Kje je Jan?
Ulice Medellina, predvsem v predelu Poblado, so zvečer polne ljudi, domačinov in tujcev. Seveda je to priložnost za prodajalce, ki imajo na svojih vozičkih skoraj vse. Foto: Jan Konečnik
Ceste so polne značilnih rumenih taksijev, sicer pa se za prevoz vse pogosteje uporablja tudi Uber. Foto: Jan Konečnik
Nekateri imajo res domišljijo, kako narediti svoj lokal prepoznaven ... Modri bar. Foto: Jan Konečnik
Nekaterim je očitno treba res vse razložiti. Foto: Jan Konečnik
Mladina se zvečer zbira v okolici parka Parque Poblado. Foto: Jan Konečnik
Lokal s hitro hrano nekje ob cesti v Pobladu. Foto: Jan Konečnik
Spomenik staroselcev in kolonizatorjev v parku Parque Poblado. Foto: kolonJan Konečnik

Dodaj v

Jeziki, mostovi med ljudmi

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 30. del
15. januar 2018 ob 06:30
Medellin - MMC RTV SLO

Španščina ni tako lahek jezik, kot se mi je zdelo: če smo mi v lingvističnem smislu ponosni na to svojo slavno slovensko dvojino in sklanjatve, španščina, ki sklanjatev nima, vso svojo kompleksnost gradi na uporabi različnih časov. V Medellinu sem se tako vpisal na tečaj španščine.

Z Radkom, s katerim sva skupaj preživela novo leto, sva si na Terminalu del Norte podala roki. On jo je mahnil proti Cartageni, na obalo, sam pa sem se odločil nekaj časa preživeti v Medellinu, saj sem pred dobrim mesecem in pol, ko je prišla na obisk Anja, tukaj preživel le en dan. V predelu Poblado je hostlov kolikor hočeš, posteljo pa sem plačal v Selini, gotovo največjem hostlu v mestu. Menda lahko naenkrat tam prespi 250 ljudi. Po svoje je zanimiva zgradba, premišljeno zasnovana za toliko ljudi, z zanimivimi poslikavami sten. Vsako nadstropje je drugačno.

V sobi nas je bilo šestnajst, njegova postelja je bila diagonalno, okoli pet metrov stran, ob oknu. Ležal je oblečen, spal je oblečen. Bil je temnejši, s temnimi lasmi in brado. Z nikomer se ni pogovarjal. Venomer je nekaj pljuval v robček ali vrečko. Najprej sem mislil, da je Izraelec, a če bi bil, bi se gotovo pogovarjal z drugimi sonarodnjaki iz svete dežele, saj jih je bilo v sobi kar nekaj. Vsake pol ure je prižgal cigareto ob oknu, da se je vse kadilo v sobo. Sem mu šel povedat, naj ne kadi v sobi. "Sorry, sorry!" je dejal in takoj ugasnil cigareto. Čez pol ure je spet kadil ob oknu.

"Erdogan, good?"
Nekega večera sem šel na cigareto na majhen balkon v našem nadstropju. Že od daleč sem ga zagledal, kako sedi na klopci in kadi. Stopim na balkon, vzamem strup iz škatlice. Pogledal me je, iz žepa vzel vžigalnik in mi ponudil ogenj.

"Od kod si?" sem ga vprašal v angleščini. "Iz Turčije," je dejal. Prvi Turek, ki sem ga spoznal v šestih mesecih. No, saj je logično, kadil je kot Turek. "Kako ti je ime?" sem nadaljeval. "Bos," je odvrnil. Ponudil sem mu roko, stisnil jo je površno. "Potuješ sam?" sem še dodal. Utrujeno me je pogledal in odgovoril: "Sorry, no english." Gledam ga. Vprašam, ali zna špansko. Ne. Nemško? Ne. Francosko? Ne. Dobro, naših balkanskih jezikov zagotovo ne zna, rusko verjetno tudi ne. Jaz pa turško tudi nič. V zadnjega pol leta je bil prvi človek, s katerim se nisem mogel pogovarjati skoraj nič. In sva komunicirala kot v vrtcu: "Istanbul?" "Yes." "Istanbul, good?" "Yes." "Galatasaray, footbal. You like?" "Like." Odločil sem se, da ga malo podrezam, in sem rekel: "Erdogan, good?" Presenečeno me je pogledal. "Good," je dejal in spet rekel: "Sorry, no english." In sva s Turkom kadila in v tišini zrla v nočno panoramo drugega največjega kolumbijskega mesta. Kmalu je šel.

Res me je zanimalo, kaj počne tukaj. Pet dni sem bil v hostlu, pet dni je bil v istih oblačilih. Ni imel kovčka, zato sem sklepal, da so mu ga morda založili na letališču. In seveda se ne more nič dogovoriti, revež. Tudi drugi so ga spraševali na vse načine, ali potrebuje pomoč, a ni šlo. Poskusili so tudi s prevajalnikom, a ni bil zainteresiran. Čuden patron. Ne znam si predstavljati, kako je biti na drugem koncu planeta in se ne pogovarjati z nikomer. Jasno, marsikje na svetu jezika domačinov ne moreš razumeti, a se lahko pogovarjaš vsaj z drugimi popotniki.

Znova v šoli
Že dalj časa sem razmišljal, da bi se vpisal v šolo španščine. Čeprav pravzaprav že zelo dobro razumem jezik in se lahko pogovarjam praktično o vsem, pri govoru delam veliko napak. Težava je, da se nikoli nisem pravilno naučil vseh časov, ti pa so v španščini zelo pomembna zadeva. In sem se vpisal v Manili, to je eden izmed predelov Medellina, v jezikovno šolo. Tam tudi spim, saj je v sklopu šole tudi hostel. Iz vseh vetrov smo: Američani, Angleži, Izraelci, Nizozemec, Irec, Tajvanka, Francozinja ...

"Nikoli se nisi učil špansko? Vse to si se naučil v šestih mesecih potovanja? Pravzaprav govoriš zelo dobro, tudi izgovarjava ti ne dela težav," je presenečeno ugotovil Christian, ki vodi tečaje. Vpisal me je v srednji nivo. Tako imam vsak dan štiri ure tečaja, od devetih zjutraj do enih popoldne. Štirje smo, Harold in Maya iz ZDA, Celine iz Francije in jaz. Američana sta starejša in super se mi zdi, da se učita novega jezika. Nikoli ni prepozno. Majhna skupina smo torej, kar je zelo dobro, saj je tako delati veliko lažje, kot če bi nas bilo veliko. Subjunktiv, pluskvamperfekt ... Jao, kaj je tega. Časov je veliko, samo za govor v preteklosti se uporabljajo štirje različni časi.

"Če pogledamo angleščino, to je praktičen jezik, Angleži so praktični ljudje. Mi, latinski narodi, pa smo sanjači in zato imamo toliko različnih načinov za izražanje tega, kar bi lahko bilo, če bi bilo," je na pol za šalo na pol pa zares razložila Catalina, naša učiteljica. Zelo dobro uči. Ves pouk poteka v španščini in pravzaprav sem presenečen, da brez težav sledim razlagi španske slovnice v španskem jeziku. Več bom moral delati pri spregatvah glagolov, treba se jih je preprosto naučiti na pamet.

Sicer je španščina oz. kastiljščina, izhaja namreč iz pokrajine Kastilja v Španiji, prvi jezik okoli pol milijarde ljudi, za okoli petdeset milijonov pa je drugi jezik. Če jo gledamo kot materni jezik, več ljudi na svetu govori zgolj mandarinščino. Seveda je španščina najbolj razširjena v Latinski Ameriki, govorijo jo skoraj vse države, razen Brazilije, kjer je jezik portugalščina, Francoske Gvajane, kjer govorijo francosko, Surinama, kjer govorijo nizozemsko, in Gvajane, kjer je uradni jezik angleščina. Španščina je uradni jezik še v Ekvatorialni Gvineji in Zahodni Sahari v Afriki.

Proti Ekvadorju
"Kupiš kolo? S torbami za potovanje, čelado ..." sem povpraševal po hostlu. Avstrijka Tanja je bila naprej za, potem pa si je premislila. Večinoma me gledajo malo čudno. Zakaj bi se po Kolumbiji vozili s kolesom? Ja, morda, da boš videl kaj več kot drugi, si mislim. Sem pa zadnjič srečal pri bližnji trgovini Američanko, ki se je ravno preselila v Medellin in potrebuje prevozno sredstvo. Morda bo ona prevzela Frenkija. Malo se mi namreč že mudi, saj moram biti čez slaba dva tedna v Peruju, vmes moram v Quitu v Ekvadorju pobrati še svoj nahrbtnik, ki sem ga poslal naprej. V Limo bo namreč priletel oče in bova nekaj časa potovala skupaj. Baje že komaj čaka. Jaz pa tudi, bom vsaj za nekaj časa spal kje na boljšem, saj se s "ta starim" ne bova ravno drenjala v skupnih sobah z dvajsetimi drugimi ljudmi. Verjetno bova letela nekam v Amazonijo, pa potem odšla v Cusco in seveda na Machu Picchu, morda še v Čile. Na polovici februarja morava biti v Buenos Airesu v Argentini, kamor bo priletela še mati – nekaj časa bomo potovali skupaj. Patagonija in to. Super bo, že dolgo se nismo videli.

Moja pot: Guatape-Medellin.

Jan Konečnik
Prijavi napako
Komentarji
artoum
# 15.01.2018 ob 09:30
@Krimsky
da se bolje prodajajo angleške knjige in angleški filmi …

malo pretiravaš. dejansko je enostaven jezik. poglej francoščino ali rusčino. da ne bi o tistih slikcah od azijcev in arabcev.
Kobalt
# 15.01.2018 ob 10:29
Pod nekaterimi fotografijami, kjer je besedilo daljše, ne morem prebrati kaj piše.

Zanima me kaj piše pri sliki 19, pokaže samo tole:

19/19Enkrat sem nekje prebral, da naj bi na svetu obstajalo 8.500 jezikov. No, to je na primer hebrejščina, pri kateri se je najprej treba naučit ...

Podnapise pri prvih 7 slikah se da prebrati. Če pa jih povečam, je problem kot sem ga opisal zgoraj.

Se da to popraviti?
Wasabi
# 15.01.2018 ob 12:54
Ja Turk je verjetno šel po kakšno kilo, dve, nič ne zna, kadi, živčen je, nejevoljen, zdaj čaka v hostlu, da šefi obložijo mulo in hop na letalo za Turčijo , če bo šlo čez bo, če ne, bodo poslali drugega.
xnplater
# 15.01.2018 ob 12:02
sam se učim japonsko in tudi tekoče govorim, berem in pišem. lahko rečem, da je jezik zelo enostaven, poznam samo 3 izjeme pri glagolih, časova sta 2, spolov in množine ne.
drugo so znaki, ki jih moraš poznati vsaj 2500, da lahko normalno bereš časopise. pač, preprostost jezika zahteva svoj davek (imajo veliko manj možnih kombinacij za besedo kot mi, zato to kompenzirajo z znaki). primer: 雨(あめ)、飴(あめ). oboje se prebere AME, prvo pomeni dež, drugo bonbon. ko bereš ne veš (če ni pismenk), ko poslušaš veš, ker je drugačen naglas
smithies
# 16.01.2018 ob 02:47
Angleščina ni v uporabi zaradi enostavnoati, predvsem zaradi tehnološke revolucije (računalnik, internet), ki se je v glavnem odvijala v ZDA. V 18. stoletju je bil recimo svetovni jezik francoščina.
crtomirjansa
# 15.01.2018 ob 11:55
Zelo korektno napisnao, vendar sem pricakoval prevej vec od zgodbe s Turkom. Ravno ko je postalo skrivnostno, se je izgubil...
čik
# 15.01.2018 ob 10:45
@kobalt
povečaj sliko pa z miško pejt na besedilo ;)
Slavkoo
# 15.01.2018 ob 14:31
Spanscina je lep jezik in je tudi 3 svetovni jezik po pomembnosti (Anglescina,Francoscina,Spanscina,Italij
anscina,Kitajscina,itd).
Kobalt
# 15.01.2018 ob 13:43
@čik

sicer poznam to "hoover" foro, a mi ni potegnilo. Hvala :)
Kobalt
# 15.01.2018 ob 10:35
@Prismuknjen

Ne vem koliko dolgo bo še na poti, je pa prvi blog datiran z 9.7.2017 - arhiv, kar znese nekaj malega več kot 6 mesecev.

Mislim, da je možno, da je kje tudi zabeležil podatek o trajanju potovanja.
Highland
# 16.01.2018 ob 10:58
Španščina težek jezik? Haha... Lepo te prosim g. popotnik, ne s takimi. Priporočam učenje Scottish Gaellic-a, potem komentiraj težavnost..
Prismuknjen
# 15.01.2018 ob 09:53
Koliko časa bo še v J. Ameriki? Zdi se mi, da je že zelo dolgo tam.
Krimsky
# 15.01.2018 ob 08:46
Vsakdo, ki je kdaj napisal kak program, ki je bil potem 10 let v uporabi …
~
… lahko pride do naslednjega izkustva:

Program po desetih letih postane 'utrujen', številni popravki ga odpeljejo daleč proč od prvotne namere … in programer pride v skušnjavo, da bi ga napisal na novo …

Jeziki so v uporabi tisočletja in so taisto, ali pa še bolj … krepko utrujeni.
Ne moremo jih kajpak napisati na novo, jezik vendar govorijo milijoni … in še največji hudobec (razen boga pri gradnji babilonskega stolpa) ljudem ne bi še spodmikati tal pod nogami … in tudi ni nikakršne potrebe, vse materine jezike tega sveta lahko mirne duše pustimo take kot so, … ker v neizmerni dobrodušnosti ne želimo ogrožati nikogar …
~
Jezik za globalno planetarno sporazumevanje, ki ga ta hip še nimamo (angleščina je zgolj eden od utrujenih jezikov, z obilico nepravilnosti), pa pravzaprav lahko napišemo – nanovo … in pri tem upoštevamo vsa izkustva pridobljena v tisočletjih: 100% logična pravilnost, nobenih izjem, zapis en fonem en grafem …
~
Ko bo svet vodil razum, in to bo nekoč neizogibno, bo tak jezik eden od prvih podvigov človeštva. Dokler pa svet vodi denar, se favorizira angleščina, … da se bolje prodajajo angleške knjige in angleški filmi …
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo