Vaša ocena: 
Ocena 4,5 od 16 glasov
Ocenite to novico!
Vsako leto morajo iz Pariza skoraj na nosilih odnesti ducat japonskih turistov, v Jeruzalemu se komu zazdi, da je Janez Krstnik ali Devica Marija, lepota Firenc vam lahko (dobesedno) vzame dih.
Razprava o "pariškem sindromu" pri Japoncih, pojavu, o katerem je BBC pisal že leta 2006, je te dni na Twitterju spet zelo živahna, japonsko veleposlaništvo pa že nekaj let svojim državljanom, ki se sredi Pariza znajdejo v težavah, omogoča strokovno pomoč.
Vljudnim japonskim turistom se namreč pogosto zgodi, da v mestu, o katerega obisku so sanjali leta, doživijo razočaranje, ko odkrijejo, da so Parižani nevljudni ali da mesto pač ni takšno, kakršno so pričakovali. Izkušnja je lahko pretresljiva. Tako pretresljiva, da doživijo živčni zlom.
Nesramni taksisti in natakarji, Amelie pa od nikoder
V Francijo vsako leto pripotuje okrog milijon Japoncev, številni imajo v glavi romantično vizijo Pariza - tlakovane ulice kot v filmu Amelie, prelepe francoske ženske, visoka kultura in Louvre. A realnost nato udari z vso silo: najprej pride do srečanja z nesramnim taksistom ali pa s pariškim natakarjem, ki se dere na stranke, ki ne govorijo tekoče francosko.
Temu se Zahodnjaki le nasmejijo in si rečejo: "Ah, ti Francozi." Za Japonce, ki so navajeni življenja v umirjeni, vljudni in ustrežljivi družbi, v kateri ljudje le redko povzdignejo glas, pa ta izkušnja v "sanjskem mestu" lahko postane nočna mora.
Japonsko veleposlaništvo v Parizu je moralo zaradi takšnih zlomov z zdravniškim spremstvom domov poslati že kar nekaj turistov, ki so trpeli za "pariškim sindromom". Prvi je pred dobrima dvema desetletjema takšno diagnozo postavil japonski psihiater, ki deluje v Franciji, Hiroaki Ota.
Temu pojavu podleže do 12 Japoncev na leto, predvsem ženske v 30. letih z visokimi pričakovanji od svojega prvega obiska tujine: v filmih je Pariz pač mesto ljubezni, po katerem se sprehajajo zaljubljeni pari in si zrejo v oči. Veleposlaništvo ima zato 24-urno vročo linijo, ki je na voljo vsem žrtvam tega kulturnega šoka, omogočijo jim tudi bolnišnično zdravljenje, če je to potrebno. A trajno zdravilo je le eno: vrnitev na Japonsko in izogibanje vrnitvi v Pariz.
Psihične motnje po prihodu v Jeruzalem
Pariški sindrom pa ni edina zdravstvena težava, ki jo lahko sproži določeno mesto. "Jeruzalemski sindrom" lahko napade obiskovalce Jeruzalema: kar nekaj izmed njih si je namreč začelo predstavljati, da so Janez Krstnik ali Devica Marija.
Omenjena težava naj ne bi bila omejena le na eno veroizpoved, gre pa za to, da se sicer uravnoteženi posamezniki, ki ne kažejo psihopatoloških znakov, ob prihodu v Jeruzalem začnejo spopadati s psihotičnimi motnjami. Sprožila naj bi jih intenzivna verska izkušnja, motnje pa po navadi minejo po nekaj tednih ali po odhodu iz svetega kraja. Jeruzalemski sindrom se od drugih podobnih pojavov, kakršen je recimo Stendhalov sindrom, razlikuje po tem, da je povezan z vero.
Ko se od lepote kar zvrti
Pri Stendhalovem ali firenškem sindromu pa gre za psihosomatsko bolezen z znaki pospešenega srčnega utripa, omotičnosti, zmedenosti in halucinacij zaradi izpostavljenosti posameznika umetnosti, katere lepota ali obilje ga porine čez rob; lahko ga sproži tudi lepota narave.
Ime je dobil po slavnem francoskem pisatelju iz 19. stoletja, Stendhalu, ki je imel takšno izkušnjo med obiskom Firenc. Največ ljudi naj bi bilo omotičnih prav zaradi izkušnje s florentinsko umetnostjo, posebej z deli v galeriji Uffizi, "uradno" je sindrom opisal šele italijanska psihiatrinja Graziella Magherini leta 1979, ki je opazovala in opisala več kot sto podobnih primerov med turisti in obiskovalci Firenc.
Franz Liszt, prvi popzvezdnik
Ko je že govor o tovrstnih psihičnih motnjah, naj omenimo še "lisztomanijo" ali "Lisztovo vročico", s katero so opisovali stanje, v katerem so se znašli oboževalci (no, predvsem oboževalke) tega slavnega pianista med njegovimi nastopi. Zajela jih je velika histerija, začele so se prerivati med sabo in se puliti za njegove robčke in rokavice, ki jih je odvrgel med občinstvo.
Oboževalke so nosile broške in kamelije z njegovo podobo, želele so si dobiti kak pramen njegovih las, iz strganih strun iz njegovega klavirja pa so izdelovale zapestnice. Menda so šle nekatere oboževalke celo tako daleč, da so zbirale ostanke kave iz njegovih skodelic, ena izmed njih pa naj bi si dala v škatlico z monogramom F. L. shraniti celo ogorek cigarete, ki ga je odvrgel na ulici.
2011/jun/08/paris-syndrome