Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.6 od 58 glasov Ocenite to novico!
Prihod v Ekvador. Foto: Jan Konečnik
Terry iz ZDA, prvi v svoji družini s potnim listom. Drugačen je bil od svojih bratov in sester, vedno si je želel videti svet. Foto: Jan Konečnik
Medellin, terminal del Norte. Odpravljamo se proti Popayanu proti Ekvadorju. Foto: Jan Konečnik
Popayan je lepo mesto, veliko kot Ljubljana. Pravijo mu tudi Belo mesto. Vsa pročelja v starem jedru so namreč bela.
Popayan je lepo mesto, veliko kot Ljubljana. Pravijo mu tudi belo mesto. Vsa pročelja v starem jedru so namreč bela. Foto: Jan Konečnik
Pogled na dvorišče ene izmed starih hiš v središču Popayana. Foto: Jan Konečnik
Papirnica Popayan. Foto: Jan Konečnik
Ljudje pridejo iz vasi v mesto prodajat sadje in zelenjavo. Na stopnicah sedita avtohtoni prebivalki tega območja, lahko bi bili iz plemen Quechua ali Taino. Foto: Jan Konečnik
Bazilika Nuestra senora Maria de Asuncion je eden izmed številnih cerkvenih objektov v mestu. Foto: Jan Konečnik
Čistilec čevljev v Parku Caldas pred baziliko. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Gringo Terry, z Venezuelci na meji in pivo v Ekvadorju

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 31. del
22. januar 2018 ob 08:11
Quito - MMC RTV SLO

Američan Terry je prvi v družini, ki ima potni list. Edini človek, za katerega vem, da ni imel potnega lista, je moj dolgoletni prijatelj Aljaž, ki si ga je dal narediti potem, ko sem ga v študentskih letih zvlekel v Srbijo na Festival Exit in takrat tja z osebno izkaznico ne bi mogel.

V ZDA te listine nima več kot tretjina državljanov, kar pomeni, da razen Portorika ali Samoe morda nikoli niso stopili zunaj meja svoje sicer ogromne države.

"Moji bratje in sestre so bolj zapečkarji, starši tudi, jaz sem si pa vedno želel potovati in spoznati kaj drugega kot Ameriko," začne razlagati Terry, 30-letni učitelj angleškega jezika, ki je odrasel v zvezni državi Ohio. Dve leti je živel v Združenih arabskih emiratih, kjer je poučeval angleški jezik v eni izmed osnovnih šol. Medtem je njegova mati hudo zbolela. Hotel se je vrniti, a ga je prepričala, da naj ostane. "Mislim, da je videla, kako veliko mi pomeni, biti v tujini, kako srečen sem, mislim, da za to ni želela, da pridem domov. Ko sem po letu dni vendarle prišel, mi je oče izročil pismo, ki mi ga je tik pred smrtjo napisala mati. Želela si je le eno, da bi njen pepel raztrosil po svetu, kamor koli me bo pot zanesla," je s solzami v očeh povedal dobrosrčni Američan. Tako ima v svojem nahrbtniku tudi nekaj materinega pepela, ki ga raztrosi tam, kjer se počuti dobro, kjer s kakšnim krajem ali ljudmi vzpostavi posebno povezavo. "Morda si je želela potovati, a si ni upala ali ni mogla. Konec koncev nas je bilo pet lačnih ust," dodaja.

Slovenija in Ohio
S Terryjem sva se od prvega dne zelo dobro razumela. Tako dobro, da sem celo lahko pokal vice na račun temnopoltih ljudi. Terry je temnopolt. Ker mi je za barvo kože vseeno, si vzamem pravico, da se lahko šalim tudi na ta račun. Terry se je tudi. Sicer je res zanimivo, kakšni ljudje se včasih naberemo skupaj, iz kako različnih okolij prihajamo, kako različno smo odrasli.

Recimo: jaz sem odrastel v Pernici, na vasi, živeli smo v veliki hiši ob jezeru. Starši še zdaj. Hodil sem v podružnično šolo, kjer nas je bilo v razredu devet. Dve punci in sedem fantov. Potem smo šli na matično šolo v Pesnico, kjer nas je bilo v razredu 16. Vsi belci.

Terry je odrastel v predmestju milijonskega Columbusa, glavnega mesta Ohia. S starši in štirimi sestrami in brati so živeli v vrstni hiši, takšni z malo zelenja pred vrati. V razredu je bilo okoli trideset otrok. Vsi temnopolti. "Sploh ne vem, ali je bil, razen učitelja, kakšen belec v šoli. Če ti po pravici povem, nisem prepričan, ali smo sploh imeli kakšnega latinosa. Šele na fakulteti, kjer se je vse skupaj premešalo, sem si našel prijatelje med belci in Mehičani ali Portoričani," je dejal.

No, pri nas v Ljubljani se ni nič premešalo niti na univerzi. Včasih, ko razlagam o Sloveniji, me kdo vpraša, ali imamo kaj temnopoltih ali Azijcev. In rečem, malo za šalo, malo pa zares, da imamo morda sto temnopoltih in tisoč Kitajcev. Sem Terryju razložil, da sem prvič videl temnopoltega človeka v živo v Gradcu v Avstriji, kjer je pred neko trgovino delil letake. Bil sem star kakih deset let, nekaj takega. Slovenija je res bela država. No, saj je Avstrija tudi, a Dunaj in Gradec sta vendarle nekoliko kozmopolitanska, srečaš lahko ljudi iz vseh vetrov. V Ljubljani in Mariboru se mi zdi, da šele v zadnjih nekaj letih lahko med otroki, ki pritečejo iz šole, vidiš kakšno mulatko, ki je Slovenka. Recimo, moj kolega Seku Conde s televizije je, poleg piranskega župana Bossmana, recimo, eden redkih prepoznavnih temnopoltih ljudi v družbenem življenju naše deželice.

Frenki je ostal v Medellinu
Frenkija, bicikel, s katerim sem nekaj časa vozil po Kolumbiji, sem prodal lastniku jezikovne šole, kjer sem bil na predavanjih španščine. Nahrbtnik, ki sem ga iz Cartagene poslal naprej v Quito v Ekvador, tja še ni prispel, pa je minilo že skoraj mesec dni. Sem šel na izpostavo kurirskega podjetja, pa so rekli, da je šel iz Kolumbije, da pa ne vedo, kje v Ekvadorju je. Super. Tako zna biti, da bom tudi iz Quita proti Limi odpotoval s svojim majhnim nahrbtnikom in črno vrečo, v kateri imam stvari, ki sem jih tovoril na kolesu. Skoraj nič nimam, le dvoje hlače, dvoje spodnjice in tri majice ter srajco. Vprašanje, ali bom sploh kdaj videl tisti svoj nahrbtnik, glede na to, da bom že v Peruju, ko bo po "latinskoameriškem času" to vse skupaj prispelo do mojega prijatelja v Ekvador.

Proti Ekvadorju
Iz Medellina sem se odpravil proti meji z Ekvadorjem, okoli tisoč kilometrov ceste je do tja. Vmes sem za en dan naredil postanek v Popayanu. Najprej sem mislil prenočiti v Caliju, a je veliko mesto, lažje je v majhnih. Dobra odločitev, Popayan je dober cilj za kakšen dan, saj je staro mestno jedro majhno in lahko praktično vse opraviš peš, tudi do avtobusne postaje je le deset minut hoje. Stari del mesta ima veliko kolonialne arhitekture z zanimivimi cerkvami, v parku Caldas je polno ljudi. Popayanu pravijo tudi Belo mesto, in res, vse zgradbe v starem delu imajo belo pročelje. Šel sem na kosilo. Kurja juha, piščanec na žaru z rižem, rdečim fižolom in ocvrto banano, dva evra. Res poceni.

Nad mestom, velikim kot Ljubljana, se dviga hrib, iz katerega je lep razgled nad pokrajino sredi Andov. Pravzaprav je zanimivo, da je dolina tako ogromna, da sploh nimaš občutka, da si v mogočnih hribih, okoli 1800 metrov nad morjem. Sicer je Popayan dobra izhodiščna točka za pohodništvo, gorsko kolesarstvo, ogled kavnih plantaž ter drugih naravnih znamenitosti. Škoda, da nimam več časa. No, saj vsega tako ali tako ne moreš videti.

Do meje z Ekvadorjem sem šel z nočnim avtobusom, saj tako ubijem dve muhi na en mah: spim lahko na avtobusu, saj so precej udobni in privarčujem, pa tudi čez dan si lahko še kaj ogledam. Čeprav je od Popayana do meje okoli 400 kilometrov, pot traja okoli deset ur. Nočni avtobusi gredo namreč v konvoju, ki ga spremljata vojska in policija. Kljub premirju med vlado in uporniškimi skupinami očitno nevarnost pred ropanjem in ugrabitvami še ni popolnima minila.

Zgodaj zjutraj, okoli šeste ure, sem prispel v obmejno mesto Ipiales. Glavna turistična znamenitost Ipialesa je Santuario de las lajas, cerkev, zgrajena v kanjonu, nekaj kilometrov stran. Meglice se še niso dodobra dvignile, ko sem prišel tja in se spustil dol do cerkve. Svetišče so zgradili v 18. stoletju, potem ko je hčerka staroselke Marie Mueses na tem mestu spregovorila, čeprav je bila do tedaj nema. Materi je sporočila, da jo je "poklicala sveta Marija". Verjetno znana zgodba tudi iz drugih katoliških svetišč po svetu. Gre za zanimivo zgradbo v neogotskem slogu, ki je eden najbolj obiskanih romarskih krajev daleč okoli. Na skalnatih stenah okoli in okoli cerkve je verjetno tisoče ploščič z napisi posameznih družin, ki prosijo za srečo, milost in podobno. Odveč je seveda poudariti, da so ljudje tukaj zelo zelo verni.

S trebuhom za kruhom
Z vrečo čez ramo sem pripešačil do meje med Kolumbijo in Ekvadorjem. Dve uri smo stali v vrsti samo za štampiljko za izstop iz države. Ko sem končno prišel čez most na ekvadorsko stran, je bila vrsta okoli in okoli migracijske pisarne. Čakali smo ure in ure. Pol Venezuele je tukaj, samo v Kolumbijo se jih je iz te obubožane države zateklo že pol milijona. Večinoma srednjih let in mladi gredo na tuje, v Kolumbijo, pa čez Ekvador proti Argentini in Čilu iskat boljše življenje. Po svoji enotedentski epizodi v Maracaibu v Venezueli pred mesecem dni jih popolnoma razumem. Ko sem stal skupaj z njimi tam pred mejo, so se mi v glavi zavrteli posnetki izpred dveh let, ko sem za Televizijo Slovenija poročal o prihodu beguncev s slovensko-hrvaške meje. Iz Venezuele se bodo v naslednjih letih izselili milijoni ljudi, saj s plačo nekaj dolarjev na mesec pač ni mogoče živeti, tudi v socializmu ne.

"Na počitnice gremo, v Argentino. Na zelo dolge počitnice," se se v skupinskem taksiju zafrkavali trije mladi Venezuelci, ko sem jih pobaral, kam kaj gredo. "Vse sem prodal. V žepu imam 500 dolarjev in s tem moram priti do Argentine, si najti službo in začeti novo življenje," je razlagal eden izmed njih. Pot je skrbno preračunana, jedo enkrat na dan, spijo na avtobusih, ali če je res nujno, plačajo za prenočišče. Eden mi je dal v roko 500 bolivarjev, za spomin. "Veš, da zdaj za en dolar dobiš 200 tisoč bolivarjev," mi je dejal. Decembra, ko sem bil tam, si za dolar plačal 100 tisoč bolivarjev! Nepredstavljivo, kaj se tam dogaja z inflacijo.

Za zdaj lahko Venezuelci še potujejo v sosednje države brez težav, imajo tudi sloves izobraženih in pridnih ljudi. A vprašanje, kako dolgo bo še tako, kdaj bodo Kolumbijci, Brazilci in drugi zanje meje zaprli? Ko smo šli na avtobus, sem opazoval te tri fante, v svojih zgodnjih dvajsetih letih. Pa ne samo njih, ves avtobus je bil poln Venezuelcev. Utrujeni so spali na sedežih, nekateri držeč v rokah majhne otroke. Večina med njimi jih nikoli ni bila na tujem. Zdaj pa potujejo, natovorjeni s kovčki, potovalkami in vrečami nekam daleč od doma, iskat boljše življenje zase in za svoje otroke.

Večer v Quitu
Skozi okno avtobusa sem zagledal morje luči. Skoraj dvomilijonski Quito je na dolgo razpotegnjen po dolini. Na mestnem avtobusu sem srečal Francozinjo, ki me je napotila v okoliš Plaza Foch. Telefon se mi je izpraznil že na meji, tako da nisem imel pojma, kje sem in kam sploh naj grem. Stopil sem iz avtobusa in po nekaj korakih vprašal mimoidočo: "Amiga, ali veš morda, kje je kak hostel tukaj blizu?" Prijazno me je pogledala in rekla: "Ja, tukaj so hostli, samo so dragi. Pridi z mano, te bom peljala do kakšnega cenejšega." Ime ji je bilo Bami, študira psihologijo. Čez nekaj minut sva se srečala z njenim fantom Leom in psom, ki ga je ravno peljal na sprehod. Čez nekaj časa smo že sedeli na klopci, pili lokalno pivo in se pogovarjali o tem, kakšno je kaj življenje tukaj med Andi in Tihim oceanom. Dobrega ležaka varijo v Ekvadorju.

Moja pot: Medellin-Cali-Popayan-Ipiales (Kolumbija)-Tulcan (Ekvador)-Quito.

Jan Konečnik
Prijavi napako
Komentarji
windmaster
# 22.01.2018 ob 09:26
aktivist, ne, ne gre brez Venezuele, ker je ta država velika rak rana J. Amerike in povzroča zagate daleč naokoli. Šele ko si tam in ko vidiš kaj je Venezuelski politični red naredil iz ljudi, tedaj svet gledaš drugače! Moraš biti res totalno nor, da ploskaš državi ki ljudem jemlje dostojanstvo in jih dela reveže, v imenu socializma! Slab pisec bi bil če ne bi pisal tako kot v resnici vidi in kot v resnici je!
Jan se je iz gringota prelevil v pravega popotnika in že zelo dobro piše. Čestitam!
ni maitre
# 22.01.2018 ob 10:41
Jamrači dejte nehat, to je popotniški potopis in ne članek o Venezueli. Jana je pa kar fajn brat.
Optimist99
# 22.01.2018 ob 08:35
Vsec mi je. Velik napredek pri pisanju od prvega prispevka!
Kvantni mehanik
# 22.01.2018 ob 11:45
Terry je temnopolt. Ker mi je za barvo kože vseeno, si vzamem pravico, da se lahko šalim tudi na ta račun.

Precej resno se ukvarjam s fotografijo in v organizaciji, kjer delam, pogosto fotografiram različne skupine ljudi. Pri nas dela tudi precej tujcev in tako sem pri portretiranju naletel na nekega Indijca, ki ga prej nisem poznal. Opozoril me je, naj pazim na nastavitev svetlomera, ker imam opravka z najtemnejšim motivom v sobi. Nisem mu ostal dolžan in sem ga vprašal, če je rasist. Preostanek časa sva se tako krohotala, da naju je skoraj razneslo. Fotke so bile temu primerno razpoloženjske in odlične.

Vsekakor je lepo videti, če se znajo ljudje delati norca iz družbenih stereotipov, ki letijo nanje.
slovenkaaaa
# 22.01.2018 ob 09:01
Zato pa je dobro, če gredo slovenski študenti na izmenjavo. Da se malo "premešajo" v kakem Londonu, Amsterdamu ipd. Nekoč so fantje morali v vojsko kam na drugo stran SFRJ, danes pa lahko kdo ostane pri 9 podružničnih sošolcih.
Skippy
# 22.01.2018 ob 10:27
@aktivist
ti si pač tipičen predstavnik, ki misli, da če pišeš populistične stvari ali nečesa ne omenjaš, da tega ni. Da problema ni. Venezuelo je pač uničil socializem (kot vse druge države), posledice pa so vidne povsod naokrog. In kot pravi popotnik je pravilno, da jih opazi.
copcop
# 22.01.2018 ob 10:57
aktivist Ker Venezuela je glavni problem slovenskih bralcev. Vec imamo novic iz Venezuele, kako psi nimajo za jest, kot iz npr. Italije, ki je nasa soseda. Namen clankov pa je pa jasen, vedno eni in isti komentarji.

V kapitalistični Italiji so tudi psi lačni, imajo 100% mesečno inflacijo in trume mladih čaka na meji za vstop v Slovenijo?!? Ojoj, bo potrebno poslati novinarje, da raziščejo te prikrite grozote. Popotnika Jana pa za ušesa, o Venezueli mora pisati samo pozitivno. Psi siti, inflacija 0% in mladi s celega sveta množično prihajajo, saj je raj na zemlji.
lončekkuhaj
# 22.01.2018 ob 10:33
Super prispevek, objektiven.
Beg iz socialistilčenega raja, čudno, a ne?

Naj si naš vrli MEsec gre še enkrat tja pogledat in živi tam dlje časa. NE Levici!!!
SP 2006
# 22.01.2018 ob 09:49
Super prispevek res
Optimist99
# 22.01.2018 ob 08:55
@La Courage
v ameriskih filmih veckrat vidis, da imajo lahko svojci zaro s pepelom doma oz. jo raztrosijo po svoje.

V Slo imas v glavnem opcijo, zara gre v grob (velik druzinski ali pa imajo steno za zare), v MB na Dobravi imajo en travnik, kamor lahko svojci potresejo pepel. Kolikor vem, zare ne mores domov odnesti.
Nikec3
# 22.01.2018 ob 08:44
Dobro napisan prispevek.
frozen pingvin 2
# 23.01.2018 ob 01:25
@aktivist

povej mi en primer komunajzarske države, ki je uspel. ga ni. vse države so oz so bile popolna polomija. in ti v opravičilo najdeš le v tem, da mečeš potem neka polena pod noge ala ''kapitalistična indija'', kjer je glavni problem kastni sistem in ne glede kakšna bo tam politika, se bo narod delil na nizke in visoke kaste oz skozi denar gledano na revne in bogate. še v evropi se indijci ne mešajo med sabo, le kako se bodo v indiji!
miha-posvetu
# 22.01.2018 ob 14:08
to glede potnih listov je res neumnost - tretjina američanov nima potnega lista - in? 2/3 Slovencev ga tudi nima, mogoče bi se avtor pred zapisom vsaj malo pozanimal o stvari... in dejansko ga povprečen američan tako kot povprečen Slovenec ne potrebuje, saj ga za vse bližnje dežele ne potrebuje...

"Veljavni potni list ima trenutno, po podatkih MNZ, skoraj 639.431 državljanov,"
http://www.delo.si/nedelo/izgubljamo-ndash-in-narocamo-ndash-vse-manj-potnih-listov.html
nikhrast
# 22.01.2018 ob 16:49
Da potrebuješ potni list tu v Severni Ameriki je bolj nova zadeva.
Leta nazaj sem lahko šel iz Kanade v Ameriko brez vseh dokumentov, na meji samo par vprašanj, pa če jih nisi zafrkaval, si šel.
Zdaj pa poglej na letališču v Torontu, tu že opraviš vse, potni list, formular, pregled prtljage, vprašanja uslužbencev..., zadnjič me eden vpraša če imam kaj bankovcev za 25 dolarjev.
Javorovina
# 22.01.2018 ob 10:54
Na tvojem mestu bi se bolj vprašal, zakaj ni nikjer nobenega Azijca izpostavljenega v javnosti, kjub temu, da misliš, da je Kitajcev v Sloveniji okoli 1000.
Akira Hasegawa mi pride na misel (čeprav ni "Azijec", še manj Kitajec)
pigl
# 22.01.2018 ob 11:27
@ javorovina

pa taiji tokuhisa - je pa res, da se o njem zadnje čase piše manj.
Le Courage
# 22.01.2018 ob 08:41
Kako so v tujini kaj s tem pepelom pokojnih? Pri nas vem, da ga ne moreš raztresti ravno kamorkoli ti že paše...
Seneca
# 23.01.2018 ob 08:39
@frozen pingvin - tako je! Obstajajo neuspešne kapitalistične države (Indija, Južna Amerika...) in zelo uspešne (Skandinavija, Švica itd), za razliko od socialističnih, kjer ni na svetu niti ene uspešne.
miha-posvetu
# 22.01.2018 ob 14:17
drugače pa pohvale avtorju za res vedno bolj zanimive objave, obvezno ponedeljkovo jutranje branje ;)
benonovak
# 22.01.2018 ob 13:53
Ves čas ponavljate članke, da so Američani lokalci, da nimajo potnih listov, da ne znajo geografije. Zavajanje. Če Američan nima potnega lista, lahko potuje z letalom 5 ur v različne smeri (npr. s Kalifornije na Havaje, New York, itd). Jasno je, da ga velika večina ne rabi. Slovenija je neprimerno majhna in verjeli ali ne, tudi v Sloveniji pol ljudi nima potnega lista.
Ehec
# 25.01.2018 ob 14:01
Super branje, vedno z veseljem preberem tele potopise!
Optimist99
# 22.01.2018 ob 16:40
Na popotovanju po ZDA pred leti sem imel priliko se druziti z maldimi americani. Da bi si dali delati potni list, se jim je zdelo nepotrebno, "kaj mi ga bo treba". naletel sem celo na primerek, ki je mislil, da bo imel tezave, ce ima potni list. Ker jih ima tako zelo malo v populaciji.

Stevio potnih listov je verjetno upadlo po vstopu Slovenije v EU, saj zavecino potovanj po EU in bliznjih drzavah (Bosna, Hrvaska) zadostuje osebna izkaznica. Edino za Srbijo si rabil potni list.

Potuje praviloma stundentska populacija in mladi zaposleni do 30(backpackerji), potem pa spet 50+(ko gredo v all inclusive na Mavricij, Sri Lanko, potovanja preko Oskarja) itd...
anny22
# 22.01.2018 ob 15:43
beno, samo z osebno izkaznico (ki jo pa moraš imeti), lahko potuješ enako kot Američan 2000- 3000 kilometrov v vse smeri. Ni slabo.
Jan, super! Upam, da bo tisti nahrbtnik enkrat pripujsal...nimajo sledenja mednarodnim pošiljkam? Pa tudi če bi imel številko in tvoje stvari sedijo kje v kakšnem skladišču, je tolažba bolj slaba.
aktivist
# 23.01.2018 ob 19:08
@frozen pingvin 2

Na Portugalskem so konunisti v koaliciji.

Aja zdej bo pa kastni sistem izgovor. Lahko recem, da je izgovor za neuspeh Venezuele to, da je 2/3 podjetij zasebnih. Ali pa to, da imajo Francija, Srbija, Poljska, Hrvaska vecji procent zaposlenih v javnem sektorju kot ga ima Venezuela.
Skippy
# 22.01.2018 ob 13:57
@benonovak
obvezno je pač potrebno nekaj napisati proti ZDA. :)
aktivist
# 22.01.2018 ob 12:09
@copcop

Za Italijo sem govoril, da bodo cez dober mesec in pol volitve pa niti prispevka. Veckrat mesecno pa beremo o neki Venezueli, ki z nami nima nic.
aktivist
# 22.01.2018 ob 11:42
@copcop

Povej kaj vec o kapitalisticni Indiji. Zadnji prispevek objavljen 20 let nazaj.
lojzeL
# 22.01.2018 ob 10:09
Za nekoga, ki ga zanima/je študiral novinarstvo, deluješ zelo nerazgledano (vsaj nekoliko znanih črncev/mulatov v Sloveniji je več kot tvoja 2 našteta, npr. Metka Trdin (teater Paradižnik), Inacio Bintchende (TV poper), Alice Camara (Kanal A nekoč). In če praviš, da je v Slovenji črncev okoli 100 (malo za šalo malo zares) potem je število vsaj nekoliko izpostavljenih črncev/mulatov v Sloveniji kar OK. Na tvojem mestu bi se bolj vprašal, zakaj ni nikjer nobenega Azijca izpostavljenega v javnosti, kjub temu, da misliš, da je Kitajcev v Sloveniji okoli 1000.
aktivist
# 22.01.2018 ob 09:59
@windmaster

Ker Venezuela je glavni problem slovenskih bralcev. Vec imamo novic iz Venezuele, kako psi nimajo za jest, kot iz npr. Italije, ki je nasa soseda. Namen clankov pa je pa jasen, vedno eni in isti komentarji.
aktivist
# 22.01.2018 ob 08:53
Brez Venezuele tukaj ne gre.
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo