Alfonso, vodja kuhinje Ernesto, maitre d' Mario in gospodarica Livia. Foto: Don Alfonso 1890
Zbirka krožnikov z degustacijskega menija. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Don Alfonso ima morda najimpresivnejšo vinsko klet od vseh michelinskih restavracij - umeščena je v 3.000 let star etruščanski predor. Foto: MMC RTV SLO
Livia Iaccarino je sobe opremila sama in jih napolnila z lastnimi kosi pohištva in dekoracijo. Foto: MMC RTV SLO
Alfonso Iaccarino je prodal družinsko vilo, da je na rtu Puntanella kupil prostrano posestvo, na katerem pridelujejo izključno ekološke pridelke. Foto: Don Alfonso 1890
Amalfi slovi po svojih limonah. Pri Don Alfonsu jih vsak dan dostavljajo s posesti. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Ena od jedi, ki najbolj ostane v spominu - rezanci iz šipka s sladoledom iz jegulje. Foto: MMC RTV SLO
Don Alfonso 1890 ima danes svoje podružnice še v Rimu, na Capriju, v Makau, Marakešu in - od nedavnega - še na Novi Zelandiji (na sliki). Foto: Don Alfonso 1890

Dodaj v

Kulinarični biser sredi turistično obleganega Amalfija

Don Alfonso 1890, restavracija z dvema Michelinovima zvezdicama
9. maj 2017 ob 06:23
Sorrento - MMC RTV SLO

Da prispete do Don Alfonsa, je treba premagati kar nekaj ostrih, ozkih ovinkov po Amalfijski obali. Razgledi so osupljivi - in ne najbolj blagodejni za tiste z vrtoglavico. Restavracija v Sant'Agati, enem manjših in manj obleganih mestec na rivieri, je odmaknjena od turistične trase, od zunaj popolnoma neobetavna, a s svojim pristopom do hrane in menijem predstavlja najčistejše bistvo svojega okolja.

Don Alfonso 1890, kot je polno ime te z dvema Michelinovima zvezdicama ovenčane restavracije in butičnega hotela, se nanaša na leto, ko se je Alfonso Costanzo Iaccarino, stari oče Alfonsa Iaccarina, staroste italijanske kuhinje, iz ZDA vrnil v domačo Italijo in tam odprl hotel. Njegov vnuk je nato leta 1980 korenito zamajal družinski mir, ko se je s soprogo Livio odločil, da hotel zapreta, prodata družinsko vilo, z denarjem pa odpreta restavracijo Don Alfonso 1890 ("To je bil velik škandal!").

A ne kakršnokoli restavracijo. Don Alfonso je namreč strogo lokalna in ekološka restavracija - nekaj, kar je morda danes trend, v 80. letih pa je bila to revolucionarna ideja - in tudi velik izziv na jugu Italije, kjer, morda presenetljivo, ozaveščenost glede ekološke in sonaravne pridelave še vedno šepa.

Don Alfonso 1890


Sant'Agata sui Due Golfi
Amalfijska obala
Oddaljenost od Ljubljane:
1.000 km

Hotel član skupine Relais & Chateaux; cena sobe od 320 evrov dalje

Restavracija:
2*; cena menija od 140 evrov dalje


Ekološka posest z razgledom za bogove

Tudi zato sta se Iaccarinova odločila, da ničesar ne prepustita naključju in sta leta 1984 na šest kilometrov oddaljeni Punta Campanelli, divjem polotoku z dih jemajočim razgledom na otoka Capri in Ischio, od sonca prežgano pustinjo spremenila v 9 hektarov prostrano ekološko farmo sredi zaščitenega naravnega parka, na kateri družina prideluje neoporečne limone, jajčevce, kapre, buče, paradižnik, med "srečnih čebel", grozdje, breskve, fige, oljčno olje štirih obujenih avtohtonih sort in tudi kokoši.

"Hoteli smo delati, kot se je delalo nekoč, ko zemlja še ni bila okužena s pesticidi, ko ti še niso prežemali vsake grozdne jagode in limone," razlaga Livia. "Ne morete predstavljati, koliko dela je bilo. To je bila bitka življenja! A se je izplačalo - kakovost ti da dostojanstvo."

"Tisočletna zgodba Amalfija"
Iaccarinova sta na posesti Le Peracciole, do katere vodi tako ozka pot, da jo zmore samo stari fiat panda, začela saditi stare, avtohtone sorte, in pravita, da se vse to, "tisočletna zgodba Amalfija", odraža v njihovih jedeh.

Res je - Don Alfonso je najmočnejši v krožnikih, ki ponujajo najbolj čisto esenco pokrajine, prežete s soncem in morjem, v krožnikih, ki v ospredje postavijo omako iz paradižnikov San Marzano, ribe in, jasno, limone. Smo le na Amalfijski obali.

Leta 1999 sta se družinskemu poslu pridružila sinova Ernesto in Mario. Starejši, Ernesto, diplomirani ekonomist, je delal za multinacionalko v Milanu, ko je pred 17 leti postavil življenje na glavo in od očeta prevzel kuhinjo. Mario, diplomant hotelskega menedžmenta, po nabiranju izkušenj v Franciji in Nemčiji zdaj skrbi za sprejem gostov. Mama jima je položila na srce: "Hočem strast v vsem, sicer vse skupaj prodajta!"

Simfonija v rožnatem
In strast nedvomno se čuti - veje iz besed Livie, ko razlaga o boju za očiščenje zemlje in pridelka ter proti pesticidom, veje iz njihove podpisne jedi, "vesuvia" (kaneloni s paradižnikovo omako v obliki Vezuva), veje iz limoncella, veje iz rožnatih in vijoličastih devetih sob hotela, ki jih je Livia napolnila z družinsko dediščino in starim pohištvom. "Tudi v sobah hočem, da gost ve, kje je. Zato sem vse opremila s svojimi starimi stvarmi. Sicer je lahko to katera koli soba kjer koli na svetu, London ali Hongkong."

Sobe in "pesnikovo kočo", romantično kamnito hiško na vrtu, barvno dopolnjujeta vrt hortenzij in glicinija, ki prerašča teraso. "Alergijo imam, a je tako lepa, da kar sedim pod njo," pravi gospodarica, ki je sama tudi obredla antikvariate, da je dobila stare ploščice, ki danes obdajajo bazen pompejskega sloga in se nadaljujejo v kopalnice. Okenske police krasijo malce politično nekorektno vidne keramične mavrske glave, ostalina časov zavojevanja južne italijanske obale, ko so domačini z glavami na oknih odganjali morske roparje. "Mi smo pač že 800 let Severnoafričani," se nasmehne Livia.

Iaccarino med kulinaričnimi ikonami
Stopnišče, po katerem se vzpenjamo, je polno uokvirjenih nagrad, jedilnikov posebnih večerij in člankov o najvplivnejših kuharskih mojstrih sveta, o kuharskih legendah, ki so tako ali drugače postavljale mejnike. Ferran Adria, Pierre Koffmann ... Alfonso Iaccarino. Leta 1985 so prejeli prvo Michelinovo zvezdico, leta 1990 drugo, leta 1997 pa tretjo (to so izgubili leta 2002). Nekje v tem času so restavraciji in hotelu dodali še kuharsko šolo, zaradi vsega omenjenega pa jih je Unesco kot edine iz Italije leta 2014 uvrstil na seznam kulturne dediščine.

Hotel in restavracija se v celoti napajata s sončno energijo ("Save the planet!" dahne evforično Livia ob razlaganju), kuhajo dosledno sezonsko in imajo svoje ribiče, ki jim dostavljajo sveže ribe iz obeh zalivov, neapeljskega in sorrentskega. "V teh zalivih je polno rib, ker so močni tokovi, so ribe res super. To je slano, vulkansko morje, zato soli sploh ne dodajamo," razlaga Iaccarinova.

V Don Alfonsu je poudarek na ribah, z mesom imajo večje težave, priznava. "Večina mesa je naphanega z antibiotiki, tako je. Piščance redimo sami, ostalo meso pa nam prinašajo s tisoč metrov visoke planote v osrednji Italiji." Njihova specialiteta sta posebna, južnoitalijanska pasma jagnja ("Še Novozelandci se nam klanjajo!") in pegatke, ki jih redijo visoko v gorah.

Vinska klet v etruščanskem predoru
Livia sicer odkrito pove, da ne kuha in da že 35 let je izključno samo soprogove jedi. "Še peteršilja mi ne pustijo rezati! Ampak za sire skrbim pa jaz," se pohvali. In zgodba zase so tudi ti. Zorijo v jami, po tri leta, a ohranjajo okus po svežem siru. Iaccarinovi preverjajo že živali, s čim jih krmijo, da ohranjajo ekološka načela tudi v mlečnih izdelkih, v provaloneju, rikoti in bivolji mocareli iz Paestuma. "To dajejo bivoli, ki imajo posebne stroje, da jih redno masirajo," pove.

Jama, ki jo omenja, je na koncu njihove vinske kleti, ki si zasluži posebno omembo. Umeščena je namreč v etruščanski predor iz 6. stoletja pred našim štetjem, vrezan v vezuvski kamen. Ugibajo, da so 35 metrov dolg predor Etruščani uporabljali kot rov za beg, in vodi vse do morja, kjer tudi zorijo sire. V kleti imajo kar 25.000 steklenic in okoli 2.000 različnih etiket - toliko, da vam vinsko karto postrežejo na i-padu.

Najstarejša steklenica je iz leta 1870, v bogati zbirki pa se skriva tudi kar nekaj Slovencev in zamejcev, od Movie in Marjana Simčiča do Čotarja in Mlečnika, seveda pa ne manjkata tudi velikana naravnih maceriranih vin, Radikon in Gravner. Globlje, ko se spustite po stopnicah, dražja postajajo vina, ovita v folijo, da bi ostala karseda zavarovana.

Limoncello po dedkovem receptu
Alkoholno zbirko dopolnjuje domači limoncello, ki ga še vedno delajo po receptu Alfonsovega starega očeta - za en liter limoninega likerja tako lupine 27 neškropljenih limon s svoje ekološke posesti prelijejo z 90-odstotnim alkoholom, dodajo biološki sladkor in naravno mineralno vodo ter pustijo 48 ur. Kot poudarja Livia, se njihovega limoncella ne daje v hladilnik, ker bi mu to uničilo okus.

Liker v ozki steklenički z ilustracijo "limonine avenije" na posesti Le Perraciole je samo eden od artiklov, ki polnijo police butika v sklopu Don Alfonsa - tu so še kozarčki medu, paradižnikove mezge in marmelade, sok iz inčunov, vložena tunina, olivno olje, hišne testenine, celo svojo kavno mešanico imajo. In vsakemu gostu ob slovesu poklonijo enega od izdelkov kot darilo.

Medtem ko nam Livia razlaga o "srečnih čebelah" in odpira knjige z zgodovino Punte Campanella, v butik vstopi ameriški gost, ki ga gospodarica iskreno radostno pozdravi. "Kam ste šli sinoči? Moram vam dati velik poljub, preden odidete!"

Kaj smo že zapisali o strasti, ki preveva vse v Don Alfonsu? Ob tem je treba poudariti, da so Iaccarinovi institucija, ne le butični družinski obrat - tako imajo depandanse Don Alfonsa 1890 odprte še v Rimu, na Capriju, v Marakešu, kjer imajo svojo zimsko rezidenco, na Novi Zelandiji in v Macau. V vse te izpostave pošiljajo svoje domače testenine in oljčno olje, drugi izdelki pa so lokalni, a do zadnjega ekološko pridelani.

Kako je videti jedilnik v Don Alfonsu 1890?


Potem ko vam somelje najprej v kozarec natoči rose šampanjec hiše Bruno Paillard, na i-padu pa prinese vinsko karto, pred vas postavijo orjaški pladenj domačega kruha, od olivnega
do takega s koprcem, in stekleničko domačega ekstra deviškega olivnega olja. Nato se začne zares. Iz kuhinje pozdravijo z rakcem s kurkumo na kremi iz kaper z njihovega posestva ter s čipsom bazilike in čipsom pekoče paprike, nato pa na kratko razložijo koncept jedilnika: ob vsaki jedi je zapisana letnica receptov, iz katerih je razvidno, katere so hišne klasike, kateri krožniki povsem novi, kateri pa so posodobljeni stari recepti.


Za uvod "poljubčki kalamarov", pri čemer kalamarčke polnijo s 16 mesecev zorjenim sirom provalone in rikoto, jim dodajo koščke sezonske zelenjave, vse skupaj pa zalijejo s kremno juho rumene paprike. Sledi eden od kreativnih vrhuncev hiše Don Alfonso - rezanci iz šipka, pospremljeni z jeguljinim sladoledom, kaviarjem jesetra in salso verde. Livia sladoledu vzhičeno pravi kar "sladoled čustev", mi smo samo zaploskali ob intenzivnosti okusov. Naslednja jed je pripravljena po skoraj 400 let starem receptu iz burbonske dobe - klobasica iz ribona, mocarele in koromača s čipsom iz bučk in kremo iz sira provalone. Sledi klasika restavracij višjega ranga - "reinterpretacija jajca". Pri Alfonsu uporabijo rumenjak svojega biološkega jajca, ga poširajo na 62 stopinj, nato pa postrežejo na krompirjevi peni z buratto, pod katero je plasti stročjega fižola (ali belušev, odvisno od sezone), nad njo pa rezine sveže naribanega črnega tartufa.

Sledita dve testeninski jedi: najprej z dušenim pujskom polnjeni ravioli z amatriciansko omako iz rumenega paradižnika, parmezanom in tartufi, nato pa še krompirjevi njoki s scamorzo (dimljen italijanski sir, podoben mocareli), origanom, baziliko in, ponosom hiše, paradižnikom. Nepretenciozna jed, ki jo v taki ali drugačni obliki streže veliko restavracij, pri nas pa jo je izpilil, denimo, Tomaž Kavčnik, a v Don Alfonsu zasije zaradi res kakovostnih surovin. Za glavno jed postrežejo eno od svojih podpisnih jedi, pegatko, polnjeno s pistacijami s Sicilije, postreženo s krompirjevim pirejem z žafranom, čipsom koromača in kremo paprike iz Bazilikate v dveh različicah (pikantna in sladka).


Usta nam opere preddesert v obliki limoninega sorbeta z dodatkom omake iz rdečih sadežev in čipsa pistacije, nato pa se začnejo sladke bakanalije. Najprej krožnik z želebonboni iz gozdnih sadežev, kristaliziranimi češnjami, lizikami z lešniki, kanoliji, creme brulleejem, sladoledom s suhimi sadeži in pikantno belo čokolado, vse skupaj zavito v zanimiv oblak tekočega ledu. Sledi "limonin koncert", kjer postavijo v središče znamenito orjaško amalfijsko limono. Pri Don Alfonsu to pomeni, da limonin profiterol namočijo v kremo Chantilly, postrežejo pa v izdolbeni limonini lupini (ker ni škropljena, je tudi ta užitna) z limoninim čipsom in limonino kremo. Namesto kave pa "impresionizem" - v "skodelici" iz piškotnega testa postrežejo zabaione, ob njem pa dodajo še piškotno žličko.


Cena pethodnega degustacijskega menija pri Iaccarinovih je 140 evrov, sedemhodnega pa 170 evrov (brez pijače).

Foto v galeriji: MMC RTV SLO

Kaja Sajovic, kaja.sajovic@rtvslo.si
Prijavi napako
Komentarji
mikha
# 09.05.2017 ob 09:23
Bil lani na amalfitanski obali. Je kar dolga za se peljat. 32 eur cestnine v eno stran. 180 Eur za teden apartmaja. Sprehod po vrhu amalfijske obale, sentiero dei Dei, Positano, pizza. Cudovito. Napoli je za it samo enkrat. :) Pompei seveda. In Vezuv. Hrana je wow. Pasta di Gragnano!!! Odlicna. Domači paradižniki. Buffala, pa burrata, njammmmmi. Zelo priporocam. Ko smo prisli na Krk.....sem skoraj se zjokal, kaksna je razlika v mentaliteti ljudi.
BepaJoseph
# 09.05.2017 ob 07:20
Lep članek...uživala sem ob prebiranju in pozajtrkovala kruh z margarino, ter šla za deset ur v službo...
politik kritik
# 09.05.2017 ob 09:03
mmmmmmm Amalfi. Positano, Sorrento, Capri, Pompeji, Vezuv in nenazadnje tudi Napoli. Dom Limoncella in Limonc, Pizze Margerite, Mozarelle Bufale itd.

Za vse ki bi radi obiskali te kraje, ki so jih ljubili že antični Rimski Cesarji, naj povem, da že kar nekaj časa iz Benetk v Neapelj ali Salerno 4x dnevno vozi direktni hitri vlak Italo. Na cilju boste tako v dobrih 4 urah in pol. Ob spletnem nakupu karte ob ponedeljkih do cca. 11. ure dopoldne (akcija s posebno vaučersko kodo, ki jo najdete na njihovi spletni strani) za prevoz na dneve torek, sreda ali sobota se tako dobi karta že za cca. 25 €. Če boste prispeli do Neaplja, se lahko potem naprej peljete z ozkotirno železnico (Circumvesuviana), ki vas bo mimo Pompejev, Herculaneuma pripeljala direktno do Sorrenta. Zelo priporočam za dopust, ali podaljšan vikend. Prečudoviti kraji, kjer bodo predvsem predstavnice nežnejšega spola zelo uživale
Flegica
# 09.05.2017 ob 07:19
Kar malo zavidam-bi z veseljem tudi jaz testiral...izgleda zelo impresivno. Sploh pa je Amalfitanska obala raj na zemlji...vsakemu ki še ni bil tam mu toplo priporočam da vsaj enkrat v življenju obišče te kraje-imajo posebno energijo in toplino ki je unikatna v svetu!
soc
# 09.05.2017 ob 14:20
Vedno me zmrazi, kakšni so moji sodržavljani (verjetno celo rojaki), ko tule berem umotvore frustriranih posameznikov (recimo drugi do četrti od zgoraj in tale tik pred mano). Ki nikoli ne bodo dojeli dodane vrednosti kulturnega bivanja, kamor sodi tudi vrhunska hrana in pijača. Pač ni vse za vsakogar. Drugod so take reakcije izjeme (celo na Hrvaškem, da kake Francije ali Avstrije ne omenjam), pri nas pravilo.

Dvakrat sem bil pri Don Alfonsu, prvič pred skoraj 20 leti, ko je že kazalo, da bo zaprl, ker sinova nista hotela nadaljevati tradicije in sta se posvetila drugačnim karieram. Pa sta se vrnila... Alfonsu je Michelin za kratek čas celo prilepil "nagradno" tretjo zvezdico za zasluge, ki jih je imel za razvoj tamkajšnje in sploh italijanske vrhunske kulinarike. Izvrstna hrana, brezhibna strežba, le s sommelierjem sva se obakrat počlila, prvič, ker je hotel na vsak način vsiliti dražje vino, kot sem ga kot ljubitelj izbral (neodpustljiv greh za sommeliera) in drugič, ko nam je kot večji skupini poskusil steklenico z izrazitim zamaškom (TCA). Klet pod zemljo je pa nekaj nepozabnega in impozantnega, res vredna ogleda. Ko pričakuješ, kaj neki je lahko še bolj globoko in na varnem od Moutonov in Haut Brionov, prideš do - votline s siri... Noro.

Ga je pa v kulinarični umetelnosti dohitel in prehitel že pred leti Torre del Saracino v kakih deset km oddaljenem Vico Equense. Z le rahlo nižjimi cenami.
Jazst2
# 09.05.2017 ob 08:20
Vidim, da so "komentatorji" (no, ja... khhmmmm khhmmm) dobre volje že zjutraj...

Bravo, zakaj bi bili pozitivni, če je pa vse tako hudo okoli vas, mar ne?

bljak!!!!
Jarik
# 09.05.2017 ob 10:30
politik kritik@,
Se strinjam s vsem kar si napisal, sem preživel tam dva tedna pred desetimi leti in sem se počutil imenitno, domače in filmsko istočasno, res je nekaj posebnega.

Mikha@,
tudi s tabo se strinjam, edino pripombo imam, da je Napoli samo za en dan. Tu se pa motiš, verjetno ker sem jaz bil tam dva tedna in sem se počasi navajal na vso živahnost mesta, bogatstvo barv, mentalitete, hrane, ljudi, arhitekture in umetnosti, ki se bohoti na vsakem koraku tega čudovitega mesta. Komaj čakam, da ga spet obiščem... lp.
naš človek
# 10.05.2017 ob 01:16
Meni je bil Neapelj tudi všeč, par dni sem bil v glavnem pri kolegih, tako da niti nisem videl bolj turističnih delov, morda so bolj urejeni, saj ostalo nikakor ni. Kaos, razpadajoče hiše, umazanija po ulicah, čeprav jih čistijo ampak se ne pozna veliko (kupov smeti sicer trenutno ni videti), manjši ropi telefonov torbic ipd. kar pogosto itd., tako da je @soc po mojem mnenju bližje takemu stanju. Opazno bolj južnjaško mesto od Rima.
Sojuz
# 09.05.2017 ob 11:57
Napoli najboljše mesto za živet, odlična hrana,ljudje brez nervoze,skratka Neapelj je zakon!!!
Guinness
# 09.05.2017 ob 09:54
@REsnica...sarkazem ;)
REsnica
# 09.05.2017 ob 09:44
Guinness saj pravim da je za take kot si ti McDonald's vrhunec. Dlje pač ne gre brez ovinkov.
REsnica
# 09.05.2017 ob 08:37
Še en standardno odličen prispevek Kaje. Samo pisanje iz Miamija sem pokritiziral, drugo pa je vse nad nivojem medija.

Hvala za opise jedi. Jih bom skušal doma sam pripravit, čeprav nisem kuhar.

Pašeresje, a je res da fovšija ne gori? Na srečo, a ne?

Optimist, poskusi dat kreativnost, tradicijo in kvaliteto pred kvantiteto, pa ti bo malo bolj jasno. Če temu dodaš še top lokacijo pa dobiš vrednost. Lahko pa komot ostaneš pri McDonald's...

Čigave so pa fotografije? Ene so top...
Optimist99
# 11.05.2017 ob 08:40
@REsnica
gres na kulinaricni uzitek..torej je govora bolj o galeriji... in ne o restavraciji, kamor gres 2x bolj lacen domov kot si prisel.

V MCdonalds pa zavijem 1x na mesec, ce me ze lakota ob AC zaloti.

In glede na kupno moc vecine je 100eur za kosilo nekaj 10g hrane too much. Danes vsi prodajo zgodbo in ne hrane!
Guinness
# 10.05.2017 ob 07:13
ja res je cela umetnost drage tartufe jest...dobr jurček ga povozi. aja sam jurčka lahko vsi jejo pa pol nisi car.

Se en taprav Sloven'c
politik kritik
# 09.05.2017 ob 11:30
Neapelj je prečudovito mesto. Meni osebno lepše kot Rim. Zelo urejeno in daleč od tega kar govorijo mediji. Se splača ostati tam kar ene par dni.
Bendit
# 10.05.2017 ob 16:33
Preden sem zacel brati sem vedel kdo je avtorica.
soc
# 09.05.2017 ob 19:29
@sojuz

Načeloma da, posebej ob spremljavi belcanta. Dokler ne greš kot naivni turist po bližnjici z obale čez hribček na ulico elegantnih trgovin. Po prvi tretjini veš, da ni povratka... Ljudje, pardon, izključno moški ocenjujočih in grozečih pogledov, stojijo ob hišah in se pogovarjajo, pa utihnejo in se ti srepo zazrejo v oči. Tam pa ni heca, prvič v življenju sem se ob svoji precejšnji ogromnosti počutil ogroženega. Z uro in denarnico vred, da o ženi ne govorim. Brez ustavljanja, z ostrim a ne izzivlanim pogledom slab kilometer kalvarije...

Vožnja na rezervi v bencinskem tanku po zanemarjenih predmestjih s tisoči ton nagrmadenih odpadkov in prebivalci, ob katerih ti zaledeni kri... Končno tankanje v nedeljskem popoldnevu na osamljeni črpalki, kjer uslužbenca (?), tipa iz mafijskih filmov s čigumiji v ustih in rokami v žepih buljita vate in v ženo, ko končno plačaš in se odpelješ si srečen. Dokler čez teden dni ne začneš dobivati računov na kartico, ki sta ti jo bandita skimmala.

Naslednjič že izkušen sedim na kavici v lokalu v strogem centru. Opazim kakih deset metrov pred sabo lepo elegantno temnolasko, ki hodi po pločniku v moji smeri. Nato njen krik, torbica, ki ji odleti z rame in dva mladeniča na vespi, eden počasi vozi mino nje, drugi drži ukradeno torbico, pa plin in gremo dalje. Nihče od mimoidočih ne naredi nič, nikogar se ne tiče, življenje gre dalje.

Da ne omenjam dobrega prijatelja, ki so mu na rovaš lažne prijave v balkanski državi in nanjo vezane tiralice na počitnicah z ženo vdrli v sobo do zob oboroženi specialci in ga odpeljali v lokalni zapor Poggioreale. Drugi najhujši v Evropi. Po dveh mesecih se je uspel vrniti domov tudi s pomočjo našega zunanjega ministrstva. Deset let starejši...

Mešane občutke imam ob Neaplju, priznam.
Sojuz
# 10.05.2017 ob 08:12
Soc! nevem kak je blo tebi,ampak meni paše taka scena!! Lahko pa bi vedo,da se v Neaplju ne plačuje s kartico!! Jaz resno razmišljam o selitvi v neapelj ker mi je v Slo tečno!!!
Guinness
# 09.05.2017 ob 08:39
dodana vrednost, nekaj 10g hrane za 100+eur

ja ne...pa se po neki ovinkasti cesti se mors vozit, da do tja prides, medtem, ko lahko v centru dobis dunajskega pa pomfri za 10 €.
Optimist99
# 09.05.2017 ob 08:13
dodana vrednost, nekaj 10g hrane za 100+eur
pašeresje
# 09.05.2017 ob 07:25
sicer pa če se od vsakega imetnika električnega nabere 150 €/letno, bomo pa že lahko poslali eno našo izbrano predstavnico, da nam odkrije dobrote Amalfitanske obale, kajne?
por
# 09.05.2017 ob 09:37
Na zdej, še kmetje ne dajo več pravih porcij ;)

Lepo!
vinklj.kugla
# 09.05.2017 ob 15:35
ja res je cela umetnost drage tartufe jest...dobr jurček ga povozi. aja sam jurčka lahko vsi jejo pa pol nisi car.
piarija
# 09.05.2017 ob 12:12
navaden italijanski nateg...
Kazalo